VSK Sodba III Kp 30121/2019

I. Pritožbe obtoženih F. G. in S. G. ter njunih zagovornikov se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku sta dolžna obtoženca kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno vsakemu na 480,00 EUR.

1Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje obtožena F. in S. G. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je vsakemu od obtožencev na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen šestih mesecev zapora in stransko kazen v višini 1.500,00 EUR oziroma 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, pri čemer sta obtoženca denarno kazen dolžna plačati v roku 15 dni šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, ki pa ne sme biti daljši od šestih mesecev. Sodišče je na podlagi 56. člena KZ-1 obema obtožencema v izrečeni zaporni kazni vštelo čas odvzema prostosti od 11.6.2019 od 22.37 ure, na podlagi 48.a člena KZ-1 pa jima izreklo tudi stranko kazen izgona tujca iz države za dobo dveh let, pri čemer pa se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja izgona tujca iz države. V stroškovnem delu izreka pa je sodišče obtožencema na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo v plačilo še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, vsakemu od obtožencev pa v plačilo še sodno takso, odmerjeno na 320,00 EUR.

2Zoper to sodbo se najprej pritožuje obtožena S. G., in sicer uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obtoženka svoje pritožbene navedbe povezuje predvsem s svojim zdravstvenim stanjem in navaja, da je sodišče, upoštevaje njeno zdravstveno stanje, zagrešilo tudi kršitev Zakona o pacientovih pravicah. Nadalje navaja, da je bila izpodbijana sodba izrečena nezakonito, brez dokaznega gradiva in da je protiustavna. S svojimi in moževimi dohodki sta oba dobro shajala in se jima s kaznivimi dejanji ni potrebno ukvarjati. Ne razume razsodbe sodišča, ko pa naj bi eden od prebežnikov sam izjavil, da je vdrl v njuno vozilo, sama pa sta se na kraju znašla zaradi tega, da bi v vozilu imela spolni odnos, nakar sta nameravala tudi v kakšno od igralnic. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da njo in njenega moža oprosti obtožbe.

3Obtoženi F. G. v pritožbi izpostavlja, da je bila celotna obtožba skonstruirana na podlagi izjav turških prebežnikov in da so bili podatki, pridobljeni s telefonov lažni in nekompatibilni. Policija se je ob prihodu na kraj do njiju, predvsem pa do S. G., obnašala skrajno grobo in neprofesionalno. Nikoli ni bil doslej kaznovan za karkoli, pa tudi njegova finančna situacija je taka, da se mu s kaznivimi dejanji ni potrebno ukvarjati. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ju obtožbe oprosti.

4Zagovornica obtoženega F. G. grajano sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, prizivnemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tudi zagovornik obtožene S. G. prvostopenjsko sodbo graja iz vseh pritožbenih razlogov, dasiravno je vsebinsko videti, da oporeka predvsem dejstvenim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Pritožbe niso utemeljene.

7Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno vse štiri pritožbe kot neutemeljene zavrniti. Kolikor pritožniki izpodbijajo v grajani odločbi ugotovljeno dejansko stanje, je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Obtoženca gradita svoj zagovor prvenstveno na dveh tezah. Prva je v tem, da naj bi se na kraju dogajanja znašla zgolj z namenom predati se intimnostim, druga pa je v tem, da nista bila onadva tista, ki sta tri državljane T. vzela v avtomobil, temveč naj bi bili T. sami tisti, ki so v vozilo vstopili in ju ob vstopu v vozilo celo priganjali in grozili z nožem. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je verjelo pričama D. M. in T. K., ki sta skladno opisala pot in tudi navodila, ki sta jih prejela od nekega P., očitno vodiča preko hrvaške meje v S. o tem, kje, kdaj in kakšen avtomobil bo po njih pripeljal, pri čemer je priča K. vedel celo za znamko vozila in tudi povedal, koliko je bilo potrebno za pot plačati. V zvezi s tem zagovornik obtožene S. G. navaja, da je iz pričanja D. M. razvidno, da ni vedel, kakšno vozilo bo po njih prišlo in da je na podlagi tega evidentno, da niso vsi prebežniki bili seznanjeni z vsemi okoliščinami njihovega ilegalnega prestopa meje, pri čemer pa ta pritožnik ne pove, v čem bi naj ta okoliščina omajala prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča. Pove sicer, da to vnaša razumen dvom v ugotovitve sodišča o odločilnih dejstvih, s čimer pa se strinjati ni mogoče, saj te svoje trditve v ničemer konkretno ne podkrepi, v posledici česar se njegova pritožba v tem delu izkaže kot neutemeljena.

8Zagovornica obtoženega F. G. v svoji pritožbi, identično kakor tudi zagovornik obtožene S. G., navaja, da sta se obtoženca na kraju, kjer sta bila prijeta znašla le po naključju, ker naj bi namreč iskala kraj, kjer bi se lahko v avtomobilu predajala intimnostim. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko takemu njunemu zagovoru ni verjelo. Obtoženka je ves čas kazenskega postopka tarnala nad svojimi zdravstvenimi težavami, pri čemer naj bi bila pred kratkim tudi operirana, svoje tegobe pa si lajšala tudi z morfijem. Nemogoče si je predstavljati, da bi 46 letna obtoženka s takšnimi zdravstvenimi težavami odpotovala s partnerjem kar okrog 60 km daleč samo zaradi tega, da bi imela z njim v avtomobilu spolni odnos. V kolikor bi bilo zagovoru obeh obtožencev verjeti, potem bi lahko za intimnosti partnerja izbrala kak bližnji kraj, ne pa neposredno bližino slovensko hrvaške meje, za katero jima je bilo gotovo znano, da je frekvenca ilegalnih prehodov tam velika. Sicer pa tudi ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi sodišče izpovedbam treh prebežnikov ne verjelo, tako, kakor je to tudi pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče v grajani sodbi, ko je tudi prepričljivo razlogovalo o tem, da je bil njun prevoz ilegalcev nujen člen v celotni organizirani verigi ilegalnega prebega in da tedaj njuno nahajanje na kraju, kjer sta bila prijeta ne gre pripisovati zgolj naključju.

9Obtoženi F. G. v pritožbi med drugim tudi navaja, da ni res, da sta bila obtoženca s prebežniki zaustavljena ob 22.35 uri z zvočnimi in svetlobnimi signali. Način zaustavitve vozila obtožencev je razviden iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja na listovni št. 6 spisa, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da policisti nimajo nikakršnega razloga, da bi način zaustavitve opisovali drugače, kakor pa se je dejansko primeril, tako, da je sodišče v razloge sodbe pravilno povzelo to, kar je navedeno v objektivnih zapisih policije. Hvalevredna so sicer obtoženčeva razmišljanja o tem, zakaj svoje žene ni zaradi ljubezni odpeljal k zasebnemu sobodajalcu, temveč se je odločil za intimnosti v avtomobilu, pri čemer pa obtoženec nič ne pove o tem, zakaj se nista odločila za ljubezen kar v T. in sicer na naslovu, kjer oba prebivata, pri čemer pa pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da bi udobje v stanovanju, kakršnokoli na naslovu V. v T. pač je, gotovo bilo večje, kakor pa v avtomobilu. Tudi iz tega razloga so tedaj pritožbene trditve oškodovanke S. G. o njenem šibkem zdravstvenem stanju, zaradi česar sodišču očita celo kršitev Ustave Republike Slovenije, Zakona o pacientovih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah, na trhlih nogah, pri čemer pa sodišče opozarja predvsem na mnenje Onkološkega inštituta z dne 2.7.2019, od koder je razvidno, da pri obtoženki ni bilo mogoče odkriti vzroka bolečin, če sploh obstajajo in da gre pri njej za odvisnost od opiatov, kar potrjuje tudi izvid UKC Ljubljana z dne 21.8.2019, od koder je tudi videti, da na podlagi vseh preiskav ni mogoče diferencirati vzroka pacientkinih težav. Sklepno gre tedaj povzeti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo in teh zaključkov pritožbene navedbe omajati ne morejo.

10Kolikor pa zagovornika obeh obtožencev izpodbijata odločbi prvostopenjskega sodišča o stroških kazenskega postopka pa jima tudi ne gre pritrditi, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi plačilo sodne takse v znesku 320,00 EUR vzdrževanja obeh nikakor ne moglo ogroziti, kar velja zlasti za obtoženca, pa tudi sicer je mogoče zaprositi za obročno plačevanje teh stroškov, ki jih je vsak, zoper katerega je izrečena obsodilna sodba praviloma pač dolžan plačati. Sicer pa je v zvezi s tem delom pritožbenih navedb potrebno povedati še to, da obtožena S. G. v pritožbi navaja, da sta s soobtožencem nameravala obiskati še katero od bližnjih igralnic. Tudi ta pritožbena navedba govori v prid temu, da premoženjsko stanje obtoženke očitno ni tako slabo, da bi stroškov kazenskega postopka ne mogla plačati. Udeležba pri igrah na srečo v igralnicah zagotovo pomeni tveganje za izgubo bistveno večjega denarnega zneska, kakor pa ga predstavlja sodna taksa, odmerjena iz naslova sodnih stroškov.

11Oba zagovornika se pritožujeta tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenskih sankcij pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v zvezi s tem nikakršnih pomislekov nima in razlogov v utemeljitev izrečenih kazni tudi posplošena pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Zagovornik obtožene S. G. pa se ne strinja tudi z izrečeno stransko kaznijo izgona tujca iz države za dobo dveh let, ki jo je sodišče izreklo njegovi varovanki. V zvezi s tem meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ki so ga pripeljali do tega oz. te stranske kazni naj ne bi v zadostni meri utemeljilo. S takim naziranjem zagovornika pa se ni mogoče strinjati, saj je sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve svojo odločitev glede tega popolno in prepričljivo obrazložilo, tako, da se tudi v tem delu izkaže zagovornikova pritožba kot neutemeljena. Zaključiti gre tedaj, da vsakdo, ki se za izvršitev takšnega ali drugačnega kaznivega dejanja odloči, zlasti še tedaj, ko je to kaznivo dejanje storjeno z naklepno obliko krivde, mora s posledicami v primeru izrečene obsodilne sodbe tudi računati, tako, da je sklicevanje na pozneje nastale pravne posledice obtoženčevega početja brezpredmetno. Povsem jasno je, da tovrstna kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi migracijami oz. nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi za varnost ljudi, živečih v njej. Zaradi tega se izkaže izrečena stranska kazen izgona obeh obtožencev iz Republike Slovenije za dobo dveh let povsem na mestu, saj ni nikakršnega dvoma o tem, da sta obtoženca gostoljubje naše države izkoristila za storitev obravnavanega kaznivega dejanja.

12Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP je pokazal, da sodišče prve stopnje nikakršnih nepravilnosti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zagrešilo, v posledici česar je bilo na podlagi 391. člena ZKP pritožbi obeh obtožencev in njunih zagovornikov kot neutemeljene zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13Obtoženca in njuna zagovornika s pritožbami niso uspeli, zato sta na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP obtoženca dolžna plačati tudi stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki sodne takse vsakemu na 480,00 EUR (tarifna št. 7122 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).