VSL sodba in sklep I Cp 3004/2013

I. Pritožbi se zavrneta in izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da sta dolžna izprazniti nepremičnini v solasti tožnice, parc. št. 266/84 in 266/93, obe k. o. X, vpisani v vl. št. 990 k. o. X ter ju prosti oseb in stvari vrniti in izročiti tožnici in opustiti vsa nadaljnja poseganja. Zavrnilo pa je zahtevek na plačilo uporabnine v višini 1.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in predlog tožencev za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevi P 412/2012, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Vsaki stranki je naložilo, da krije svoje stroške postopka.

2Zoper to odločbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in v izreku o stroških ter poudarja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa je obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb postopka. Tožnica je višino zahtevanega zneska uporabnine utemeljevala na dejanski trditvi, da toženca tudi po pisni zahtevi iz leta 2006 za plačilo uporabnine nista opustila posesti in uporabe nepremičnine z vsemi pritiklinami in sestavinami. Toženca sta torej z jasnimi konkludentnimi ravnanji potrdila svojo voljo, da tožničino nepremičnino še naprej uporabljata in ekonomsko izkoriščata. Sodišče bi moralo ta dejstva presojati po 18. členu OZ. Ker se sodišče do omenjenih konkludentnih ravnanj ni opredelilo, je zagrešilo tudi kršitve postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je sklicevanje sodišča na 5. odstavek 67. člena SPZ. Tožnica zahteva uporabnino le za njej pripadajočo četrtino idealnega lastništva nepremičnine in pri tem ne posega v deleže ostalih solastnikov. Prav tako ne trdi, da bi bila sklenjena najemna pogodba glede celotne nepremičnine. Sodba ne upošteva, da omenjenih trditev tožnice toženca nista substancirano in konkretizirano prerekala. Sodišče bi o višini moralo odločiti na podlagi 216. člena ZPP s prostim preudarkom. Tožnica je predlagala tudi dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Zmotno je stališče, da tožnica višine uporabnine ni v zadostni meri substancirala in objektivno opredelila. Tožnica je navedla vsa odločilna dejstva za ugotovitev in določitev višine po temelju utemeljene vtoževane terjatve. Dokaz z izvedencem bi bil neekonomičen in v neskladju z vrednostjo spora. Položaj vtoževanega denarnega zahtevka je pravno drugačen, saj zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz 1. odstavka 7. člena ZPP. Ker je sodišče ugotovilo, da ima tožnica pravico do denarnega zneska, je neuporaba prostega preudarka imela za posledico zmotno pravno presojo o nedokazani višini zneska. Pritožba se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2005 in II Ips 868/2009. Dokazovanje je mogoče z vsemi dokazi, tudi z zaslišanjem stranke ali priče. Dokazovanja tudi ni moč povezati s substanciranjem višine zahtevane najemnine v zadostni meri, saj se slednja nanaša na navedbe o dejstvih in ne na njihovo dokazovanje. Tožnica je lastnica nepremičnine in kot taka določa pogoje uporabe. Uporabnik svojo voljo izrazi tako, da vzame v uporabo nepremičnino. Tega izpodbijana sodba ne upošteva. Zunaj predmeta spora in tožbene podlage so razlogi sodbe v 3. odstavku 26. točke obrazložitve. Zahtevana najemnina je zgolj 16,66 EUR mesečno in je nizka. Tožnica je ob zaslišanju izpovedala, da bi lahko pridobivala dohodek v višini 200,00 EUR mesečno, česar sodba ni ocenila. Res je v bližini že balinišče, vendar pa bi ga tožnica lahko opustila, poleg tega je lastnica večjega kompleksa zemljišča v obsegu 1.700 m2. To območje je še kako dovolj veliko za več balinišč in gre za protispisne zaključke v izpodbijani sodbi, da je nepremičnina tožnice premajhna. Enako velja za ugotovitev, da tožnica z ostalima solastnikoma v tej smeri nima dogovora. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da tožnica ni dokazala višine škode. Element odškodninskega delikta je škoda, ne pa njena višina. Razlogi sodbe so v tem delu pravno zmotni in je 132. člen OZ napačno uporabljen. Pravila logičnega sklepanja povedo, da tožnici kot lastnici z deležem do ¼ nastaja škoda, ker ne more izvajati lastninskih upravičenj na svoji lastnini, saj ji to preprečujeta toženca. Tožnica plačuje davke in druge davščine od te nepremičnine, zaradi ravnanja tožencev pa prihaja tudi do zmanjšanja njenega premoženja.

4Toženci v pritožbi grajajo odločitev sodišča, ki je zavrnilo predlog za prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne rešitve zadeve P 412/2012 Okrajnega sodišča v Kranju. Navajajo, da glede rešitve predhodnega vprašanja sodba razlogov nima. V sodbi ni ustrezno obrazloženo, zakaj toženca nista lastnika sporne nepremičnine. V zadevi P 412/2012 je razpisan narok za glavno obravnavo 15. 10. 2013, v tistem postopku pa je tožena stranka tudi predložila obsežno listinsko dokumentacijo in trditve, ki narekujejo drugačno rešitev pomembnega predhodnega vprašanja. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo ter določili 206. in 13. člena ZPP, zaradi pomanjkljive obrazložitve pa je kršeno tudi določilo 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo, da sta toženca navajala in dokazovala, da je v teku postopek za delno odpravo pravnomočne upravne denacionalizacijske odločbe ter je s tem v zvezi vložena revizija na Vrhovno sodišče. Občina A. je to revizijo vložila 27. 6. 2013 ter predlagala, da se tožbenemu zahtevku po odpravi denacionalizacijske odločbe, ki se nanaša tudi na sporni nepremičnini, ugodi. Zmotni so razlogi sodišča o nedobrovernosti posesti tožencev. Splošno znano je lahko le, da bodo pravni nasledniki družine P. v primeru vložitve denacionalizacijskega zahtevka dobili povračilo, vendar pa to ni nujno v naravi, temveč lahko tudi v obliki odškodnine. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je dejansko stanje napačno ugotovilo. Če bi sodišče zaslišalo pričo L.P., bi prišlo do zaključka, da sta toženca kot pravna naslednika O.B. pridobila lastniško posest na sporni nepremičnini ob plačilu nadomestila za pravico uporabe leta 1989 in sta jo vseskozi izvrševala. Zato v denacionalizacijskem postopku navedeno ne bi smelo biti vrnjeno v naravi. V konkretnem primeru je šlo za stavbno in ne kmetijsko zemljišče, ki ga je Občina A. po Skladu stavbnih zemljišč lahko prenesla v posest toženi stranki, ki je zanj tudi plačala nadomestilo. Leta 1997 je bil sprejet ZLNDL, ki je olastninil takšno zemljišče v družbeni lastnini, pri čemer je uveljavljena sodna praksa, da vpis imetništva pravice uporabe v družbeni lastnini v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev lastninske pravice, temveč dejansko izvrševanje posesti nad nepremičnino. Te materialnopravne podlage sodba ni presojala.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožencev:

6Po določilu 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče vedno lahko samo reši predhodno vprašanje, če o njem še ni odločeno s strani sodišča ali drugega pristojnega organa oz. tega ne urejajo drugače posebni predpisi. V obravnavani zadevi je tožnica pridobila lastninsko pravico na solastnem delu parcel 266/84 in 266/93, obe k. o. X, na podlagi pravnomočne dopolnilne odločbe RS, UE A., o denacionalizaciji, z dne 1. 9. 1999, in se kot lastnica tudi vknjižila v zemljiško knjigo. Omenjeni pravdni postopek na izpraznitev nepremičnine in plačilo uporabnine je sprožila 24. 5. 2011, toženca pa sta tožbo na priznanje pridobitve lastninske pravice vložila šele 24. 12. 2012. Sodišče prve stopnje zato pravdnega postopka ni bilo dolžno prekinjati, ne držijo pa tudi pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov o lastninski pravici tožnice na spornem zemljišču. Zakaj sodba šteje, da je tožnica (so)lastnica omenjenih nepremičnin, je namreč pojasnjeno v 16. do 20. točki obrazložitve in očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7Toženca v postopku nista izkazala, da bi bila pravnomočna odločba o denacionalizaciji odpravljena (tega kot novo dejstvo tudi ne zatrjujeta in izkazujeta v pritožbi), zgolj vložitev revizijskega zahtevka 27. 6. 2013, torej po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, pa na odločitev prvostopnega sodišča, ki odloča po stanju v času zadnje glavne obravnave, ne more vplivati. Sodišče je jasno zapisalo, da je treba pravnomočno denacionalizacijsko odločbo spoštovati, kar velja tudi za toženca, dokler ne uspeta z morebitnim izrednim pravnim sredstvom doseči njene odprave (točka 16. sodbe). S tem je tudi odgovorilo na njune navedbe o sprožitvi upravnega spora s strani Občine A. in odločitve sodišča ni mogoče šteti za preuranjeno, kot zmotno navajata pritožnika.

8Ustavno sodišče je v odločbi UP-20/10 z dne 2. 3. 2012 jasno zapisalo, da 33. člen Ustave varuje pridobljene pravne položaje imetnikov lastninske ali druge ustavno varovane premoženjske pravice in je jamstvo določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti in nesprejemljivosti. Po načelu pravnomočnosti je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, je kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V pravdnem postopku zato ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopkih denacionalizacije. Če bi bilo to mogoče, bi tožnica imela v svojo korist izdano pravnomočno upravno odločbo, ki ne bi bila nikoli formalno razveljavljena, kljub temu pa bi izgubila lastninsko pravico na vrnjeni nepremičnini. Obenem bi zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo ostala brez odškodnine za podržavljeno zemljišče. Omenjeno stališče se je odrazilo tudi v kasnejših odločbah Vrhovnega sodišča RS (II Ips 124/2012) in v odločbah višjih sodišč (prim. VSL I Cp 2198/2012). Sodna praksa torej po sprejetju omenjene ustavne odločbe ne dopušča več zahtevkov, s katerimi bi tožniki uveljavljali pridobitev lastninske pravice pred izdajo odločbe o denacionalizaciji bodisi na podlagi priposestovanja ali zaradi olastninjenja po ZLNDL-ju. To stališče je v izpodbijani sodbi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožencev, ki se nanašajo na predhodno pridobitev lastninske pravice, zato na pravilnost izpodbijane sodbe (dokler denacionalizacijska odločba ne bo izpodbita) ne morejo vplivati. Glede na takšno pravilno materialnopravno stališče se sodišču tudi ni bilo treba podrobneje opredeljevati do lastninjenja po ZLNDL-ju in zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9Po povedanem je pritožba tožencev neutemeljena, zato jo je sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnice:

10Čeprav toženca po prejemu poziva tožnice na plačilo uporabnine v višini 200,00 EUR letno nista opustila posesti teh nepremičnin, to ne pomeni, da sta konkludentno pristala na plačilo omenjenega zneska za uporabo. Kot izhaja iz njunega odgovora tožnici (priloga B11), sta namreč ves čas na stališču, da sta lastnika omenjenega zemljišča, ki ga je kupil njun pravni prednik O.B., in da torej ni podlage za plačilo uporabe sporne nepremičnine. Nasprotno pritožbeno stališče, ki višino uporabnine utemeljuje s soglasjem tožencev za plačilo terjanega zneska, pri čemer se sklicuje na 18. člen OZ, je zmotno. Ne drži tudi, da bi sodišče omenjeno stališče tožnice prezrlo, saj je nanj odgovorilo v 25. točki izpodbijane sodbe.

11Sodišče ni zagrešilo procesne kršitve zaradi neupoštevanja določila 1. odstavka 216. člena ZPP. Omenjeno določilo lahko namreč uporabi, če se višina denarnega zneska ne da ugotoviti, ali bi se lahko ugotovila zgolj s nesorazmernimi težavami. Tožnica ni zatrjevala, da se višine uporabnine ne da ugotoviti z metodo, ki jo sicer sodišča uporabljajo v podobnih zadevah, torej s postavitvijo izvedenca cenilca ustrezne stroke, ki bi ocenil tržno vrednost nadomestila za uporabo po primerljivih vrednostih tržnih najemnin za podobna zemljišča. Tudi ni podala trditev, da bi bil tak način ugotovitve vrednosti uporabnine povezan z nesorazmernimi stroški (na to se sklicuje šele v pritožbi). Sodišče torej podlage za uporabo citiranega določila ni imelo, temveč je presojalo trditve tožnice o njenem prikrajšanju v povezavi z dokazi, ki jih je predlagala. Izvedlo je dokaz z zaslišanjem tožnice in priče A.B. in ju tudi ocenilo v 26. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno strinja. Tožnica je namreč znesek uporabnine predvsem utemeljevala z ekonomsko koristjo, ki bi jo pridobila z izgradnjo balinišča oz. bifeja, temu pa sodišče zaradi majhnosti zemljišča in dejstva, da je tožnica zgolj četrtinska lastnica nepremičnine, ni sledilo. Tem razlogom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj tožnica ni podala trditev o zazidljivosti parcele, lokacijskih načrtih, trditve o prestavitvi balinišča pa predstavljajo pritožbeno novoto. Preostalih konkretiziranih trditev, ki bi izkazovale vrednost vtoževane uporabnine na drugih kriterijih, tožnica ni podala (npr. glede vrednosti najemnine za druge podobne površine v okolici, vrednosti najemnine za vrtičke, stroške, ki jih je imela z nepremičnino v času neizvrševanja lastninskih upravičenj), zato višine svojega prikrajšanja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala. Zgolj dobra lokacija parcele za njeno ekonomsko izkoriščanje o višini koristi, ki bi jo z uporabo dosegla, ne pove ničesar. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da postavljena cena sama po sebi ni tako nizka glede na kvadraturo in solastniški delež tožnice, če ob tem ni znan način uporabe zemljišča. Splošno znane cene najemov vrtička v Sloveniji se namreč gibljejo do 1,2 EUR na m2 letne najemnine, odvisno od lokacije in površine, kar bi za omenjeno parcelo v celoti pomenilo zgolj okrog 150,00 EUR letno, tožničini delež pa je le ¼.

12Pritožba nima prav, da je tožnica v postopku dolžna izkazati zgolj obstoj škode in ne njene višine. Brez trditev o slednji namreč tožbeni zahtevek ni sklepčen. Ker tudi glede višine škode (v zvezi s številom posekanih dreves in njihovim obsegom ter v zvezi s škodo zaradi neuporabe) tožnica ni podala ustreznih trditev, je sodišče tudi v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

13Ker pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

14Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).