VSK Sodba I Cp 292/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni namesto zneska 50.869,00 EUR plačati tožeči stranki znesek 35.259,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila; in

- v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 1.797,14 EUR zniža na znesek 964,22 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 1.273,40 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku iz naslova kasko avtomobilskega zavarovanja (zaradi kraje njegovega osebnega vozila xxx) plačati znesek 50.869,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti 1.797,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper to sodbo se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bilo med strankama sporno vprašanje obstoja karakteristik zadevnega vozila, kot so navedene v opisu na zavarovalni polici. To ne drži. Karakteristike, ki so navedene v opisu vozila na zavarovalni polici, med strankama niso sporne in so taksativno naštete. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno, v nasprotju z izvedenim dokazom (zaslišanjem priče G.K.) štelo, da naj bi ta izpovedal, da si je ob sklenitvi prve zavarovalne pogodbe vozilo ogledal in potrdil, da gre za dodelan avtomobil z vso dodatno opremo, ki je navedena na zavarovalni polici. To iz njegove izpovedbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno pritrdilo tožniku, da je zavarovalno kritje vključevalo vgrajene dodatne dele iz karbonskih vlaken proizvajalca Vorsteiner in Chip Tuning za xxx. Napačen je zaključek, da so bile omenjene karakteristike vozila že upoštevane v zavarovalni vsoti ter da je bilo zavarovanje sklenjeno na podlagi potrdila o skladnosti za posamično odobreno vozilo, iz katerega so te karakteristike razvidne. To potrdilo o skladnosti pri kasko zavarovanju ni relevantno, če predelave, ki jih izkazuje, niso zajete v zavarovalni polici. Sodišče prve stopnje se je torej napačno opredelilo do vprašanja, kaj je bil predmet zavarovanja in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Razliko med dodelanim vozilom z opremo Vorsteiner (in Chip Tuningom) ter opremo, ki izhaja iz zavarovalne police, je izpostavil in upošteval tudi izvedenec (cenilec) mag. D.F. v svojem mnenju. Sodišče prve stopnje je zmotno (in neobrazloženo) zaključilo, da je vrednost vozila v času škodnega dogodka zanašala 50.869,00 EUR. Po mnenju pritožnice sodba v tem delu tudi nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Zaključek sodišča prve stopnje je oprt na napačno ugotovljeno dejansko stanje in je materialno pravno napačen. Glede na navedeno predlaga, da se dosojena zavarovalnina zmanjša oziroma zavrne za znesek 15.610,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter v skladu z uspehom v pravdi odloči o stroških postopka, podrejeno pa naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Podanim navedbam je nasprotoval, pritrjeval razlogom sodišča prve stopnje ter dodatno utemeljeval sprejeto odločitev. Predlagal je zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške podanega odgovora na pritožbo.

4Pritožbeno sodišče je na seji dne 12. 11. 2019 sklenilo, da bo glede na vsebino pritožbenih očitkov opravilo pritožbeno obravnavo. Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in da od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj, je v skladu s petim odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločil, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.

5Na pritožbeni obravnavi je sodišče prebralo zapisnik o zaslišanju priče G.K. pred sodiščem prve stopnje z dne 18. 10. 2017. Pravdni stranki neposrednega (dodatnega) zaslišanja omenjene priče nista zahtevali oziroma sta se temu odpovedali.

6Pritožba je utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporen obseg predmeta zavarovanja, kar smiselno izhaja iz uvodnega stavka v 14. točki obrazložitve. Tožnik je namreč v tem postopku zatrjeval, da je bilo z zavarovalno pogodbo zavarovano njegovo osebno vozilo xxx s karbonsko izvedbo kit Vorsteiner yyy, toženka pa je na prvem naroku glavne obravnave izpostavila, da je treba ocenjevati (zavarovani) predmet zgolj tako, kot je naveden in opisan v kasko polici. V zvezi s tem je dodala, da je po vpogledu v fotografije (spornega) vozila, ki jih je predložil tožnik, ugotovila, da to vozilo po obliki oziroma karakteristikah ni identično z opisom, kot izhaja iz kasko police. Smiselno je torej prerekala trditve tožnika, da je bilo sporno vozilo zavarovano skupaj s karbonskimi dodatki. Tožnik pa je tem navedbam nasprotoval in vztrajal, da je bilo zavarovano prav to vozilo, ki je razvidno iz omenjenih fotografij.¹ Njegovim navedbam je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi zaključilo, da so bili v "zavarovalni vsoti" vključeni dodatno vgrajeni deli iz karbonskih vlaken proizvajalca Vorsteiner in pa t.i. Chip Tuning. Zaradi tega je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 50.869,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bilo zavarovanje sklenjeno na podlagi Potrdila o skladnosti za posamično odobreno vozilo (v nadaljevanju: homologacijsko potrdilo), iz katerega izhajajo te karakteristike vozila, ter na podlagi pričanja zavarovalniškega agenta G.K., ki naj bi izpovedal, da si je ob sklenitvi prve zavarovalne police to vozilo ogledal in potrdil, da je šlo za dodelan avtomobil z vso dodatno opremo, ki je navedena na zavarovalni polici.

8V zvezi z izpovedbo G.K. pritožba upravičeno navaja, da je sodišče prve stopnje nedosledno povzelo, kaj je ta priča dejansko povedala. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da si je ob prvem sklepanju zavarovanja sporni avtomobil sicer ogledal na V. v L. (če so mu pokazali pravega), vendar pa je zatrdil, da ta avtomobil ni imel karbonskih dodatkov (dodelav), kot so razvidne na predloženih fotografijah. Pojasnil je, da je bilo zavarovanje sklenjeno zgolj za osnovno izvedbo vozila, z vso opremo, ki jo je tedaj imelo, ne pa tudi za kasnejše dodelave (aerodinamičen paket, razširjeni blatniki, …), ki so razvidne iz fotografij. Dodal je še, da jih je (očitno: tožnikovega zastopnika in / ali tožnika) večkrat opozoril, da te dodelave v sklenjeni zavarovalni polici niso zajete, in da če želijo, da se jih zajame, je treba ugotoviti njihovo vrednost, jih dodatno vnesti (v polico) ter plačati dodatno premijo. Tožnikov zastopnik oziroma oseba, ki je zanj sklepala to zavarovanje, naj bi mu celo dejala, da tožnika dodatno zavarovanje teh dodelav ne zanima. Priča G.K. torej ni potrdil, da je bil zavarovan že dodelan avtomobil (s karbonskimi dodatki), kot bi šlo sklepati iz vsebine 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, torej je sodišče prve stopnje tej izpovedbi pripisalo drugačno vsebino, kot izhaja iz zapisnika naroka glavne obravnave z dne 18. 10. 2017.

9Ne glede na navedeno pa je v predmetni zadevi bistveno, da je kasko zavarovanje pogodbeno zavarovanje, kjer stranki v zavarovalni pogodbi - polici s pripadajočimi splošnimi pogoji (sporazumno) določita predmet zavarovanja. Iz priloženih splošnih pogojev izhaja, da je predmet tega zavarovanja vozilo s sestavnimi deli, za katere se šteje oprema vozila, orodja in pribor, ki jih proizvajalec serijsko izroča ob prodaji določenega tipa vozila (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev). Dodatna oprema motornega vozila je krita samo v primeru, če je za to plačana dodatna premija (četrti odstavek 1. člena Splošnih pogojev), kar vodi do logičnega zaključka, da morajo biti ti dodatki v zavarovalni polici navedeni oziroma mora biti tovrstno kritje med strankama pisno dogovorjeno. Na podlagi prvega odstavka 33. člena Splošnih pogojev so namreč (kakšni drugačni) dogovori o vsebini zavarovalne pogodbe veljavni le, če so sklenjeni v pisni obliki.² Pomembno je torej, da ti karbonski dodatki (in Chip Tuning) niso bili navedeni v zavarovalni polici, niti ni glede tega obstajal poseben pisni dogovor med pravdnima strankama. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bili ti dodatki upoštevani že zaradi tega, ker je bilo zavarovanje sklenjeno na podlagi homologacijskega potrdila, v katerem so te karakteristike razvidne. Iz zavarovalne police namreč ne izhaja, da bi se to zavarovanje sklepalo na podlagi tega potrdila oziroma, da bi se predmet zavarovanja nanašal na te homologirane dodatke. Nenazadnje pa je s homologacijo zgolj odobrena določena predelava vozila v smislu tehnične ustreznosti in varnosti, v zvezi z zavarovalno pogodbo pa gre še zmeraj za dodatno vgrajeno opremo (aerodinamične in druge dodatke k serijsko izdelanemu vozilu), ki bi morala biti v zavarovalni polici navedena (dogovorjena), premija zanjo pa dodatno plačana.

10Glede predmeta zavarovanja je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pogodbeno materialno pravo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku namesto zneska 50.869,00 EUR priznalo znesek 35.259,00 EUR, torej zavarovalnino iz naslova kasko zavarovanja, ki se nanaša na vrednost avtomobila brez omenjenih karbonskih dodatkov in Chip Tuninga.

11Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnik je v tej pravdi zahteval plačilo 100.000,00 EUR, uspel pa je z zneskom 35.259,00 EUR. Njegov uspeh torej znaša 35,26 %, uspeh toženke pa 64,74 %. Glede na višino priznanih pravdnih stroškov tožnika (4.420,63 EUR) in toženke (918,19 EUR), ki v pritožbenem postopku niso sporni, mora toženka povrniti tožniku 1.558,67 EUR, tožnik pa toženki 594,45 EUR teh stroškov. Po medsebojnem pobotu pa mora toženka plačati tožniku 964,22 EUR pravdnih stroškov.

12Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP povrniti njene pritožbene stroške. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skupni višini 1.273,40 EUR, kar znaša plačano sodno takso v znesku 1.227,00 EUR, 5,00 EUR stroškov za poštnino in druga administrativna opravila ter 41,40 EUR potnih stroškov (115 km x 2 x 0,18 EUR) pooblaščenke za pristop na pritožbeno obravnavo. Višji tovrstni zahtevek pa je zavrnilo.

¹ Kot izhaja iz dokaznega sklepa z dne 18. 10. 2017 je sodišče prve stopnje o teh trditvah tudi izvedlo dokaz z zaslišanjem priče G.K.. Tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo, da ta priča ni bila predlagana za dokazovanje teh dejstev, torej merijo na relativno procesno kršitev, ki bi jo moral grajati že na tem naroku glavne obravnave ali pa izkazati, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel navesti že prej (286.b člen ZPP).
² Pisna oblika je po volji strank pogoj za veljavnost. Prim. tudi A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str. 810-811.