VSM Sodba I Cpg 324/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki namesto 347,00 EUR, glavnico v znesku 307,34 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu točke I izreka in v celoti v točki II izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici ) 347,00 EUR z obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških tega postopka. Toženec jih je dolžan plačati tožnici v znesku 488,65 EUR z obrestmi od zapadlosti do plačila. S Sklepom o popravi z dne 3. 10. 2019 je korigiralo obrestni del tožbenega zahtevka.

2Toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava poudarja, da se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na peti odstavek 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Iz citirane zakonske določbe izhaja, da slednja velja za druge končne uporabnike, kadar le-ti tako zahtevajo oziroma med strankama obstaja takšen dogovor. Da v obravnavani zadevi pride v poštev uporaba te zakonske določbe, izhaja že iz vsebine splošnih pogojev, ki se nanjo sklicujejo. Določbo 129. člena ZEKom-1 vsebuje tudi obrazec - Zahteva za odpoved/zamrznitev naročniškega razmerja z dne 29. 12. 2017, ki ga je predložil toženec, sodišče prve stopnje pa ga napačno označuje za brezpredmetnega. Iz navedenega izhaja, da je bila med strankama dogovorjena uporaba 129. člena ZEKom-1, nasprotna razlaga izpodbijane sodbe pa je zmotna. Sicer pa med postopkom tožnica niti ni zatrjevala, da določila ZEKom-1 v obravnavani zadevi ne bi prišla v poštev.

Toženec se je med postopkom skliceval na drugi odstavek 129. člena ZEKom-1, saj je od pogodbe odstopil zaradi enostranske podražitve storitev tožnice. Pogodba torej ni bila odpovedana, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožnik nasprotuje razlogom v točki 12 obrazložitve, češ da ni navedel, za koliko so se storitve podražile, saj je med strankama nesporno, da so se. Sicer pa je to dejstvo brezpredmetno, saj morajo biti naročniki v skladu s citirano določbo ZEKom-1 obveščeni o vsaki spremembi Splošnih pogojev, če se z njo ne strinjajo, pa lahko od pogodbe tudi odstopijo.

Toženec nasprotuje tudi zaključkom v točki 15 obrazložitve in dodaja, da sodišče prve stopnje v tem kontekstu pozablja na temeljno pravilo materialnega dokaznega postopka. Dokazno breme je na tožnici.

Sodišče prve stopnje je kršilo tudi pravila postopka. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti zaradi katerih je objektivno ni mogoče preizkusiti. Ne vsebuje dokazne ocene, ampak le povzetek navedb tožnice, ki jim je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Podana je torej procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju pritožbenih navedb pritožnik pojasnjuje, kako je v postopku na prvi stopnji obrazložil svoja plačila in zanje predložil dokazila.

Toženec še opozarja, da je ves postopek opozarjal na nepošteno poslovno prakso tožnice. Kljub trditvam toženca, da je 13. 2. 2018 plačal še tisto, kar je bil dolžan (ni pa dolžan plačati sorazmernega zneska ugodnosti – SZU in naročnine za fiksni paket), se tožnica nikoli ni izrekla, kaj je toženec s tem plačilom poravnal, prav tako pa ni predložila listin, iz katerih bi bila razvidna temelj in višina dolga. Zaradi takšnega ravnanja je bila tožencu dejansko onemogočena obramba in navajanje dejstev v njegovo korist, s tem pa kršeno načelo kontradiktornosti.

3Toženec predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve pojasnilo, da se plačilo računa CLB-S1-1002825573 z dne 30. 6. 2018 nanaša na plačilo sorazmernega zneska ugodnosti (v nadaljevanju SZU), ki ga je toženec dolžan plačati po sklenjenem aneksu k naročniški pogodbi za nakup opreme. Kaj pomeni obveznost plačila SZU pri nakupu opreme, je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 11 obrazložitve. Je pa po oceni sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče v točki 12 obrazložitve, v zvezi s tem je treba soglašati s pritožnikom, napačno presodilo, da je omenjeno obveznost dolžan poravnati.

7Plačilo SZU bremeni naročnika (toženca), če so na njegovi strani razlogi za odstop od pogodbe (neredno plačevanje obrokov, odpoved naročniškega razmerja pred potekom minimalnega obdobja). Toženec je v tem postopku zatrjeval, tožnica pa temu ni ugovarjala, da je od pogodbe odstopil, ker je tožnica enostransko povišala cene svojih storitev, o tem pa toženca v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZEKom-1 najmanj 30 dni pred nameravano spremembo ni obvestila. Če tega ne stori, ima namreč naročnik (toženec) v skladu s citirano zakonsko določbo, če se s predlaganimi spremembami ne strinja, pravico brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in plačila pogodbene kazni, v istem roku (brez odpovednega roka) od pogodbe odstopiti.

8In tem navedbam (o enostranski podražitvi cene storitev) in dejstvu, da je toženec zaradi tega odstopil od pogodbe, tožnica v postopku dejansko ni ugovarjala. Glede na to in ker za uporabo drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 dejstvo, za koliko se storitve podražijo, ni odločilno, razlogom odločbe v točki 12 obrazložitve, ni mogoče pritrditi.

9V tem kontekstu ne drži, da citirana določba ZEKom-1 za toženca ne velja. Slednji v pritožbi pravilno opozarja, da se tudi Splošni pogoji uporabe storitev družb Skupine T. (priloga A7), ki jih je predložila tožnica, v Končnih določbah sklicujejo na drugi odstavek 129. člena ZEKom-1, ki poleg potrošnikov velja tudi za „druge osebe“, ki se nanj lahko sklicujejo, če ravnajo v skladu s citirano zakonsko določbo.

10Glede na navedeno ni dvoma, da toženec ob pravilni uporabi materialnega prava (ZEKom-1), zneska 39,66 EUR, ki se nanaša na plačilo SZU, ni dolžan poravnati.

11Glede plačila preostale obveznosti, zajete v tožbenem zahtevku (plačilo obrokov za prevzete GSM aparate, ki ob odstopu od naročniške pogodbe še niso zapadli), pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče sodišče prve stopnje v točkah 15 in 16 obrazložitve navedlo dovolj tehtne razloge za svojo odločitev. Pri tem ne drži očitek pritožbe, da je zgolj povzelo navedbe tožnice, saj je upoštevalo tudi trditve pritožnika, ki niso popolnoma skladne oziroma jasne, in z njegove strani predložene dokaze. V tem delu obrazložitve je navedlo dovolj tehtne in prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, tako da je odločbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti in ni podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12V tem kontekstu (v zvezi z razlogi v točki 15 obrazložitve) ni odveč pripomniti, da je dokazno breme, katere obveznosti po izdanih računih je toženec izpolnil, in v kakšnem obsegu, na njem (naročniku po sklenjeni naročniški pogodbi). Tožnica je namreč dovolj substancirano pojasnila, na kakšni podlagi, ne glede na izvedena plačila z dne 13. 2. 2018, (še) terja plačilo 307,34 EUR. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa toženec v svojih navedbah ni bil dosleden, za potrditev svojih navedb (da so bila plačila v zvezi s kupljenimi telefonskimi aparati realizirana v celoti) pa tudi ni predložil ustreznih dokazov.

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v obsegu, ki je razviden iz izreka odločbe v točki I (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu izreka v točki I in v celoti v točki II izreka sodbo potrdilo (točka II izreka).

14Sprememba odločbe na drugi stopnji ima za posledico, da sodišče druge stopnje odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila tožnica, ki je uspela z zahtevkom v obsegu 89%, neuspešna s sorazmerno majhnim delom zahtevka (11%), z obravnavanjem tega dela zahtevka pa niso nastali posebni stroški oziroma bi ji stroški z vložitvijo vlog nastali tudi, če tega dela zahtevka ne bi bilo. Zaradi tega je po oceni sodišča druge stopnje na mestu uporaba določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP in v izrek odločbe o stroških postopka (točka II) ni treba posegati.