VSL Sodba II Kp 41909/2011

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca A. A. in B. B. morata plačati sodno takso in sicer vsak 400,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo v točki 1.) obtožena C. C. in Č. Č. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa odločilo, da v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun. V točki 2.) izreka sodbe je sodišče prve stopnje obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 ter jima izreklo pogojno obsodbo (prav: pogojni obsodbi), v katerih jima je vsakemu določilo kazen eno leto zapora, ki ne bosta izrečeni, če obtoženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Oškodovanca D. D. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da morata obtoženca A. A. in B. B. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Zoper sodbo sta pritožbi vložila zagovornika obtožencev, ki jima je bila z izpodbijano sodbo izrečena obsodilna sodba in sicer:

- zagovornik obtoženega A. A. je pritožbo vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču;

- zagovornik obtoženega B. B. je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in se obtoženega oprosti obtožbe, podredno pa, da se pri določitvi kazenske sankcije upoštevajo omilitvena določila in izreče milejša vrsta kazni - denarna kazen ali določi krajša zaporna kazen in krajša preizkusna doba.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:

4Uvodoma pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je napravilo napako po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da v opisu ni pravilno subsumiran zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, nikakor pa ta ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno pritožbeno zatrjevanje nima podlage v podatkih spisa in sodbi, ki se izpodbija s to pritožbo. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo, kaj so bile tiste okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je bil oškodovanec v obravnavanem času spravljen v podrejen položaj. Po oceni pritožbenega sodišča že iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja izhaja zatrjevana podrejenost, ki se izkazuje z okoliščino, da je sicer neznani storilec k oškodovancu skočil s hrbtne strani, ga z levo roko zagrabil za vrat in zadržal, da ni takoj padel na tla, nakar je obtoženi A. A. iz zaleta skočil nanj, ga sunil v telo, da je padel in obležal na tleh, neznani storilec pa je pokleknil nanj. Zatem pa so ga obtoženi A. A., obtoženi B. B. in neznani storilec brcali v glavo in po telesu, zaradi česar se glede na njihovo številčno in fizično premoč nasilju ni mogel izogniti in je bil s takšnim nasiljem spravljen v podrejen položaj. Oškodovančeva nemoč je torej pri opisu dejanja izkazana z okoliščino, da je potem, ko je vanj iz zaleta skočil še obtoženi A. A., padel in obležal na tleh, da ga je neznani storilec, ki je pokleknil nanj, s kolenom pritisnil v telo in da so ga dva obtoženca (A. A. in B. B.) in neznani storilec brcali v glavo in po telesu. V opisu je posebej opisano, da je oškodovanec po padcu obležal na tleh, opisana pa je tudi številčna in fizična premoč nad oškodovancem, kar po oceni pritožbenega sodišča vsekakor zadostuje za konkreten in v celoti določljiv opis podrejenega položaja oškodovanca, ki se niti zaradi tega, ker je obležal na tleh, niti zaradi številčne in posledično fizične premoči obeh obtožencev in neznanih sostorilcev slednjim ni mogel upirati in je tako postal objekt nasilja, ki se mu ni bilo mogoče izogniti.

5Res je sicer, da vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, kar izpostavlja pritožnik, vendar pa tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec imel naklep oškodovanca spraviti v podrejen položaj in ga je tudi spravil. Skozi izvedbo dokazov na glavni obravnavi je namreč z vso gotovostjo izkazano, da je neznani storilec, ki je prvi skočil v oškodovanca s hrbtne strani, le-tega zadržal, da ni padel po tleh, nakar je iz zaleta na oškodovanca skočil obtoženi A. A., ga pri tem sunil v telo, da je oškodovanec padel na tla in tam tudi obležal. Že navedeno kaže na obtoženčev naklep oškodovanca spraviti v podrejen položaj, naklepno pa je tudi njegovo nadaljnje ravnanje, ko je skupaj s B. B. in neznanim sostorilcem na tleh ležečega obtoženca še brcal v glavo in po telesu, s čimer je izkazano, da se je, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, zavedal, da je oškodovanec s tem spravljen v podrejen položaj in je to tudi hotel.

6Res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar pa iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je šlo za izjemno veliko intenzivnost protipravnega ravnanja zoper oškodovanca z uporabo močne fizične sile in ob izkazani okoliščini, da je bil oškodovanec na tleh in da se ni mogel braniti, je po presoji pritožbenega sodišča nedvomno izkazano tudi, da je bil oškodovanec v povsem podrejenem položaju in da se ni mogel braniti ter je tako postal žrtev izvajanja nasilja, ko je dejansko šlo za nasilje zaradi nasilja. Tako pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ne glede na kratkotrajnost samega napada ravnanje obtožencev in neznanih sostorilcev pomeni tolikšno odstopanje od običajnega nasilnega dejanja, da je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča obtoženec spravljen v podrejen položaj. Glede na izkazano sostorilstvo pa je sodišče prve stopnje samo dejanje ustrezno kvalificiralo po drugem odstavku 296. člena KZ-1.

7V pritožbi izpostavljene sodbe I Ips 57293/2010, I Kp 1/2011 in VII Kp 42144/2014, za katere pritožnik meni, da so bile zmotno tolmačene, je po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče ustrezno interpretiralo, saj se je na navedene odločbe sklicevalo pri obrazložitvi „spravljanja v podrejen položaj“, v točkah 24 in 25 svoje obrazložitve pa je pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru šlo za takšno enkratno nasilno ravnanje, da je oškodovanca spravilo v podrejen položaj. Res Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 194/2009 med drugim navaja, da besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" v zakonskem opisu kaznivega dejanja nasilništva ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja.¹ Vendar pa pritožnik spregleda, da je Vrhovno sodišče RS odstopilo od takšne razlage in postavilo jasno stališče, da zakonski opis kaznivega dejanja nasilništva, ki pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, ne predpostavlja, da je mogoče zakonski znak uresničiti izključno s ponavljajočimi se ravnanji. Nedovršni glagoli, ki se nanašajo na izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja nasilništva predstavljajo le enoten kaznovalni okvir tudi v primerih večkratnih ravnanj, pri čemer pa raba tovrstnih glagolov ne izključuje kaznivosti "zgolj" enkratnega ravnanja.² Zato pritožnik s trditvijo, da pri tem dejanju glede na opis ne gre za kaznivo dejanje nasilništva s sklicevanjem na navedene sodbe, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

8Kršitev kazenskega zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožnik uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje pri pojasnjevanju svojega stališča, da je izpolnjen zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, spregledalo dve ključni okoliščini in sicer, da je oškodovanec bil že po prejemu prvega udarca nezavesten in da je šlo za hipen napad, ki ni bil usmerjen v podreditev oškodovanca in njegovo ponižanje. Sodišče prve stopnje se je glede slednjega v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo, ko je ugotovilo, da je oškodovanec potem, ko je obležal na tleh in dobil prve brce, negibno ležal, nakar je dobil brco in ob tem pokrčil noge. Ob tej ugotovitvi pa je za pritožbeno sodišče bistveno vprašanje, kdaj je pri oškodovancu nastopila klinična smrt, kar je prvostopenjsko sodišče ob skrbni in natančni analizi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se je to zgodilo tedaj, ko so oškodovanca naložili na ramena, torej po prenehanju napada nanj in po pobegu obeh obtožencev in neugotovljenih sostorilcev, čemur se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Zato trditev pritožbe, da nezavestnega ni mogoče spraviti v podrejen položaj, ker naj bi bil oškodovanec nezavesten že v prvi sekundi 10-sekundnega napada, ne more uspešno izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji pritožbenega sodišča je nedvomno tudi nezavestna oseba lahko v podrejenem položaju, saj se oseba, ki ob izvajanju fizičnega nasilja nanjo izgubi zavest, ne more niti umakniti niti zaščititi niti braniti in je torej v povsem brezizhodnem položaju nasproti tistih, ki nad njo izvajajo nasilje, zaradi česar je v takšnem ravnanju obtožencev prepoznati še dodatno zavržnost.

9Pritožnik zatrjuje, da se obtožencu naklepa, da bi oškodovanca spravil v podrejen položaj ne da očitati in da je neživljenjsko in nezdružljivo s samimi okoliščinami kaznivega dejanja zatrjevati, da je skupina napadalcev, ki je hipno in brez predhodnega dogovora skočila na oškodovanca, ki je najprej napadel njihovega prijatelja, imela namen spraviti ga v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da sta obtoženca ravnala z direktnim naklepom. Skozi izčrpen dokazni postopek je ugotovilo, da je obtoženi A. A. videl, kaj se dogaja, pritekel je na kraj dogodka, oškodovanca je spravil na tla, videl je, da leži na tleh, pa ga je kljub temu brcal in s takšnim ravnanjem izkazal, da se zaveda, da je oškodovanec s tem spravljen v podrejen položaj in je to tudi hotel storiti. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da do predhodnega napada s strani oškodovanca na E. E. ni prišlo, zato tosmerno pritožbeno navajanje nima vpliva na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, saj s tem pritožba ponuja zgolj lastno oceno izvedenih dokazov, ki pa za sodišče druge stopnje ni sprejemljiva. Vsekakor pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne le intenziteta, temveč tudi usklajenost ravnanj in način izvršitve napada obeh obtožencev in neznanih sostorilcev zoper oškodovanca, potrjujejo pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju direktnega naklepa glede spravljanja oškodovanca v podrejen položaj. Pri tem sam čas trajanja napada ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno oceno prvostopenjskega sodišča glede na to, da je dokazni postopek pokazal, da sta obtoženca zaradi kričanja naključnih navzočih zbežala s kraja in ob tem hudo poškodovanega in nemočnega oškodovanca pustila ležečega na tleh, v temi in v snegu. Tako surovega fizičnega obračuna pritožnik ne more uspešno opredeliti kot refleksno ravnanje, saj je prav silovitost udarcev in brc tisto, kar je ob fizični in številčni premoči že samo po sebi oškodovanca potisnilo v praktično brezizhoden položaj. Brcanje v oškodovanca, ki je nemočen ležal na tleh, je tako tudi po presoji višjega sodišča tisto ravnanje obeh obtožencev z neugotovljenimi sostorilci, ki ob predhodnem podrtju oškodovanca na tla s strani obtoženega A. A., predstavlja ponižujoče ravnanje z oškodovancem, ki se glede na vse zgoraj obrazloženo ni mogel niti v najmanjši meri braniti.

10Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni zamejilo naklepa storilcev, ki jih je več, da s svojo številčno premočjo spravijo oškodovanca v podrejen položaj in kaj je pač napad več napadalcev. S takšnim pritožbenim zatrjevanjem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (točka 25) obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da sta obtoženca skupaj z neidentificiranimi osebami ravnala v sostorilstvu, obrazložitev je podalo glede vsakega od obeh obtožencev in se na ta način opredelilo do odločilnih dejstev, temu pa se glede na tehtnost prvostopenjske obrazložitve pridružuje tudi višje sodišče, da se po nepotrebnem ne bi ponavljalo.

11Poenostavljena trditev pritožbe, da je s sodbo prvostopenjskega sodišča le-to sporočilo, da več napadalcev pomeni fizično premoč, kar naj bi že samo po sebi pomenilo podrejen položaj oškodovanca, nima podlage v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Slednja je, kot je to že navedeno, podrejen položaj oškodovanca natančno obrazložila in logično pojasnila, da je z navedenimi okoliščinami povezano dejstvo, da je šlo za silovit napad, zlasti pa za okoliščino, da se na tleh ležeči oškodovanec ni mogel niti braniti, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki se je do slednjega v tej odločbi že opredelilo, zato se v izogib ponavljanju na zapisano tudi sklicuje. Glede naklepa pa je sodišče prve stopnje v 28. točki izpodbijane sodbe glede obtoženega A. A., v 29. točki pa tudi glede obtoženega B. B. navedlo prepričljive razloge. Pritrditi je, da je obtoženi A. A. videl, kaj se dogaja, na sam kraj je pritekel, oškodovanca je z neidentificiranim sostorilcem podrl na tla in na tleh ležečega brcal v glavo in telo, v takšnem ravnanju pa je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo obtoženčev direktni naklep, ko je torej videl in vedel, da je na tleh ležeči oškodovanec v podrejenem položaju, pa ga je kljub temu še brcal in je to tudi hotel storiti, pri čemer se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi do motiva, ki ga je pri tem vodil.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.

12Zagovornik v svoji pritožbi meni, da obtoženec ni začel pretepa in da je brca, ki jo je zadal oškodovancu, posledica najstniške agresije ter da ne gre zanemariti dejstva, da so bili obtoženci izzvani, kar potrjuje tudi relativno kratek čas pretepa, ki kaže na impulzivnost in nepremišljenost ter napotuje, da obtoženec ni ravnal z direktnim, temveč z največ eventuelnim naklepom. Pritožbeno sodišče se je glede direktnega naklepa izdatneje opredelilo že zgoraj, vendar pa v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje glede ravnanja in direktnega naklepa obtoženega B. B., saj pravilno ugotavlja, da se je slednji v pretep vmešal takrat, ko je oškodovanec že ležal na tleh in se torej ni mogel braniti, pa ga je ležečega na tleh močno brcnil tako, da ga je obrnilo, kar po presoji višjega sodišča presega tako mladostniško nepremišljenost kot tudi impulzivnost, pač pa kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, izkazuje obtoženčev namen ponižati oškodovanca, pri čemer sodišče prve stopnje tudi pravilno prepoznava njegovo zavedanje in torej ravnanje z direktnim naklepom.

13Pritožnik se kritično osredotoča tudi na postopek sodne prepoznave in zatrjuje, da je izvedenec prepoznavo oproščenega C.C. enako kot obsojenega B. B. potrdil z oceno +1, medtem ko je obsodbi B. B. botrovala še sodna prepoznava, ker je bil s strani F. F. prepoznan kot storilec kaznivega dejanja in je bila le-ta edini mejnik med pravnim standardom onkraj razumnega dvoma, ki je bil dosežen za B. B. obsodbo in nedoseženim navedenim standardom, ki je narekovalo C. C. oprostitev. Sodišče prve stopnje se je glede slednjega oprlo ne le na sodno prepoznavo, v kateri je priča F. F. prepoznal obtoženega B. B. kot osebo s številko 3 in tudi nazorno opisal, zakaj si je to osebo zapomnil, oboje pa je vključno z izpovedjo policista G. G., obravnavalo v kontekstu izvedenčeve prepoznave obraza obtoženega B. B., četudi z oceno +1 in tako tudi po presoji pritožbenega sodišča z vso gotovostjo pravilno zaključilo, da je prav obtoženi B. B. tisti, ki je dejansko storil očitano mu kaznivo dejanje. Z ničemer podprta pa ni pritožbena trditev, da je bila sodna prepoznava nekorektno opravljena. Ni namreč mogoče prezreti, da takšni ugovori tekom glavne obravnave niso bili nikoli podani – celo več: pri sodni prepoznavi dne 20. 6. 2012 obtoženci kljub izrecnemu vprašanju niso izražali nobenih pripomb na osebe, ki so sodelovale pri prepoznavi. Pritožnikova trditev, da je bil v postopku sodne prepoznave obtoženec izstopajoč, ker je le on ustrezal opisu storilca, ni z ničemer obrazložena, zato je tudi ni mogoče preizkusiti.

14Očitek pritožbe, da sodišče v sodbi ni ugotavljalo, kako je do pretepa pravzaprav prišlo in kakšni so bili vzgibi obtožencev ter v kolikšni meri so bili slednji izzvani h kaznivemu dejanju, nima podlage v izpodbijani sodbi. Kot ugotavlja tudi sam pritožnik, je sodišče v sodbi, ki se izpodbija s to pritožbo navedlo, da je H. H. izpovedoval o oškodovančevemu petju in kričanju ob prečkanju ceste. Je pa sodišče prve stopnje v razlogih zapisalo, da dokazni postopek ni potrdil, da naj bi oškodovanec napadel E. E., saj tega ni vedel povedati niti E. E. sam, prav tako tega ni navajala nobena zaslišana priča, tega dogajanja pa tudi varnostna kamera ni zabeležila. Zato pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni raziskalo celotnih okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni utemeljena.

* * *

15Pritožbeno sodišče glede obeh obtožencev ugotavlja, da jima je sodišče prve stopnje izreklo ustrezno kazensko sankcijo, kar pojasnjuje v nadaljevanju. Zagovornik obtoženega B. B. je s pritožbo odločbo o kazenski sankciji izpodbijal, medtem ko zagovornik obtoženega A. A. pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji ni vložil. Sodišče druge stopnje je glede na to, da je bila pritožba vložena v korist obtoženega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi 386. člena ZKP štelo, da pritožba obtoženega A. A. obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji.

16Pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B., češ, da je sodišče prve stopnje spregledalo mladost obtoženca in pri odmeri sankcije ni upoštevalo vseh razsežnosti zadeve, izkazanih sprememb v osebnem življenju obtoženca ter okoliščine, da pretepa ni izzval ali začel ter da je šlo za kratek, izzvan, impulziven in nepremišljen odziv mladostnikov, po presoji višjega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je vse navedene okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornik obtoženega B. B., sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri sankcije upoštevalo. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ne glede na čas, ki je minil od obravnavanega dogodka, upoštevaje težo dejanja, ki je izkazana s silovitostjo in brutalnostjo ravnanja obtožencev do oškodovanca, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, izbralo izjemno blago kazensko sankcijo z določeno nizko zaporno kaznijo in tudi kratko preizkusno dobo, zato zavzemanje pritožbe za znižanje kazenske sankcije ne more biti uspešno. Zlasti pa pritožbeno sodišče pri obtoženem B. B. ni našlo nobenih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale uporabo omilitvenih določb, zato je pritožbo njegovega zagovornika tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

17Višje sodišče ugotavlja, da je kazenska sankcija, izrečena obtoženemu A. A., glede na vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, ustrezna. Kot olajševalne okoliščine so bile ustrezno upoštevane tako njegova mladost in nekaznovanost, kot tudi časovna oddaljenost dogodka ter relativna kratkost napada, kot obteževalna okoliščina pa, da je s kraja s soobtožencem zbežal in pustil hudo poškodovanega oškodovanca ležati na tleh, ponoči in v snegu, kar vse so okoliščine, ki vplivajo tako na izbiro kot tudi na odmero (blage) kazenske sankcije, ki jo je sodišče prve stopnje kot že navedeno zgoraj, tako glede določene zaporne kazni, kot tudi glede preizkusne dobe, resda tudi v zvezi s predlogom državnega tožilca (na katerega predlog pa ni vezano), odmerilo v nizkem trajanju, v katero pa pritožbeno sodišče ob izostanku pritožbe državnega tožilca tudi ni moglo poseči.

* * *

18Izpodbijana sodba nima napak, ki jih zatrjujeta obe pritožbi, prav tako pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 391. člena ZKP pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Obtoženca s pritožbama nista uspela, zato je posledično na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločeno tudi, da morata plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa v znesku 400,00 EUR za vsakega obtoženca je odmerjena na podlagi tarifnih številk 7112, 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obeh obtožencev ter zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.

¹ Tako sodba VS RS z dne 3. 9. 2009
² Tako sodbe VS RS I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2010, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019 in druge