VSL Sklep VII Kp 20430/2017

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo po pooblaščenki vložen obtožni predlog oškodovanca kot tožilca D. D. s.p. z dne 3. 5. 2017 zoper obdolžena A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1B) in zoper obdolženega C. C. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1B. Odločilo je, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in potrebne izdatke obdolžencev.

2Zoper sklep se pritožuje pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter „vrne zadevo sodišču prve stopnje“. Na pritožbo so odgovorili obdolženi B. B. ter obdolžena A. A. in C. C. po zagovornikih in predlagali njeno zavrnitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, ki ga pritožnica neuspešno izpodbija, da konkretni opis kaznivih dejanj v izreku subsidiarnega obtožnega predloga ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencem očitanih kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 oziroma goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

5Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, ki se očita obdolženima A. A. in B. B., je tudi, da kot posledica storilčevih ravnanj nastane hujša kršitev pravic drugega oziroma večja škoda na javni dobrini oziroma večja premoženjska škoda. Večja premoženjska škoda je v skladu z 2. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1 škoda, ki presega 5000 EUR.

6Nastanek večje premoženjske škode (hujša kršitev pravic drugega oziroma večja škoda na javni dobrini se ne zatrjujeta) je v subsidiarnem obtožnem predlogu konkretiziran z opisom, da sta obdolženi A. A. kot pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin v stečajnem postopku, obdolženi B. B. pa kot stečajni upravitelj, s svojim ravnanjem oškodovancu kot tožilcu povzročila premoženjsko škodo v višini razlike med dejansko vrednostjo nepremičnin in doseženo ceno na javni dražbi. Dejanska vrednost nepremičnin je v opisu dejanja, ki se očita obdolženemu A. A., opredeljena s podatki, da je obdolženi ocenil tržno vrednost nepremičnin na 891,00 EUR, ter da je vrednost nepremičnin ocenil zgolj na 1% njihove dejanske tržne vrednosti, v opisu dejanja, ki se očita obdolženemu B. B., pa s podatki, da je obdolženi predlagal izdajo prvega sklepa o prodaji nepremičnin za izklicno ceno 891,00 EUR, čeprav bi moral in mogel vedeti, da je dejanska vrednost za prodajo bistveno prenizka, saj je bil seznanjen s podatki GURS, da se nepremičnine nahajajo v stavbi, tik ob stavbi oziroma predstavljajo dovozno pot, in je moral in mogel vedeti, da je ocenjena vrednost nepremičnin, kot izhaja iz Poročila (…), občutno nižja od realne vrednosti. Cena, dosežena na javni dražbi, v opisih kaznivih dejanja, ki se očitata obdolženima A. A. in B. B., ni navedena.

7Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da takšen opis ne predstavlja ustrezne konkretizacije zakonskega znaka „večje premoženjske škode“ v smislu 258. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1, saj višina premoženjske škode ni konkretno navedena, niti je ni, kot neutemeljeno navaja pritožba, mogoče razbrati iz podatkov, navedenih v opisu dejanja, posledično pa tudi ni mogoče ugotoviti, ali gre za škodo, ki presega 5000 EUR v smislu zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Medtem, ko se iz podatkov v opisu kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu A. A., da razbrati vsaj dejansko (tržno) vrednost nepremičnin (89.100,00 EUR), kar pri obdolženemu B. B. ni mogoče, pa za izračun nastale premoženjske škode pri obeh obdolžencih manjka podatek o doseženi ceni na javni dražbi, ki pa ni naveden niti s konkretno vrednostjo niti opisno. Nedopustno je pritožbeno stališče, da zadošča, da je cena, dosežena na javni dražbi, konkretno navedena pod točko 3 izreka subsidiarnega obtožnega predloga (na katero pa opisa dejanj, ki se očitata obdolženima A. A. in B. B., niti ne napotujeta), to je pri opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki se očita obdolženemu C. C., saj mora biti konkretni opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega akta sklepčen za vsakega obdolženca posebej, pri čemer morajo biti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja jasno in določno opredeljeni.

8Pritožba nadalje neutemeljeno graja pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki se očita obdolženemu C. C., ni konkretiziran zakonski znak (aktivnega ali pasivnega) ravnanja zapeljane osebe v škodo lastnega ali tujega premoženja, oziroma konkretno, da ni opisano, kaj naj bi ostali dražitelji na javni dražbi v posledici obdolženčevega goljufivega ravnanja storili oziroma opustili v škodo lastnega ali tujega premoženja. Pritožbena navedba, da je jasno, da so dražitelji opustili nadaljnje draženje nepremičnin, pa ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da navedeno ni konkretizirano v opisu kaznivega dejanja, pomanjkljivosti obtožnega predloga ne more sanirati. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pavšalne pritožbene navedbe, češ da opis dejanja ne zahteva konkretizacije goljufivega namena, ker ni možnosti, da bi šlo zgolj za civilnopravno razmerje in ne za kaznivo dejanje.

9Glede na navedeno odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju subsidiarnega obtožnega predloga iz razloga, ker dejanja, ki so predmet obtožbe, niso kazniva dejanja, pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Ker tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca s pritožbo ni uspela, zato mora oškodovanec kot tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP in na podlagi tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.