VSL Sklep II Cp 1982/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1S sklepom z dne 24. 6. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke, vložen dne 13. 3. 2019, zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. P 337/2019-II z dne 21. 2. 2019.

2S sklepom z dne 28. 6. 2019 je prvostopenjsko sodišče prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v postopku priznanja in razglasitve izvršljivosti sklepa Nikulinskega okrajnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I R 211/2019, in (II) ugotovilo, da s prekinitvijo prenehajo teči vsi roki za pravdna dejanja.

3Zoper oba sklepa se pritožuje toženka.

4Sklep z dne 24. 6. 2019 toženka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, stroške postopka pa naloži v plačilo tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da ne obstoji nevarnost za uveljavitev tožnikove terjatve, ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo 92.500,00 EUR in bo ta znesek tožniku tudi nakazala, kar dokazuje mail toženkine odvetnice z dne 5. 7. 2019. Poleg tega je toženka pooblaščenki tožnika že dne 26. 6. 2019 podala predlog za sklenitev sodne poravnave. Nevarnost je odpadla za celotno vtoževano terjatev, tudi glede zamudnih obresti, saj obrestni del predstavlja sorazmerno majhen znesek glede na glavnico, poleg tega pa je glede na to, da je toženka pripoznala zahtevek in da bo plačala glavnico, očitno, da bo plačala tudi obresti, če bodo te prisojene. V zvezi z zavarovanjem obrestnega dela vtoževane terjatve dodatno navaja, da je sklep nezakonit, ker v tem delu ni obrazložen, poleg tega je podano nasprotje med ugotovitvami sklepa in vsebino dokaznih listin. Vztraja pri ugovornih navedbah in dokazih, s katerimi je utemeljevala in dokazovala, da terjatev iz posojilne pogodbe še ni zapadla. Sodišče se je do njenih izčrpnih navedb in dokaznih predlogov glede zapadlosti opredelilo v 13. in 19. točki obrazložitve sklepa, vendar pa je utemeljitev sodišča preskopa, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo javno objavljenih bilanc stanja za toženko ter pojasnil k računovodskim izkazom, nastalih preden je nastal ta spor. Pojasniti bi moralo tudi, zakaj ne sledi obrazložitvi sodbe sodišča Ruske federacije in navedbam tožnika v tistem postopku, da je zapadlost posojila pet let. Ugotovitev sodišča, da aneks k posojilni pogodbi ni bil predložen, nikakor ne zadošča za ugotovitev, da zapadlost posojila ni bila spremenjena in da ne znaša pet let, ob dejstvu, da objavljene bilance in pojasnila predstavljajo verodostojen dokaz, saj so sestavljene za potrebe izpolnitve obveznosti do države in za potrebe javne objave podatkov in to s strani za to usposobljene osebe. Poleg tega je podano nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da je podlaga za tožnikov denarni zahtevek sodba ruskega sodišča, in vsebino te sodbe, ki v izreku ne vsebuje zapadlosti, v njeni obrazložitvi pa je navedena zapadlost terjatve pet let. Sodišče se prav tako ni opredelilo do toženkinega ugovora, da tožnik ni pravočasno predložil ustreznega prevoda sodbe sodišča Ruske federacije. Tožnik bi moral ustrezen prevod, ki je edini upošteven, predložiti že v predlogu za začasno odredbo in ne šele po izdaji sklepa o začasni odredbi. Ker sklep v zvezi s tem nima nobene obrazložitve, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitev toženkine ustavne pravice do poštenega sojenja. Poleg tega tožnik ni predložil vseh dokazil, ki jih za odločanje o priznanju sodbe zahteva Pogodba med FLRJ in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah, in sicer ni predložil potrdila o izvršljivosti, kar je zahtevano v 52. členu te pogodbe. Pravila o izdaji potrdila o izvršljivosti so pravila nacionalnega prava, torej prava Ruske federacije, zato slovensko sodišče ni pristojno odločati o tem, da potrdila o izvršljivosti ni treba predložiti. Priglaša pritožbene stroške.

5Tožnik je na navedeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

6Zoper sklep z dne 28. 6. 2019 se toženka pritožuje prav tako iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep razveljavi, postopek pa nadaljuje, podrejeno naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naj tožniku naloži povrnitev toženkinih stroškov tega postopku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodišče v postopku z začasno odredbo, ki je del predmetnega pravdnega postopka, že priznalo pravno veljavnost sklepa Nikulinskega okrajnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, skladno s prvo točko prvega odstavka 206. člena ZPP ni izkazan pogoj za prekinitev postopka. Sodišče ne more prekiniti postopka iz razloga, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, če pa je o njem že odločilo. Vsekakor tudi ni ekonomično in smotrno, da sodišče prekine postopek zaradi odločanja o predhodnem vprašanju, o katerem je znotraj istega postopka že odločilo. S tem, ko je sodišče prekinilo pravdni postopek, je prekinilo tudi postopek zavarovanja oziroma postopek v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo, kar ni zakonito. Ker gre pri postopku zavarovanja za postopek po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in ne po ZPP, sodišče ne more na podlagi prekinitve pravdnega postopka prekiniti tudi postopka za izdajo začasne odredbe oziroma pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo. Priznanje in razglasitev izvršljivosti sklepa Nikulinskega okrajnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, tudi nima nobenega vpliva na presojo utemeljenosti izdane začasne odredbe oziroma ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku zavarovanja, saj so pogoji za izdajo začasne odredbe določeni v 270. členu ZIZ. Tudi če se tožnikove navedbe v predlogu za začasno odredbo tolmači v smeri, da je terjatev utemeljeval na tuji sodbi, njegov predlog ni utemeljen, ker tuje sodbe ni predložil v ustrezni obliki in vsebini, zaradi česar je ni mogoče upoštevati. Sodišče bi zato lahko odločilo o pritožbi zoper začasno odredbo brez nadaljnjega zavlačevanja. Izdana začasna odredba toženki prepoveduje razpolaganje z njenimi sredstvi na računu, zaradi česar toženka ne more opravljati plačilnega prometa in ji je onemogočeno izpolnjevanje njenih obveznosti, s tem pa je stanje nevzdržno. Treba je tudi upoštevati, da je postopek zavarovanja prednostni in je sodišče dolžno hitro postopati. Priglaša pritožbene stroške.

7Tožnik na navedeno pritožbo ni odgovoril.

8Pritožba sta neutemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 24. 6. 2019

9Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sklep o prekinitvi pravdnega postopka z dne 28. 6. 2019 do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, in sicer o priznanju in razglasitvi izvršljivosti sklepa Nikulinskega okrajnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, nima vpliva na odločanje o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ki je bil v postopku zavarovanja izdan pred izdajo sklepa o prekinitvi pravdnega postopka.

10Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje v tej pravdi vtoževane terjatve za plačilo 92.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2017 dalje do plačila. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). V drugem odstavku 270. člena ZIZ je nadalje določeno, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (tako imenovana subjektivna nevarnost). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

11Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 24. 6. 2019, s katerim je odločilo o ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi, ob upoštevanju navedb pravdnih strank in predloženih dokazov zaključilo, da je tožnik izkazal, da je zaradi toženkinega odtujevanja nepremičnega premoženja podana nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženka v pritožbi zatrjuje, da subjektivna nevarnost ne obstoji, ker je dne 5. 7. 2019 pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo 92.500,00 EUR, že dne 26. 6. 2019 pa je podala predlog za sklenitev sodne poravnave. Iz povzetega izhaja, da toženka ne nasprotuje oziroma izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljijo zaključek o verjetno izkazani subjektivni nevarnosti, temveč navaja nove okoliščine, ki so nastale šele po izdaji izpodbijanega sklepa, s čimer pa ne more uspeti. Prvostopenjsko sodišče namreč lahko, ko odloča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, upošteva le tista dejstva, ki so nastala do odločitve o ugovoru, zaradi česar kasnejših dejstev (ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva) tudi v pritožbenem postopku v nobenem primeru ni mogoče upoštevati.

12Toženka prav tako neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o verjetno izkazanem obstoju tožnikove terjatve v obrestnem delu. Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotovala trditvam tožnika, da je vtoževana terjatev za vračilo posojila po posojilni pogodbi z dne 1. 2. 2016 zapadla 1. 2. 2017. Trdila je, da je bil z aneksom, ki je bil sklenjen že v letu 2016, dogovorjen rok zapadlosti pet let. Glede na nasprotujoče si navedbe pravdnih strank je moralo sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZIZ presoditi, navedbe in dokazi katere stranke glede zapadlosti so verjetnejši. Ob upoštevanju, da je tožnik predložil posojilno pogodbo (priloga A11), iz katere jasno in nedvoumno izhaja, da je datum vračila posojila 1. 2. 2017, toženka pa na drugi strani zatrjevanega aneksa k pogodbi, brez katerega do spremembe datuma vračila posojila ni moglo priti, ni predložila, je pravilno zaključilo, da je verjetno izkazano, da je tožnikova terjatev po posojilni pogodbi z dne 1. 2. 2016 že zapadla (dne 1. 2. 2017). To je v 13. in predvsem v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi v zadostni meri obrazložilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Drži sicer, da je toženka predložila bilanco stanja za toženko na dan 31. 12. 2017 (priloga B3) in obvezna pojasnila k računovodskim izkazom za leto 2016 (priloga B4), vendar iz navedenih listin izhaja zgolj, da je navedeno posojilo knjiženo med dolgoročne obveznosti, kar pa še ne pomeni, da je bil zatrjevani aneks sklenjen, pa čeprav gre za uradne listine, ki jih je sestavil računovodja, oziroma imata navedena dokaza v primerjavi s posojilno pogodbo, v kateri je zapadlost terjatve za vračilo posojilo jasno določena, manjšo dokazno moč. Iz druge strani slovenskega prevoda sklepa Nikulinskega okrožnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018 (priloga A30), res izhaja, da je tožnik trdil, da je iz računovodskih izkazov razvidno, da ima toženka dolgoročne finančne obveznosti v višini 185.000,00 EUR z zapadlostjo pet let, vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve sklepa sodišče Ruske federacije ugotovilo, da je datum vračila posojila 1. 2. 2017 (stran 6 slovenskega prevoda). Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je iz razloga, ker iz navedene tuje sodne odločbe izhaja zapadlost terjatve pet let, podano nasprotje med navedbo sodišča prve stopnje, da je podlaga tožnikovega zahtevka sklep Nikulinskega okrožnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, in vsebino te listine.

13Ob tem velja še dodati, da so toženkine pritožbene navedbe tudi nelogične oziroma medsebojno izključujoče, saj toženka na eni strani trdi, da je pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo glavnice, kar pomeni, da priznava oziroma se strinja, da je navedena terjatev že zapadla, saj je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka (razen izjemoma) tudi njegova zapadlost (primerjaj 311. člen ZPP), na drugi strani pa trdi, da terjatev iz naslova vračila posojila še ni zapadla, zaradi česar tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice.

14Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženke, da tožnik ni pravočasno predložil ustreznega prevoda sklepa Nikulinskega okrožnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, ter da sta zato podani absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice toženke do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obravnavalo ugovor toženke, da tuja listina ni bila predložena v overjenem prevodu, tako kot to določa 226. člen ZPP. Pojasnilo je, da je tožnik sklep Nikulinskega okrožnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, sprva tj. ko je sodišče odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, predložil s prepisom v slovenski jezik in potrdilom A., vendar brez overitvene klavzule sodnega tolmača, kasneje, torej v ugovornem postopku, pa ga je predložil še v overjenem prevodu (priloga A30), na ta prevod pa se je v nadaljnji obrazložitvi tudi oprlo. Iz takšne obrazložitve in postopanja sodišča prve stopnje implicitno izhaja, da je tožnik ustrezen prevod predložil pravočasno, kljub temu, da je to storil šele po izdaji sklepa o začasni odredbi, in da torej očitek toženke o prepozni predložitvi prevoda ni utemeljen. Navedeno stališče sodišča prve stopnje o pravočasni predložitvi prevoda je tudi pravilno, saj ima tožeča stranka po tem, ko tožena stranka poda ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s čimer se vzpostavi kontradiktornost, možnost podati odgovor na ugovorne navedbe in predložiti tudi dodatne dokaze, kar je v konkretnem primeru tožnik tudi storil.

15Ker v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ni odločalo o priznanju tuje sodne odločbe, temveč se je ob upoštevanju, da se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča na podlagi verjetnosti, na tujo sodno odločbo oprlo (zgolj) kot na listino (dokaz), ki izkazuje verjetnost obstoja tožnikove terjatve, toženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni predložil vseh dokazil, ki jih za odločanje o priznanju tuje sodbe zahteva Pogodba o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1962 med FLRJ in Zvezo sovjetskih socialističnih republik (Ur. l. FLRJ - MP, št. 5/63).

K pritožbi zoper sklep z dne 28. 6. 2019

16S sklepom z dne 28. 6. 2019 je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v postopku priznanja in razglasitve izvršljivosti sklepa Nikulinskega okrajnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, z obrazložitvijo, da je odločitev o priznanju navedene tuje sodne odločbe predhodno vprašanje za ta pravdni postopek in da je prekinitev smotrna, saj je postopek priznanja tuje sodne odločbe že začet, izdana pa je bila tudi že odločba.

17Toženka navedeno odločitev izpodbija, ker meni, da je sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe že (pravnomočno) priznalo pravno veljavnost sklepa Nikulinskega okrajnega sodišča v Moskvi, št. ... z dne 24. 10. 2018, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje ni niti v sklepu o začasni odredbi z dne 21. 2. 2019 niti v sklepu o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 6. 2019 odločilo o priznanju navedene tuje sodne odločbe. V navedenih sklepih se je na tujo sodno odločbo sicer oprlo, vendar zgolj kot na listino (dokaz), ki izkazuje verjetnost obstoja tožnikove terjatve. Ker torej o priznanju tuje sodne odločbe še ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje lahko odločilo, da tega predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, v primeru takšne odločitve pa je prekinitev pravdnega postopka v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP obligatorna.

18Toženka prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je prekinitev pravdnega postopka nezakonita, ker je bil s prekinitvijo pravdnega postopka neutemeljeno prekinjen tudi postopek v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo z dne 24. 6. 2019. Kot je bilo že pri obravnavanju pritožbe zoper sklep z dne 24. 6. 2019 pojasnjeno, sklep o prekinitvi pravdnega postopka ni imel vpliva na odločanje o pritožbi zoper predhodno izdani sklep v postopku zavarovanja. Ker je bil z zavrnitvijo pritožbe zoper sklep z dne 24. 6. 2019 in potrditvijo tega sklepa, postopek odločanja o predlagani začasni odredbi pravnomočno končan, prekinitev pravdnega postopka tudi sicer ne more imeti več nobenega vpliva na postopek zavarovanja. Odveč so zato pritožbene navedbe, s katerimi toženka utemeljuje, zakaj priznanje tuje sodne odločbe ne predstavlja predhodnega vprašanja pri odločanju o utemeljenosti predloga za začasno odredbo in da sodišče v postopku zavarovanja niti nima pristojnosti prekiniti postopka do odločitve o predhodnem vprašanju.

Odločitev

19Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari.