VSRS Sklep Dsp 14/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odločbe tožene stranke o začasni napotitvi tožnika na delo v A. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da obrazložitev odločbe tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti, saj iz nje ni možno ugotoviti razlogov, zakaj je bil ravno tožnik začasno napoten na delo v A.

2Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postavilo se je na stališče, da so v obrazložitvi odločbe tožene stranke jasno navedeni razlogi za začasno napotitev tožnika na delo in da se določba 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (v nadaljevanju KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991-3 s spremembami) nanaša na razporejanje in ne na začasno napotitev. Zaključilo je, da sodišče prve stopnje zaradi napačnih izhodišč ni opravilo preizkusa zakonitosti odločbe tožene stranke o začasni napotitvi tožnika in ni ugotavljalo, ali je bil razlog napotitve, na katerega se sklicuje odločba, tudi dejansko podan. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev tako ostalo neraziskano, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje stališča pritožbenega sodišča dopolni dejanske ugotovitve in ponovno presodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi prvostopenjske sodbe je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zadevo neutemeljeno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi moralo samo dokončno razsoditi v tem sporu. V zvezi s stališčem, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (razlogi napotitve) ostalo nepopolno ugotovljeno, opozarja, da je tožnik v tožbi navedel le trditve v zvezi s tem, da odločba ni obrazložena, ne pa, da razlog napotitve ni podan. Tudi v kasnejših vlogah tožnik nikoli ni prerekal razloga napotitve. Zato je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pomeni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, gre pa tudi za neekonomičnost postopka, saj bi sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zadevo lahko rešilo samo. Sodišče druge stopnje sploh ni napravilo ocene, zakaj ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti zatrjevane pomanjkljivosti. Prav tako ni navedlo, zakaj ne more samo ugotoviti dejstev oziroma izvesti dokazov, ki jih stranki sploh nista zatrjevali oziroma predlagali.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

5Pritožba je utemeljena.

6Sklep sodišča druge stopnje temelji na stališču, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v takšnem primeru izrecno določa, da pritožbeno sodišče le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Drugi odstavek 355. člena ZPP pa določa še nadaljnjo omejitev možnosti razveljavitve prvostopenjske sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z navedeno določbo pritožbeno sodišče, ne glede na določbo prvega odstavka 355. člena ZPP, ne razveljavi prvostopenjske sodbe in zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.

7Navedene določbe pomenijo, da mora pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu navesti, zakaj ocenjuje, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti ter da mora, če oceni, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, opraviti tehtanje, ali bi razveljavitev prvostopenjske sodbe lahko povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V izpodbijanem sklepu sodišče druge stopnje ni storilo nič od navedenega.

8V skladu s prvim odstavkom 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je dovoljena pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. Pri tem pa je zakon pritožbene razloge omejil. Tako se sme razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje na podlagi drugega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijati le iz enega od treh alternativno naštetih razlogov:

− če bi pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo;

− če bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo odpravilo pomanjkljivosti;

− če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

9Vrhovno sodišče pri obravnavanju pritožbe, ki je vložena na podlagi 357.a člena ZPP, ne sme presojati, ali je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da so podane ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nasprotno, izhajati mora iz domneve, da ugotovljene kršitve oziroma pomanjkljivosti dejansko obstajajo, zato presoja le, ali bi te kršitve oziroma pomanjkljivosti pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo. Navedeno pomeni, da je neupoštevno pritožbeno zatrjevanje o zmotnosti ugotovitve sodišča druge stopnje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

10Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki ni ocenilo, zakaj samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, pri tem pa tudi ni opravilo tehtanja med pravico do pritožbe in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma tehtanja, ali bi vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče prvostopenjskemu sodišču tudi ni dalo nobenih napotkov, katera dejanja, ki naj bi zaradi napačne materialnopravne presoje izostala, naj v ponovljenem postopku izvede.

11Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, razen pogojno predlaganega zaslišanja priče Ž.K., ki pa niti ni bil predlagan v zvezi s tem, ali je dejansko obstajal razlog za začasno napotitev tožnika na delo, ampak je bilo njegovo zaslišanje predlagano v zvezi z domnevnim poslabšanjem možnosti za varstvo in šolanje otrok, ter da je sodišče neposredno izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika, vsi ostali dokazi pa so listinski in je glede njih pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, ni videti razumnega razloga, da sodišče druge stopnje ne bi moglo samo dopolniti dokaznega postopka. Če pa je sodišče druge stopnje menilo, da je dokazni postopek na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) treba dopolniti z ugotavljanjem dejstev, ki jih stranki nista navajali¹ in izvajanjem dokazov, ki jih stranki nista predlagali,² pa je ob odsotnosti kakršnihkoli napotkov, katere dokaze naj sodišče prve stopnje izvede, še toliko bolj utemeljeno, da pritožbeno sodišče samo dopolni postopek.

12Glede na navedeno po presoji revizijskega sodišča ni ovire, da pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščin primera samo dopolni postopek oziroma odpravi pomanjkljivosti in meritorno odloči o tožbenem zahtevku. Zato je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh strank (torej stroških pritožbe in odgovora na pritožbo) se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, navedenem v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Tožnik v tožbi in vlogah ni navajal, da ni podan v odločbi navedeni razlog za začasno napotitev, to je zagotavljanje nemotenega opravljanja nalog varovanja objektov, glede na to, da je za nemoteno izvajanje nalog predvideno 106 policistov, enota pa je le delno zasedena.
² Stranki nista predlagali nobenega dokaza v zvezi z ugotavljanjem v odločbi navedenega razloga za začasno napotitev tožnika, saj tožnik niti ni navajal, da ta razlog ni podan, temveč je le uveljavljal nezakonitost začasne napotitve zaradi neupoštevanja določb KPND o premestitvi na delovno mesto v drug kraj.