VSL Sodba I Cpg 238/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170153/2013 z dne 30. 10. 2013 v 1., 3. in 4. odstavku izreka sklepa in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka);

- odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni družbi B., d. o. o., nerazdelno plačati znesek 182.659,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka);

- odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v višini 6.277,70 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2Proti I., II. in IV. točki izreka te sodbe sta se pravočasno pritožila toženca. Uveljavljala sta pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da to sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot leasingodajalec od prvega toženca kot leasingojemalca in drugega toženca kot solidarnega poroka zahtevala plačilo odškodnine zaradi odstopa od Pogodbe o finančnem leasingu premičnine št. 000 z dne 3. 9. 2008.¹ Predmet leasinga je bilo motorno plovilo. Toženca temelju vtoževane terjatve nista ugovarjala. Sporno med pravdnima strankama pa je bilo, ali je tožeča stranka upravičena tudi do stroškov opominjanja, stroškov za uporabo in vzdrževanje predmeta leasinga ter stroškov za posredovanje pri prodaji slednjega. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč določila Splošnih pogojev presodilo, da je tožeča stranka do plačila teh stroškov, razen stroškov posredovanja, upravičena, saj so nastali zaradi odstopa od leasing pogodbe.

6Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka zato, ker ni opravilo predlaganih poizvedb pri družbi P. d. o. o. v zvezi z zatrjevanim plačilom vtoževanega stroška pavšala za turistično takso za leto 2010 v znesku 110,16 EUR.

7Toženca sta v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2015² zatrjevala, da je prvi toženec sporni pavšal za turistično takso družbi P. d. o. o. že poravnal. Vsako leto naj bi s to družbo namreč sklenil pogodbo, ki je vključevala obveznost plačila nastanitve kot tudi letnega pavšala za turistično takso. Iz navedenega po stališču tožencev izhaja, da je bil pavšal za turistično takso plačan neposredno družbi P. d. o. o. Ker pa s takšno pogodbo za leto 2010 nista razpolagala, sta sodišču prve stopnje predlagala, naj "naredi poizvedbo pri P. d. o. o. in slednjo pozove na predložitev pogodbe".

8Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko utemeljitvijo, da zgolj predložitev pogodbe, sklenjene med družbo P. d. o. o. in prvim tožencem, ne bi dokazala zatrjevanega plačila stroška turistične takse. Sama opredelitev pogodbene obveznosti namreč še ne dokazuje tudi dejanske izpolnitve te obveznosti. Ker predlagani dokaz za odločitev v tem sporu torej ni bil relevanten, ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti (prim. 213. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).³ Zato očitana procesna kršitev ni podana.

9Tudi na podlagi pritožbenih trditev, da sta bili postavki nastanitve in letnega pavšala za turistično takso vedno zaračunani skupaj, "marina" pa ne prvega toženca ne tožeče stranke ni terjala za plačilo nastanitve za leto 2010, saj je bila ta plačana s strani prvega toženca, ni mogoče sklepati, da je prvi toženec plačal letni pavšal za turistično takso. Družba P. d. o. o. je za plačilo sporne turistične takse namreč terjala tožečo stranko (račun št. 001 z dne 19. 4. 2011 v znesku 110,16 EUR; priloga A21), tožeča stranka pa je ta znesek prefakturirala prvemu tožencu (račun št. 002; priloga A20). Tožeča stranka je utemeljenost tega stroška v zadostni meri trditveno in dokazno podprla, toženca pa svojih obrambnih trditev o plačilu nista dokazala. Zato je grajana prvostopenjska odločitev pravilna.

10Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je bila vložena le posledično. Ker pa s pritožbo glede glavnega zahtevka toženca nista uspela, tudi s pritožbo proti stroškovni odločitvi ne moreta biti uspešna.

11Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker toženca s pritožbo ni uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ker je tožeča stranka med pravdo vtoževano terjatev odstopila družbi B. d. o. o., je tožbeni zahtevek prilagodila tako, da sta toženca dolžna vtoževano terjatev plačati prevzemniku.
² R. št. 74.
³ Sklep Ustavnega sodišča RS Up 12/97 z dne 25. 3. 1999.