VSM Sklep I Kr 48937/2019

Za postopek v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v Mariboru.

1Oškodovanec kot tožilec M.R. je po svojem pooblaščencu v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 13. 9. 2019, vloženem zoper obdolženko L.H., zaradi storitve treh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podal predlog za prenos krajevne pristojnosti. V predlogu navaja, da je obdolženka zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki je v isti stavbi kot Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu in je tako prenos krajevne pristojnosti potreben že zaradi obstoja objektivne nepristranskosti. Prav tako pa je predlog za prenos krajevne pristojnosti dne 18. 10. 2019 in dne 13. 11. 2019 podala tudi predsednica Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki v predlogu navaja, da je obdolženka zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu kot višja pravosodna svetovalka I, v predmetni zadevi pa so bili vsi sodniki, ki so bili z letnim razporedom dela za leto 2019 razporejeni na kazensko-prekrškovno področje in katerim je bila ta zadeva dodeljena v reševanje, izločeni, zaradi česar Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu iz pravnih razlogov ne more postopati.

2Predloga sta utemeljena.

3Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so drugi tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo videza nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP.

4Vrhovno sodišče je sicer v več svojih odločbah presodilo, da kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti, vendar pa mora višje sodišče kljub temu v skladu z ustaljeno sodno prakso v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali je odnos med zaposlenimi takšne narave in stopnje, ki bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču. Sodišče mora namreč poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da je zagotovljen tudi zunanji oziroma objektivni videz nepristranskosti sojenja, kar pomeni, da je nepristranskost sodnikov potrebno ocenjevati tudi po tem, kako lahko pristranskost ali nepristranskost razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Zato je za zagotavljanje objektivnega videza nepristranskosti sodišča pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Takšno stališče izhaja tudi iz novejše prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), v skladu s katero je potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti objektivni preizkus nepristranskosti sodišča (prim. odločbo Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, Bochan proti Ukrajini z dne 5. 2. 2015, Ramljak proti Hrvaški z dne 27. 6. 2017 in Kristiansen proti Norveški z dne 17. 6. 2015, Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019, ter tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018). Za Slovenijo, ki je majhna država z velikim številom razmeroma majhnih sodišč, pa sta z vidika zagotavljanja nepristranskosti sojenja pomembni tudi odločbi ESČP Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji z dne 24. 4. 2008 in Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski Republiki Makedoniji z dne 2. 6. 2016. Bistvo navedenih odločb je, da lahko tesna (kolegialna razmerja), ki se med zaposlenimi vzpostavijo na majhnem sodišču, resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti sojenja in v nekaterih primerih terjajo tudi prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče.¹

5Po presoji Višjega sodišča v Mariboru pa okoliščine, ki so navedene v predlogih oškodovanca kot tožilca in predsednice Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, dajejo podlago za zaključek, da so podani tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti. V obravnavanem primeru se namreč kazenski postopek vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, kjer je obdolženka zaposlena kot višja pravosodna svetovalka in se tudi nahaja v isti stavbi. Gre za relativno majhno sodišče, kjer se zaposleni na Okrajnem in Okrožnem sodišču vsakodnevno srečujejo in tudi sodelujejo. Pri tem tudi ni moč prezreti, da sta na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu v skladu z letnim razporedom dela za leto 2019 na kazensko področje razporejeni le dve okrajni sodnici, ki pa sta bili iz sojenja v predmetni zadevi že izločeni ravno zaradi razloga pristranskosti, saj obdolženko že dlje časa službeno in tudi osebno poznata. Vse navedene okoliščine, še posebej upoštevajoč, da gre za majhno sodišče, tako nedvomno predstavljajo tehten razlog, zaradi katerega bi lahko bil ustvarjen videz pristranskosti, če bi o zadevi odločal katerikoli drug sodnik Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu.

6Po obrazloženem je zato Višje sodišče v Mariboru predlogu pooblaščenca oškodovanca kot tožilca in predlogu predsednice Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu ugodilo in odločilo, da se za odločanje v obravnavani zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Mariboru (drugi odstavek 35. člena ZKP).

7Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 35. člena ZKP).

¹ Prim.: sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kr 37340/2018 z dne 25. 4. 2019.