VSL Sodba VII Kp 3818/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom opr. št. II Kr 3818/2019 z dne 27. 8. 2019 je Okrajno sodišče v Sevnici razveljavilo sklep opr. št. II Kr 3818/2016 z dne 18. 1. 2019 in določilo, da se obsojenki izrečena denarna kazen 30 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj 300,00 EUR izvrši tako, da se obsojenki določi 15 dni zapora.

2Zoper navedeni sklep Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. II Kr 3818/2019 z dne 27.8.2019 se je pritožil zagovornik obsojenke zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obsojenke pritožbo utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo nezmožnosti prisilne izterjave denarne kazni, v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za izterjavo uporabiti vsa razpoložljiva izvršilna sredstva.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je v prvi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (sodišče prve stopnje bi sicer moralo navedeno odločitev izdati v obliki sodbe in ne sklepa¹) jasno obrazložilo, da je bila izvršba neuspešna, pri čemer se je sklicevalo na sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. 0390 I 414/2016 z dne 29. 10. 2018, s katerim je bil izvršilni postopek v celoti ustavljen. Iz druge točke izreka navedenega sklepa z dne 29. 10. 2018 namreč izhaja, da obsojenka ni zaposlena, da na TRR prejema le denarno socialno pomoč, da ni lastnica motornega vozila, da je sicer lastnica dveh nematerializiranih vrednostnih papirjev v skupni vrednosti 1,20 EUR (na dan 29. 10. 2018), stroški prodaje katerih bi bili tako nesorazmerni s kupnino, zato je izvršilno sodišče glede na materialno stanje obsojenke prepričljivo zaključilo, da ni možnosti, da bi bila izvršba uspešna, kar je bil tudi razlog za ustavitev izvršbe.

Prvi odstavek 87. člena KZ-1 določa le, kako se denarna kazen izvrši, kadar je ni mogoče prisilno izterjati v izvršilnem postopku,² pri tem pa od sodišča ne zahteva, da mora v vsakem primeru (tudi ko je neuspešnost izterjave že v naprej jasna) poskusiti izterjavo z vsemi izvršilnimi sredstvi. Tudi sicer pritožnik ne pojasni, s katerimi izvršilnimi sredstvi naj bi sodišče prve stopnje skušalo izterjati denarno kazen, ko pa je iz navedenega razvidno, da obsojenka nima nobenega premoženja niti rubljivih prihodkov in je tako očitno, da izterjava ne bo uspešna. Navsezadnje pa to posredno potrjuje tudi pritožnik, ko v četrtem odstavku pritožbe poudarja, da obsojenka glede na premoženjsko stanje objektivno ni zmožna plačati denarne kazni, s čimer pride sam s seboj v nasprotje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nedvomno zaključuje, da je sodišče prve stopnje primerno presodilo in obrazložilo, da denarne kazni ni bilo mogoče prisilno izterjati.

6Zagovornik v pritožbi nadalje navaja, da naj obsojenka zaradi finančnega stanja objektivno ne bi bila sposobna plačati denarne kazni, zaradi zdravstvenih težav pa naj tudi ne bi bila sposobna opravljati priložnostnih del. V dokaz obsojenkine nezmožnosti plačila je pritožbi priložena odločba CSD ... št. ... z dne 9.7.2019, iz katere res izhaja, da je obsojenka skupaj z družino upravičena do denarne socialne pomoči v višini 548,00 EUR mesečno.

7Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da zakon ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni zgolj iz razloga nezmožnosti plačila. KZ-1 v petem odstavku 47. člena izrecno določa le, da lahko sodišče v upravičenih primerih dovoli, da obsojenec denarno kazen plača v obrokih, za kar pa obsojenka v danem primeru ni zaprosila. Skladno s sodno prakso ni dovoljen niti odlog plačila denarne kazni,³ uporaba razlagalnega argumenta a minori ad maius pa privede do zaključka, da torej tudi oprostitev plačila denarne kazni ni mogoča. Prav zato 87. člen KZ-1 jasno in nedvoumno določa, da se v primerih, ko denarne kazni ni mogoče prisilno izterjati, le-ta izvrši z zaporom, na kar je sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. I K 3818/2016 z dne 22.2.2016 obsojence tudi izrecno opozorilo.⁴

8Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da obsojenki njeno slabo zdravstveno stanje ne bi dopuščalo opravljanja dela v splošno korist. Pritožbi je sicer priložen izvid Splošne bolnišnice ... z dne 8.8.2019, iz katerega pa izhaja zgolj, da ima obsojenka določene ginekološke težave. Iz zdravniškega potrdila Zdravstvenega domu X z dne 6. 3. 2019, ki se nahaja v spisu (list. št. 128) pa je nadalje moč razbrati, da je sicer obsojenki zaradi kroničnih zdravstvenih težav res odsvetovano delo v slabih vremenskih pogojih ali delo, pri katerem bi dvigovala več kot 5 kg. Vendar te okoliščine obsojenki še ne onemogočajo opravljanja kakršnegakoli dela, saj se navsezadnje delo v splošno korist, skladno z osmim odstavkom 86. člena KZ-1, vselej prilagodi tudi sposobnostim obsojenca in ni si težko predstavljati dela, ki bi ustrezalo tudi navedenim zdravstvenim oviram obsojene.

9Vsled navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno in zakonito, zato je pritožbeno sodišče, skladno z 391. členom ZKP razsodilo kot je razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je v peti točki obrazložitve pojasnilo, da bi moralo sodišče prve stopnje o nadomestni izvršitvi denarne kazni odločiti s sodbo (šesti odstavek 129.a člena ZKP), ne pa s sklepom. Ker pa je izrek prvostopenjske odločbe pravilen in zakonit, krajši pritožbeni rok, ki je veljal za vložitev pritožbe pa po podatkih spisa ni onemogočil učinkovitega izvajanja obrambe obsojenke (tosmerno postopkovno kršitev kvalificirana obramba niti ni zaznala, primeroma, da bi zahtevalo "podaljšanje" pritožbenega roka, ali da bi pritožbo vložilo v zakonitem roku, ki velja za pritožbeni postopek zoper sodbo), je zato pritožbeno sodišče tudi ob zapisanih ugotovitvah, sprejelo odločitev, da prvostopenjsko (nepravilno) postopanje ni imelo za posledico razveljavitev izpodbijane odločbe in da bi se zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje.

10V zvezi s stroški pritožbenega postopka pritožbeno sodišče na podlagi že omenjene dokumentacije v spisu ugotavlja, da je obsojenka brez premoženja in nezaposlena, posledično pa bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njeno vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna vzdrževati. Zato jo je pritožbeno sodišče, skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

¹ V danem primeru je sodišče v prvotni sodbi obsojenki izreklo denarno kazen, za nadaljnjo določitev načina izvršitve denarne kazni pa zakon oblike sklepa ne predvideva.
² Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274.
³ Sklep VSC opr. št. II Kp 49827/2013 z dne 24. 1. 2017.
⁴ Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je sodišče prve stopnje obsojeni ponudilo vsako priložnost, da bi kazen poravnala na zanjo čim ugodnejši način, saj je s prvotnim sklepom z dne 18.1.2019 sklenilo, da se obsojenki s sodbo opr. št. I K 3818/2016 z dne 22.2.2016 izrečena denarna kazen 30 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj 300,00 EUR, izvrši tako, da se obsojenki določi 30 ur dela v splošno korist brez nadomestila. Takšno postopanje sodišču dopušča – ne pa tudi zapoveduje – določba četrtega odstavka 87. člena KZ-1. Vendar iz zaključnega poročila Probacijske enote ... dne 2.8.2019 izhaja, da je bilo po prvotnem razgovoru dne 11.3.2019 obsojeni dana možnost, da denarno kazen poravna, saj naj ne bi bila sposobna za delo zaradi zdravstvenih težav, a obsojena tega ni storila, temveč je dne 21.6.2019 po klicu probacijske enote povedala, da denarja nima, ker naj bi plačala odvetnika, na ponovno vabilo na razgovor dne 24.7.2019 pa se ni odzvala (povratnica je izkazana). Zato je sodišče prve stopnje, skladno z določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena KZ-1, izdalo izpodbijani sklep.