UPRS Sodba I U 1241/2019-6

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., Ljudska demokratična republika Alžirija.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je toženka navedla, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in sicer 17. 5. 2018. S sklepom z dne 2. 8. 2018, pravnomočnim z dne 22. 8. 2018, pa je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožnik je 17. 7. 2019 podal na zapisnik prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi kot ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, 17. 5. 2018. Kot novo okoliščino je navedel, da štiri leta ni plačeval preživnine za svojega otroka in da ga je matična država zaradi tega že obtožila ter, da zaradi tega gre v matični državi v zapor, novih dokazov pa ni predložil. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel bistveno spremenjenih okoliščin v njegovi izvorni državi relevantnih za priznanje mednarodne zaščite. Za postopek po 64. členu in 65. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oz. je dokazno breme preneseno na tujca. Dejstvo glede plačevanja preživnine je obstajalo že v času prvega postopka. Tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. V obravnavami zadevi tako niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar je toženka predmetni zahtevek v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 z izpodbijanim sklepom zavrgla.

3Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženka je napačno zaključila, da tožnik ni navedel novih dejstev in predložil novih dokazov, ki bi utemeljevali razloge za tožnikovo prošnjo za azil. Nov razlog, ki ga je tožnik navedel je, da je kaznovan v Ljudski demokratični republiki Alžiriji zaradi neplačevanja preživnine svojemu otroku, pri tem pa mu iz tega razloga v Ljudski demokratični republiki Alžiriji grozi zapor dveh let. Zato se v matično državo ne more vrniti, sodbe pa tudi ne more predložiti. To dejstvo je res obstajalo v času prvotnega postopka, različna pa je višina njegove obveznosti iz naslova preživnine, ki se mesečno povečuje. Splošno znano dejstvo pa je, da se v Ljudski demokratični republiki Alžiriji zaradi neplačevanja preživnine gre v zapor. Tožnik ne prosi, da se ga zaščiti pred kazenskimi postopki v izvorni državi, pač pa za varnost in svobodo, ki je v Ljudski demokratični republiki Alžiriji ne bo deležen. Odvzeta mu bo prostost in podvržen bo nasilju, zato je njegov strah upravičen. Tožnik je predlagal, da sodišče sklep razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe ter predlagala zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka svojo odločitev oprla na 64. člen in 65. člen ZMZ-1.

7Na podlagi 64. člena ZMZ-1 mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (peta alineja prvega odstavka). Na podlagi 65. člena ZMZ-1 oseba (med drugim tudi iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek).

8Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Sodišče namreč ugotavlja, da je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedla, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov. Med strankama namreč ni sporno, da je toženka tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že enkrat zavrnila kot očitno neutemeljeno in sicer 2. 8. 2018, pravnomočno 22. 8. 2018, kot tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik obravnavanega zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova (oz. ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Posledično se sodišče strinja z zaključkom toženke, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Po presoji sodišča je dejstvo neplačevanja preživnine za tožnikovega otroka v Ljudski demokratični republiki Alžiriji obstajalo že ob podaji tožnikove prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in ga je tožnik tudi tedaj navedel. Dejstvo, da se višina preživnine veča iz meseca v mesec, pa na pravilnost izpodbijane odločitve po presoji sodišča ne more vplivati.

10Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik v predmetnem zahtevku ni navedel novih razlogov, niti ni predložil novih dokazov, prav tako ni navedel razlogov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti pri prvotni obravnavi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, kar je na izrecna vprašanja uradne osebe na zaslišanju pred toženko tudi sam izpovedal. Nasprotnega - tj., da je v postopku navedel nova dejstva in dokaze oziroma razloge, ki jih prej ni mogel v smislu 64. člena ZMZ-1, tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.

11Kot je poudarila že toženka (in s tem se strinja tudi sodišče) je breme predložitve dokazov v primerih, kot je obravnavani, v celoti na vlagatelju zahtevku (torej na tožniku) in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je Vrhovno sodišče RS navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča nedvomno ni izpolnil.

12Po mnenju sodišča so neutemeljeni tožnikovi ugovori glede kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v tožbi niti ne navede konkretne kršitve pravil postopka in tudi ne konkretizira nepravilne uporabe materialnega prava. Vsebinsko pa ugovarja nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer pa se glede na predhodno navedeno sodišče ne strinja.

13Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden in je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišča pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

14V skladu s sklepom Upravnega sodišča RS št. I U 1241/2019-6 z dne 30. 7. 2019 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.