VSK Sklep I Ip 354/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo na premičnine.

2Zoper ta sklep se pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da dolžnik v konkretnem primeru nima rubljivega premoženja. Dolžnik se namreč rubežu izmika, vendar pa dejansko razpolaga z gotovino, ki jo je mogoče zarubiti in torej ima rubljivo premoženje. To je razvidno tudi iz pobotnice 1900106, ki je priloga izvršiteljevega poročila o rubežu, iz katere izhaja, da je izvršitelj od dolžnika prejel 1.400,00 EUR gotovine. Ker se dolžnik rubežu izogiba, je glede na navedeno postopanje sodišča prve stopnje z ustavitvijo izvršbe na premičnine v nasprotju s poglavitnim namenom in temeljnimi načeli izvršilnega postopka. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) načeloma daje prednost upniku. V nasprotnem primeru spretni dolžnik kaj hitro doseže končanje postopka izterjave, saj učinki neuspešnosti izvršbe privedejo do njene ustavitve. To pa ne more biti dopustno iz vidika upnikove pravice do sodnega varstva in zasebne lastnine. Po navedbah izvršitelja na naslovu rubeža ni rubljivih stvari, dolžnikov stric pa je potrdil, da tam dolžnik ne živi, temveč le običajno prespi in dviguje pošto. Vendar dokler se ta naslov ne spremeni, je to naslov za opravljanje izvršbe in je ni moč ustaviti, saj je to v izključni domeni upnika kot dominus litis izvršilnega postopka. Drugačna odločitev pomeni zmotno uporabo materialnega prava. V vsakem primeru pa zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik nima rubljivega premoženja predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj obstaja nasprotje med listinami v spisu (pobotnica izvršitelja) in zaključkom sodišča, da rubljivega premoženja ni bilo. V konkretnem primeru je 23. 5. 2019 namreč dejansko prišlo do rubeža gotovine. Če ne drugega, pa bi moralo sodišče prve stopnje ravnati najmanj po drugem odstavku 88. člena ZIZ, ker pobotnica izvršitelja izkazuje podatek o dolžnikovih rubljivih premičninah. Glede na to dolžnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in s tem dopustitev, da se izvršba nadaljuje, oziroma podrejeno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) kršitev določb postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5Zmotno je stališče pritožbe, da iz podatkov pobotnice, ki je priložena k poročilu izvršitelja (list. št. 191-196 spisa), izhaja, da je dne 23. 5. 2019 prišlo do rubeža gotovine, zaradi česar zaključek o nerubljivem premoženju dolžnika naj ne bi bil utemeljen, posledično pa tudi naj ne bi bilo podlage za ustavitev izvršbe na temelju prvega odstavka 88. člena ZIZ (neuspešen rubež). Pritožba namreč ne loči izvršilnega dejanja rubeža gotovine in prostovoljne izročitve gotovine izvršitelju s strani dolžnika, za kar je izvršitelj v konkretnem primeru dne 23. 5. 2019 izdal pobotnico. Rubež gotovine predstavlja eno izmed izvršilnih dejanj v izvršbi na premičnine, medtem ko izročitev gotovine izvršitelju s strani dolžnika predstavlja njegovo prostovoljno izpolnitev, h kateri je izvršitelj dolžan dolžnika pozvati pred opravo izvršilnega dejanja (prvi odstavek 53. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja – Pravilnik). V kolikor bi v obravnavanem primeru prišlo do rubeža gotovine, bi izvršitelj to izkazoval z rubežnim in cenilnim zapisnikom, v katerem bi bilo zapisano, kateri denar je zarubil. Rubež gotovine namreč izvršitelj opravi po istem postopku, kot rubež drugih stvari, torej tako, da stvari vidno označi, da so zarubljene, o njih sestavi rubežni zapisnik ter odvzame listine, s katerimi se dokazuje lastništvo zarubljene premičnine (prvi odstavek 78. člena Pravilnika). Glede na navedeno ter upoštevaje dolžnost izvršitelja, da pred pričetkom oprave izvršbe pozove na prostovoljno izpolnitev dolga in pobotnico v spisu, je tako mogoče zaključiti, da je 23. 5. 2019 izvršitelj le prevzel gotovino od dolžnika v smislu njegove prostovoljne izpolnitve, kar je skladno z drugim odstavkom 53. člena Pravilnika tudi dolžan storiti, in rubež gotovine tako v tem primeru ni bil opravljen.

6Upoštevaje navedeno se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo na poročilo izvršitelja o neuspešnem rubežu dne 7. 5. 2019, iz katerega izhaja, da dolžnik na naslovu, kjer se je opravljal rubež, nima rubljivih predmetov. Prvi odstavek 88. člena ZIZ pa jasno določa, da v primeru neuspešnega rubeža sodišče po končanih izvršilnih dejanjih izvršbo ustavi. Po podatkih spisa po neuspešnem rubežu izvršitelj drugih izvršilnih dejanj ni opravljal¹, zaradi česar je sodišče prve stopnje izvršbo na podlagi prvega odstavka 88. člena ZIZ pravilno ustavilo.

7Glede na pritožbeno stališče, da je ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine v izključni domeni upnika, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer držijo trditve, da je osnovni namen izvršilnega postopka predvsem poplačilo upnikove terjatve, vendar temu namenu ni mogoče slediti brezpogojno in ne glede na hkratno upoštevanje interesov in varstva dolžnika. Zato je že zakonodajalec sprejel ustrezne zakonske določbe, ki služijo predvsem varstvu interesov dolžnika pri izvršbi na premičnine. Med temi je tudi določba prvega odstavka 88. člena ZIZ (po spremembi z novelo ZIZ-L, ki je začela veljati 25. 3 .2018), katere namen je v primeru, ko obstaja velika verjetnost, da ponovni rubež ne bo uspešen, da s ponovnim rubežem ne nastajajo nepotrebni stroški, ki na koncu bremenijo dolžnika.² Tudi v obravnavnem primeru je od začetka teka premičninske izvršbe v spisu zabeleženih več neizvedenih in tudi neuspešnih rubežev, vendar se je rubež na dolžnikovem naslovu kljub temu na predlog upnika vedno znova opravljal. Upnik je namreč pred veljavnostjo novele ZIZ-L v primeru neuspešnega rubeža, ki ga zakon še ni ločeval od neizvedenega (tretji odstavek 88. člena ZIZ), lahko ponovni rubež v roku treh mesecev od prvega rubeža oziroma njegovega poskusa predlagal neomejenokrat. Izvršitelj je tako rubež v primeru pravočasnosti upnikovega predloga vedno znova opravljal, ne glede na njegovo uspešnost, stroški izvršbe pa so se s tem v breme dolžnika zgolj še povečevali. Kot rečeno, je to prakso zakonodajalec z novelo ZIZ-L spremenil, tako da sodišče že po prvem neuspešnem rubežu izvršbo na premičnine ustavi, upniku pa je v tem primeru omogočeno, da v treh mesecih od neuspešnega rubeža sodišču in izvršitelju posreduje podatke o novih dolžnikovih premičninah, na podlagi česar sodišče razveljavi sklep o ustavitvi izvršbe (drugi odstavek 88. člena ZIZ) in se tako izvršba nadaljuje z rubežem predlaganih novih dolžnikovih premičnin.

8Kot je razvidno iz podatkov spisa, se je upnik navedene možnosti tudi poslužil, saj je sodišču prve stopnje že predlagal opravo rubeža na drugem naslovu prebivališča dolžnika (list. št. 227 spisa). Sodišče prve stopnje bo tako v nadaljevanju postopka o upnikovem predlogu odločalo in v primeru izpolnjenih predpostavk iz drugega odstavka 88. člena ZIZ bo upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršbe na dolžnikove premičnine.

9Glede na navedeno tako pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Kar izhaja tudi iz končnega poročila izvršitelja (list. št. 222 spisa).
² Prim. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ-L, EVA 2016-2030-0008, 27.10.2017.