VSL Sklep IV Cp 2039/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, da se očetu (dolžniku) prepove prehod državne meje z mld. hčerjo A. A., ter da se mu za čas trajanja sodnega postopka odvzamejo stiki s hčerjo, podredno, da se stiki izvajajo na način, ki ne vsebuje fizičnih srečanj, še podredno, da se stiki izvajajo pod nadzorom (I). Po uradni dolžnosti je izdalo začasno odredbo, da se dne 21. 6. 2018 sklenjena sodna poravnava opr.št. I N 226/2018 začasno spremeni tako, da stiki med mld. A. A. in njenima staršema potekajo tako, da bo mld. A. A. v obdobju dveh tednov pri materi preživela devet dni, pri očetu pa pet dni, in sicer bo mld. A. A. pri očetu vsak drugi teden od petka od 16.00 ure, ko jo prevzame oče, do naslednje srede do 16.00 ure, ko jo prevzame mati (II/1). Za primer kršitve obveznosti iz navedene začasne odredbe je kršitelju izreklo denarno kazen v višini 500 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer, če bo kršitelj ponovno ravnal v nasprotju z začasno odredbo (I/2). Upnico je pozvalo, da v roku sedmih dni od izdaje sklepa vloži ustrezen predlog za začetek postopka glede varstva, vzgoje, stikov in preživnine (I/3), ter da ugovor in pritožba ne zadržita izvršitve te začasne odredbe (I/4).

2Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ pravočasno pritožila upnica, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi njenemu predlogu, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navaja, da je ugotovitev sodišča v I. točki obrazložitve sklepa, kjer sodišče navaja, da bo mld. A. A. dva tedna skupaj pri enem od staršev v času šolskih poletnih počitnic, izvzeta iz konteksta, saj iz zapisnika CSD z dne 12. 4. 2014 izhaja, da sta se udeleženca postopka strinjala, da se štirinajstdnevnih počitnic v kosu več ne izvaja. Nadalje pritožba prepiše 3. točko obrazložitve sklepa sodišča, za katero prav tako meni, da je sodišče navedbe v njej izvzelo iz konteksta. V nadaljevanju opozarja, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi sodišče upoštevalo njeno izjavo z dne 10. 6. 2019, iz katere izhaja, zakaj meni, da je otrok pri očetu ogrožen. V tej izjavi je opisala nasilje, ki ga je upnica doživljala s strani dolžnika, pri tem pa je bila prisotna tudi A. A. Opisala je, da ji je A. A. povedala, da jo je oče grobo prijel za obraz tako, da jo je zabolelo; da je razredničarka poročala, da je A. A. v stiski; da je dolžnik A. A. silil obleči kavbojke; ter da dolžnik pogosto slabo govori o upnici ter jo pred A. A. žali. Nikjer iz njene izjave na CSD-ju ne izhaja, da umika na sodišču podan predlog za izdajo začasne odredbe. Stališče sodišča, da je dolžnik izjavo na CSD podal pod vplivom čustev in v stanju pretirane razburjenosti, morda celo efekta, je protispisno, poleg tega pa se je po mnenju pritožnice sodišče spustilo v presojo strokovnih vprašanj, za katere je prisoten izvedenec. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo glede posnetkov dolžnika, zaradi česar je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik je mld. A. A. postavljal skoraj retorična vprašanja, s polaganjem oziroma sugeriranjem odgovorov, sicer pa tudi zelo sugestivna. Neprimerno je tudi, da je dolžnik A. A. bral navedbe iz upničinega predloga za začasno odredbo. Očitno je, da dolžnik svoj interes postavlja pred otrokovega, saj je iz njegovega zaslišanja izhaja, da je kljub temu, da je vedel, da je otrok v stiski, s snemanjem nadaljeval z namenom, da zaščiti svoje interese. Sodišče se ni opredelilo do nadzora dolžnika glede kontrole A. A. telefona. Ni jasno, kako je sodišče zaključilo, da iz zaključka poročila M. z dne 17. 6. 2019 ne izhaja, da se A. A. očeta boji, saj je v zaključku poročila navedena ocena ogroženosti in varnostni načrt. Upnica meni, da bi moralo sodišče preveriti resnično voljo A. A., vsaj preko neformalnega razgovora, oziroma, da bi CSD še enkrat opravil razgovor s A. A. in ugotovil njeno resnično voljo. Dejansko stanje glede tega, kaj si A. A. resnično želi, je zato ostalo povsem nerazjasnjeno. Sodišče tudi ni zavzelo stališče do poročila L. Podana je protispisnost, kjer sodišče prve stopnje navede, da iz poročila CSD izhaja, da je oče povsem ozaveščen glede primernih vzgojnih ukrepov in mu predvsem zaradi osebnostnih lastnosti, ki ne ogrožajo koristi otrok, ob vsem neizkazanem nasilju, nikakor ne gre odvzeti stikov z otrokom, čeprav iz mnenja CSD izhaja, da je oče sicer ozaveščen glede primernih vzgojnih ukrepov (in ne povsem ozaveščen, kot to navaja sodišče), ne zna pa tega v celoti prenesti v svoj odnos do A. A., prav tako pa je tudi navedeno, da se je oče po prijavi nasilja o tem pogovoril s A. A. na način, da je deklico spravil v stisko, čeprav mu je bil tak pogovor odsvetovan. Upnica meni, da iz povzetka razgovora s A. A. izhaja, da je A. A. povedala, da bi želela živeti pri materi, zato je potrebno upoštevati željo otroka. Sodišče se tudi ni opredelilo do A. A. misli, zapisanih v njenem dnevniku.

3Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi 161. člena Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ, izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek namreč ni pokazal, da bi mladoletni A. A. grozila kakršnakoli nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno že z izdajo začasne odredbe ukiniti oziroma omejiti stike A. A. z očetom na način, kot je to predlagala upnica. Prvo sodišče je pravilno preverjalo le obstoj zakonskega pogoja otrokove ogroženosti, saj se v tem postopku še ne ugotavlja otrokovih koristi, oziroma kateri od staršev je primernejši za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, kar vse bo predmet odločitve v primeru vložitve tožbe za predodelitev otroka enemu od strank. Sodišču prve stopnje se v postopku izdaje začasne odredbe tudi ni bilo potrebno opredeliti do vsakega posameznega predlaganega dokaza, temveč se je pravilno osredotočilo na izpovedbo v tem postopku zaslišanih strank ter na poročilo CSD z dne 12. 7. 2019.

7Protispisnosti med razlogi sklepa in vsebino mnenja CSD pritožbeno sodišče ne vidi. Sodišče prve stopnje je mnenje korektno povzelo in v obrazložitvi sklepa utemeljilo, zakaj se ne strinja s predlogom CSD, da se mld. A. A. že v tej fazi postopka začasno zaupa upnici v vzgojo in varstvo (kar tudi sicer sploh ni bil predmet upničinega predloga za izdajo začasne odredbe). V nasprotju s pritožbeno navedbo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da iz poročila CSD ne izhaja, da bi strokovni delavci zaznali, da naj bi se A. A. bala očeta. Prav tako se s strani CSD podana ocena glede srednje do visoke stopnje ogroženosti otroka nanaša na nevarnost, da bi oče A. A. odpeljal v tujino, in ne na ogrožanje otroka zaradi s strani upnice zatrjevanega nasilja očeta. Nadalje je prvo sodišče v 1. in 3. točki obrazložitve sklepa zgolj povzelo vsebino med udeležencema sklenjene sodno poravnavo z dne 21. 6. 2018, ter navedbe dolžnika, zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da gre za ugotovitve sodišča, ki naj bi bile izvzete iz konteksta.

8Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja očetovo fizično kaznovanje mld. A. A. kot privzeta stalna vzgojna metoda, gre za enkraten dogodek, ko naj bi oče grobo prijel A. A. za brado oziroma za lice, ker si ni hotela posušiti las, zaradi česar ni moč govoriti o obnašanju, zaradi katerega bi bil otrok ogrožen v tem smislu, da bi bila na mestu omejitev oziroma ukinitev stikov.

9Drugačen pogled očeta glede primernosti A. A. oblačil na šolskih proslavah, glede uporabe smučarskih palic pri učenju smučanja ali glede spodbujanja otroka za udeležbo na šolskih tekmovanjih, od pogleda matere ter želje otroka, še ne pomeni psihičnega nasilje v smislu ogrožanja otroka, kot to zmotno meni upnica, temveč gre le za med udeležencema postopka različne vrednote in vzgojna stališča.

10Dolžnikova kontrola A. A. telefona, A. A. dnevnik in poročilo L. pravilnih ugotovitev prvega sodišča, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ne spreminja.

11Pravilna je tudi ugotovitev prve sodišča, da z ničemer ni bila izkazana realna nevarnost, da bi dolžnik z otrokom pobegnil v tujino, kar nenazadnje izhaja celo iz upničine izpovedbe.

12Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve o začasni odredbi niso bistvenega oziroma odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP).

13Pritožbeno sodišče na koncu še dodaja, da iz spisa izhaja močan pritisk obeh staršev na mladoletno A. A. glede vsebine izraženega mnenja pri katerem od njiju in v kakšnem obsegu bi bila rada, kar A. A. še dodatno spravlja v hudo stisko. Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, kot to zmotno menita starša, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, temveč bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo predlog upnice za predodelitev otroka utemeljen.

14Višje sodišče tako ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi upnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

¹ V nadaljevanju ZPP.