VSL Sklep I Cp 2140/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom v prvem odstavku izreka omejilo pravico udeležencev do prisotnosti pri izvajanju dokazov. V drugem odstavku izreka pa je odločilo, da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom UPK najdalj do 8. 1. 2020.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo udeleženec po odvetniku. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Povzema določbe Ustave in Zakona o duševnem zdravju o tem, kdaj je možno odrediti sprejem na zdravljenje brez privolitve. Treba je ugotoviti obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavlja nevarnost zanj ali za okolico. To mora biti dejansko storjeno, ne pa, kaj bi ta oseba lahko storila. Res je zabeleženo, da se je prisilni hospitalizaciji nekoliko upiral s kretnjami in verbalnimi grožnjami, kar pa je moč pripisati duševnemu stanju ter dejstvu, da je nasprotoval posegu v svojo intergriteto in omejevanju svobode. Druge okoliščine pa niso izkazane. Šele tekom zaslišanja je povedal, da v kolikor policija in tožilstvo zoper osebe, ki jih ima v svojem blodnem sistemu, ne bi ukrepale, bi sam bil pripravljen fizično obračunati z njim. Gre za hipotetično situacijo in ne konkretno situacijo, kar zahteva zakonska dikcija. Sodišče to interpretira kot 201. člen ZKP, kar pa ni enako pri ZDZDR. Premalo se ukvarja z vprašanjem, ali je to edina možnost zdravljenja in ali so izčrpani vsi drugi načini zdravljenja na prostosti. To ni bilo preizkušeno. Tudi čas zadrževanja je predlog. Sodišče je odredilo 60 dni, po oceni izvedenca pa je dovolj pet tednov, da potrebna zdravila dosežejo učinek. Udeležencu je tako odrejeno prisilno zdravljenje za devet mesecev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ker pritožnik ne navaja, ali izpodbija tudi prvi odstavek sklepa sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče tudi ta del sklepa preizkušalo. Ker pritožba ne obrazloži tega dela, je bil potreben preizkus po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu izvedenca, da se v celoti omeji pravica do prisotnosti udeleženca pri izvajanju dokaza. Pred podajo mnenja je izvedenec to predlagal, ker je ocenil, da bi lahko nastale škodljive posledice za zdravje udeleženca, ker bi lahko pod vplivom bolezni situacijo napačno razumel, se ob tem vznemiril, kar bi poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. Zato je bil ta ukrep v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZDZDR, potreben.

5Pritožba pa obrazloži izpodbijanje izreka sklepa v drugem odstavku. Zlasti meni, da niso bili podani pogoji iz prve alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZDR), ki zahteva, da sodišče ugotovi konkretno, zakaj ravnanje udeleženca pomeni ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pritožba meni, da je sodišče to opisalo le hipotetično in se zlasti oprlo na zaslišanje udeleženca med postopkom. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da mora res biti ogrožanje, ki ga opisuje prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZDR, konkretizirano. Vendar je sodišče prve stopnje to v sklepu ugotovilo. Tako je ugotovilo, da je prišel udeleženec v bolnico v spremstvu policije in reševalcev, ker je sam poklical policijo, da bi uredili zadeve, ker so mu iz ... med drugim grozili, da ga bodo ubili (in še druge očitke udeleženca). Ob sprejemu v bolnico pa je delal grozeče kretnje proti sprejemnemu zdravniku in verbalno grozil. Ob sprejemu je zdravnik ocenil nevarnost njegovega nasilja s stopnjo BVC 6 od 10. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je že ta ugotovitev dovolj, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZDR. Zmotno meni pritožba, da je šlo le za ravnanje ob prisilni hospitalizaciji, ko se nekdo upira posegu v svojo integriteto in omejevanju osebne svobode.

6Ugotovitve sodišča pa tudi potrjuje izpoved samega pritožnika, saj jasno pove, da bo moral s tistimi ljudmi iz ... sam fizično obračunati, da bodo izklopili gumb v primeru, da tega ne bo uredila policija in tožilstvo. Nato pa je tudi izvedenec podal svoje izvedeniško mnenje. Odvetnik udeleženca je bil prisoten in na podano izvedeniško mnenje ni imel pripomb in tudi ne vprašanj. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju. Ta je med drugim ugotovil, da gre pri pritožniku za floridno psihotično simptomatiko, do katere je povsem nekritičen. Zaradi iznašanja heteroagresivnih groženj in ob moteni realitetni kontroli in motenem vedenju, je bil sprejet na oddelek pod posebnim nadzorom proti njegovi volji. Izvedenec je nato med drugim ugotovil, da je prepuščen sam sebi in bi brez zdravljenja z opustitvijo terapije postal fizično nevarnejši za okolico in za sebe. Dopustil je realno možnost, da bi bil brez zdravljenja fizično agresiven do oseb, ki jih ima v blodnem sistemu, saj se s strani njih počuti ogroženega. Ne gre torej za neko hipotetično ugotavljanje okoliščin iz zakonskega dejanskega stanu, ampak za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev na podlagi opravljenega dokaznega postopka.

7Pritožba še trdi, da sodišče ni ugotovilo, ali bi bil možen lažji ukrep brez prisilnega pridržanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da druga milejša oblika zdravljenja zanj ne pride v poštev, ker pri teh oblikah ne bi bil sposoben sodelovati in bi zdravljenje takoj opustil. Ker je to podal izvedenec, odvetnik pritožnika pa temu ni ugovarjal, so pritožbene navedbe v tem delu protispisne.

8Pritožba tudi nima prav ko trdi, da je sodišče mimo predloga izvedenca določilo daljši čas zdravljenja brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom, kot je to zapisal izvedenec. Pritožba trdi, da po ugotovitvi izvedenca zato zadostuje 5 tednov, da potrebna zdravila dosežejo zadovoljiv učinek, sodišče pa je odredilo čas 60 dni. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da je čas, v katerem bodo lahko uvedli zdravljenje udeleženca z zdravili (antipsihotiki), ki jih je potrebno pri pacientu uvajati postopoma in prilagajati odmerke, vsaj 5 tednov, da dosežejo zadovoljiv učinek. Vendar je tudi izvedenec dodal, da je treba zdravila uvajati postopoma in prilagajati odmerke in da tega ni mogoče doseči prej, kot v dveh mesecih (list. št. 6). Treba pa je tudi dodati, da je sodišče prve stopnje pravilno dodalo v 12. točki obrazložitve sklepa, da osebi, ki je zadržana v tem oddelku, se jo premesti v varovani oddelek ali odpusti iz oddelka, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 69. člena ZDZDR. Popolnoma nerazumljiva pa je navedba iz pritožbe, da je odrejeno prisilno zdravljenje za čas skoraj devetih mesecev. Ta navedba je protispisna. Udeleženec je bil sprejet v bolnišnico 6. 11. 2019 in najdaljša doba tega ukrepa je do 8. 1. 2020.

9Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne kršitev temeljnih pravic iz Ustave in ZDZDR, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).