VSM Sodba I Cp 561/2019

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna tožniku v roku 8 dni izročiti rokoborske blazine znamke O JUMP, velikosti 12x12 metrov s pripadajočo cerado (I. točka izreka) in povrniti pravdne stroške v 15 dneh v znesku 1.324,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se laično pritožujeta toženca iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarjata, da tožnik ni lastnik spornega predmeta, ampak je zgolj opravil transakcijo in sredstva Mestne občine M. nakazal na račun dobavitelja. Nesporno je, da so bile blazine nabavljene za organizacijo Evropskega prvenstva v rokoborbi, ki je bilo leta 2004 v M. Tako tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev iz 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker ni izkazal, da ni dvoma za katero stvar gre in da je imel sporne predmete v posesti. Sporna blazina namreč nima specifične oznake, po kateri bi jo lahko tožnik natančno opisal. Takih blazin je šest, tri so bile nabavljene za športno prireditve leta 1997, tri za prireditve leta 2004. Nobena od blazin nima posebne oznake, da bi lahko nesporno bilo izkazano, da gre prav za blazino, ki se nahaja pri tožencema. Blazina bi bila kvečjemu v lasti Rokoborskega kluba, ne pa tožnika. Nadalje pritožba navaja, da ni lastnik spornih rokoborskih blazin tožnik, ker četudi jih bi nabavil iz lastnih finančnih sredstev, so bile nabavljene za potrebe športne prireditve in bi bil tožnik kvečjemu sponzor prireditve, ne bi pa z nabavo blazin postala njihov lastnik. Graja postopanje sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na izjavo priče A. A., ki pa prihaja sam s seboj v nasprotje: enkrat je izpovedal, da je lastnik blazin društvo S., enkrat je predsednik društva, drugič podpredsednik ipd. Glede na navedeno predlagata ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglašata.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6V obravnavanem primeru tožnik s tožbo zahteva izročitev rokoborskih blazin znamke O JUMP velikosti 12x12m s cerado. V konkretnem primeru med strankama ni spora, da se rokoborske blazine znamke O JUMP velikosti 12x12m s cerado nahajajo pri tožencu. Sporno je lastništvo blazin. Toženca namreč zatrjujeta, da tožnik ni lastnik spornih blazin, temveč da je bila lastnik blazin Rokoborska zveza Slovenije.

7V skladu z 92. členom SPZ mora tožnik z lastninsko tožbo dokazati: 1. da je stvar, ki jo zahteva individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre, 2. da je lastnik stvari in 3. da se njegova stvar nahaja pri tožencu (A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana, 2004, str. 476).

8Kot izhaja iz trditev pravdnih strank so bili za potrebe Evropskega prvenstva v rokoborbi v M. leta 2004 kupljeni trije kompleti rokoborskih blazin (en komplet predstavlja rokoborske blazine v skupni velikosti 12x12m s pripadajočo cerado, kar izhaja iz računa v prilogi A7). Tožnik je predložil račun o nakupu le-teh. Po zatrjevanjih tožnika je po prvenstvu blazine dobil v uporabo Rokoborski klub M., ki pa ni nikoli postal njihov lastnik. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je lastnik spornih rokoborskih blazin tožnik, saj to izhaja iz predloženega računa. Pravne podlage, da bi bil lastnik Rokoborski klub M., ni bilo v tem postopku izkazane, ker nobena od strank ni predložila nobena dokaza, ki bi kazal na to, da bi lastništvo spornih blazin prešlo na omenjeni klub. Prav tako nista toženca z ničemer izkazala, da so sporne rokoborske blazine bile last Rokoborske zveze Slovenije. Le-ta je bila na pobudo drugega toženca izbrisana iz registra društev. Iz odločbe o izbrisu ne izhaja, da bi imela zveza ob izbrisu premoženje oziroma je bilo izrecno navedeno, da ni imela nobenega premoženja. Tako toženca nista uspela dokazati, da bi prešlo lastništvo spornih blazin iz Športnega društva M. na Rokoborsko zvezo Slovenije.

9Njuna zatrjevanja, da je denar za sporne blazine dala Mestna občina M., tožnik pa je bil zgolj posrednik pri nakupu blazin, ki so bile kupljene za potrebe evropskega prvenstva in so bile zato donirane organizatorju le-tega, torej Rokoborski zvezi Slovenije, se izkažejo za nedokazane. Toženca namreč nista predložila nobenega dokazila, da so bile sporne blazine donirane ali sponzorirane Rokoborski zvezi Slovenije. Ugovori Rokoborske zveze Slovenije v izvršilnih postopku iz leta 2000 (priloga B5 in B6) navedenega ne dokazujejo, ker gre zgolj za trditve zveze v izvršilnem postopku in ne dokaze, ki bi na kakšen koli način dokazovali, da je lastništvo blazin prešlo iz tožnika na drugo pravno osebo (v tem primeru Rokoborsko zvezo Slovenije).

10Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik lastnik treh kompletov rokoborskih blazin znamke O JUMP, velikosti 12x12m, s pripadajočo cerado. Nadalje je pritožbeno sporno, ali se eden od teh treh kompletov blazin nahaja pri tožencema. Toženca namreč trdita, da tožnik ni uspel dokazati, da so to prav tiste blazine, ki jih je kupil za potrebe evropskega prvenstva. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je kupil tri komplete rokoborskih blazin, od katerih sta dva kompleta v M. v uporabi Rokoborskega kluba M., en komplet pa se nahaja pri tožencih. Hkrati je navedel, da sta toženca ta komplet vsako leto za potrebe tekmovanj vračala Rokoborskemu klubu M., kar sta potrdila tudi toženca. Tak sistem je deloval od leta 2007 do leta 2016, ko toženca spornih blazin nista več vrnila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pravdne stranke natančno vedo, za katere rokoborske blazine gre, zaradi česar določljivost le-teh ne v tem ne v morebitnem izvršilnem postopku, ne sme biti problem. Že v ODZ je veljalo, da stvari, ki se ne dajo natančno razločevati, tako gotovina pomešana z drugo gotovino ali na prinostnika glaseča dolžna pisma, torej praviloma niso predmet lastninske tožbe, ako ne nastopijo take okolnosti, iz katerih je moči tožniku dokazati svojo lastninsko pravico in iz katerih je toženec moral vedeti, da ni upravičen prisvojiti si stvar (§ 371 ODZ). Rimsko pravo je od lastnika zahtevalo individualizacijo skupaj s prepoznavo in pokazom stvari (A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana, 2004, str. 476, 477). Toženca tudi v pritožbi pojasnjujeta, da je takih kompletov blazin samo šest. Tri pripadajo Rokoborskemu klubu R. in so bile kupljene za potrebe tekmovanja v letu 1997, tri pa so bile kupljene za potrebe evropskega prvenstva 2004 v M. Iz izjave A. A. izhaja, da sta si sprva toženca izposodila rokoborske blazine od Rokoborskega kluba R., katerega predstavniki so svoje blazine v letu 2007 odpeljali iz prostorov prvega toženca. Od takrat dalje, kar priznavata tudi toženca, sta imela v uporabi blazine, last tožnika, ki jima jih je posodil Rokoborski klub M. in sta jih vsako leto vračala za potrebe tekmovanj. Tako ne more biti dvoma, za katere blazine gre, glede na to, da po zatrjevanju tožencev ne obstaja več kot šest kompletov takih blazin, od katerih tri pripadajo Rokoborskemu klubu R., ki s tožencema nima dogovora o uporabi, in tri, ki pripadajo tožniku, zaradi česar sta jih toženca tudi vsako leto vračala za potrebe tekmovanj.

11Tožniku je tako uspelo dokazati, da je lastnik rokoborskih blazin, ki so bile kupljene in plačane po računu iz priloge A 7 in sicer treh kompletov, od katerih se eden nahaja pri tožencema. Toženca namreč nista ponudila nobenega dokaza, da se sporne blazine ne nahajajo pri njiju ampak sta njihovo uporabo celo priznaval.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, ker jih toženca nista priglasila.