VSRS Sodba I Up 107/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 v ponovljenem postopku in po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 2142-362/2016/14 (1312-07) z dne 4. 10. 2016, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.¹ V sodbi je med drugim ugotovilo, da tožnikova sprememba vere iz islamske v krščansko ni pristna, glede na informacije o izvorni državi (Iranu) pa ni utemeljen niti tožnikov strah pred preganjanjem ali nastankom resne škode zaradi njegovega krsta v Ljubljani.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito, še podrejeno pa, naj ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v nov postopek.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ker pritožnikova sprememba vere ni pristna, v izvorni državi ne bo izražal krščanske vere, posledično pa ne tvegal izpostavljenosti dejanjem preganjanja. Pritožnik meni, da je sodišče dalo prevelik poudarek religiozni pripadnosti v smislu verovanja in prezrlo dimenzijo religiozne pripadnosti v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti ter dimenzijo religiozne pripadnosti v smislu načina življenja.

6Navedeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je med drugim poudarilo, da je pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima po izkušnjah UNHCR lahko tri temeljne dimenzije, in sicer: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja. Ob tem je pojasnilo, da je od tega, katera dimenzija religioznosti pri prosilcu prevladuje oziroma je morebiti v prepletanju z drugo dimenzijo, odvisna tudi natančnejša izbira vprašanj oziroma vsebinski potek zaslišanja, v vsakem primeru pa je treba začeti pri ocenjevanju (ne)verodostojnosti s splošnimi in odprtimi vprašanji, na katera je mogoče opisno odgovarjati. Če je očitno, da je do spremembe vere prišlo po prihodu v državo, v kateri je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, mora biti ugotavljanje pristnosti spremembe vere posebej rigorozno in podrobno (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7To, da je sodišče prve stopnje pri presoji razloga preganjanja upravičeno preverjalo pritožnikovo religiozno pripadnost v smislu verovanja, niti ni sporno. Prav tako pritožba konkretizirano ne trdi, da je pritožnik temu vidiku svoje religioznosti pripisoval manjši pomen, v ospredje pa postavljal svoj občutek pripadnosti evangeličanski skupnosti. To ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe. Nasprotno, pritožnik je na glavni obravnavi povedal, da je ženo in svoje znance ter prijatelje povabil k novi veri, pojasnil, da je vero spremenil, ker ima ljubezen do Jezusa Kristusa, da ga čuva Jezus Kristus, zato je ostal tu in spremenil vero (43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ga je presenetila tudi njegova žena, ki da je rekla, da islamska vera ni čista vera (44. točka), navedel je, da se je stoodstotno spremenil, da se dobro počuti, da je sproščen, bolj prijazen in miren ter da je zelo pomembno, da ima čisto srce (48. točka). Nenazadnje je spremembo vere dokazoval tudi s predložitvijo potrdila o krstu, ki mu pomeni novo življenje in živeti iz duha Jezusa Kristusa (41. točka obrazložitve). Že s tem je pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča skušal prepričati sodišče o svojem novem (krščanskem) verovanju, v katerem je kot osrednji lik predstavljen Jezus Kristus, in o pozitivnih vplivih novih življenjskih nazorov oziroma dojemanja sveta na njegovo življenje.

8Ob tem pritožba kljub očitkom ne konkretizira, s katerimi vprašanji naj bi sodišče prve stopnje v tej zadevi poglobljeno, natančno in celovito preverjalo, ali se pritožnikova utemeljitev nove veroizpovedi v zadostni meri ujema s katero od njenih doktrinarnih razlag, s čimer naj bi ravnalo v nasprotju s stališčem istega sodišča v zadevi I U 1289/2017 o neutemeljenosti takega načina ugotavljanja verskega prepričanja. Presoja, ali je prišlo do neenake obravnave pritožnika, tako ni mogoča. Pritožnik sicer še trdi, da je sodišče dalo prevelik poudarek podrobnemu poznavanju molitev oziroma verskih fraz, vendar to iz 50. in 51. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, na kateri se sklicuje, ne izhaja. Razvidno je, da sodišče ni ugotavljalo podrobnega poznavanja molitev, ampak to, ali je pritožnik glede na navedbe, da se uči evangeličanskih molitev, v času od osebnega razgovora 19. 9. 2016 do glavne obravnave 5. 4. 2019 sploh spoznal še katero drugo poleg molitve "oče naš". Ugotovilo je, da v tem času ni bilo sprememb, kar je bila ena od okoliščin, na katerih je utemeljilo nepristnost spremenjene vere.

9In nenazadnje: ne drži, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo pritožnikove navedbe o pripadnosti evangeličanski skupnosti. Te je zavrnilo v 50. točki obrazložitve s stališčem, da njegove izjave, ki jih povzema, ne potrjujejo, da bi v cerkveni skupnosti sodeloval na način, ki bi od njega zahteval dejansko vključenost v skupnost ter spremljanje in poznavanje molitev ter vere.

10Po obrazloženem in ker pritožba ne konkretizira, kateri dokaz ni bil presojan oziroma na podlagi katerih okoliščin bi moralo sodišče prve stopnje preverjati še pritožnikovo religiozno pripadnost v smislu načina življenja, Vrhovno sodišče kot neutemeljeni zavrača trditvi o zmotni dokazni oceni in zmotni uporabi materialnega prava.

11Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje na podlagi informacij o izvorni državi ni imelo podlage za zaključek, da mu ne grozi preganjanje, saj obstaja možnost, da bodo iranske oblasti izvedele za njegov krst – dokumentiran krst je namreč za prosilce lahko problematičen.

12Vrhovno sodišče glede navedenega najprej ugotavlja, da je v sklepu I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 zavzelo stališče (18. točka obrazložitve), da medtem ko se pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, se obred krsta povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila. Ni namreč pomembno, ali prosilec dejansko ima verske lastnosti, ki se preganjajo, glede na deveti odstavek 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zadostuje, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona. Glede na navedeno je moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, a po vrnitvi v Iran (zaradi nepristnosti spremembe) ne izražajo novega verskega prepričanja, in ali bi se oblasti sploh lahko seznanile s pritožnikovim krstom v Sloveniji.

13Upravno sodišče je na podlagi posodobljenih informacij, ki jih podrobneje povzema in so pomembne z vidika pritožnikovih subjektivnih okoliščin,² poudarilo, da iranske oblasti ne preganjajo vseh kristjanov, spreobrnjenih iz islama, in tudi ne z enako intenziteto (54. točka izpodbijane sodbe). Za pritožnika je ugotovilo, da ne obstoji nevarnost, da bi bil kot verski spreobrnjenec – če bi mu oblasti to lastnost pripisale zaradi krsta v tujini – izpostavljen dejanjem preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1. Iz navedenih poročil namreč izhaja: da se povratniki, ki so se krstili v tujini, lahko svobodno vrnejo v Iran in ne bodo imeli nobenih težav; da iranske oblasti ne posvečajo veliko pozornosti pregonu zavrnjenih prosilcev za azil zaradi njihovih dejavnosti zunaj Irana, vključno z aktivnostmi v okviru uveljavljanja zahtevkov za priznanje mednarodne zaščite (tudi spreobračanja v krščansko vero); da oblasti niso vlagale obtožnic zoper spreobrnjence in da v Iranu nihče ni bil aretiran zgolj zaradi spreobrnitve, če to ni vodilo do drugih dejavnosti, kot je širjenje vere. Da spreobrnjenci po vrnitvi v Iran niso izpostavljeni tveganju preganjanja izhaja tudi iz poročil organizacije Amnesty International, Mednarodne organizacije za migracije in organizacije Middle East Concern (o tem izpodbijana sodba podrobneje v 57. točki obrazložitve).

14Na podlagi tega je sodišče prve stopnje sklepalo ne le, da za osebo, ki naj bi v tujini spremenila vero oziroma se krstila in ki ob vrnitvi tega ne naznani družini ali javno, ne obiskuje hišnih cerkva, vere ne širi in tudi na kakšen drug način nase ne opozori, ne obstaja nevarnost preganjanja. Ugotovilo je tudi, da celo, če bi iranske oblasti izvedele za pritožnikov krst in zatrjevano spreobrnitev v tujini, bi pritožnik oblasti dovolj verjetno lahko prepričal, da spreobrnitev ni bila pristna, še posebej, ker niti pred odhodom iz Irana svoje vere ni prakticiral (ne v družini ne javno), in mu zato ne bi grozilo nikakršno preganjanje. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na sodbo ESČP v zadevi A v. Switzerland (št. 60342/16) z dne 19. 12. 2017, iz katere izhaja, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere v tujini in to tudi upoštevajo, posledično pa takšni osebi ne grozi resno tveganje mučenja oziroma nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran.

15Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da pritožnik zaradi golega dejstva izvršenega krsta v tujini, s katerim bi bile seznanjene tudi iranske oblasti, v povezavi z nepristnostjo novega verovanja ne bo izpostavljen dejanjem, ki bi narekovale njegovo zaščito z enim od statusov mednarodne zaščite. Za odločitev o zavrnitvi pritožnikove prošnje tako niti niso pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanja, ali imajo iranske oblasti dostop do pritožnikovega Facebook profila, na katerem je objavil svoje slike v evangeličanski cerkvi ob krščanskih simbolih, in do Instagram profila skupnosti Irancev v Sloveniji, ali ga prek tega lahko nadzirajo in ali ga bosta oblastem izdala njegova bivša sostanovalca, ki naj bi pobegnila nazaj v Iran.

16Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo poročilo organizacije ACCORD (Iran: COI Compilation iz julija 2018). V 58. točki izpodbijane sodbe je pojasnilo, da omenjeno poročilo obširno citira poročilo danskega Ministry of Immigration and Integration in nevladne organizacije Danish Refugee Council, zaradi česar tega ponovno ne povzema. Pri navajanju vsebine danskega poročila (57. točka sodbe) pa je izpostavilo tudi enega od virov, ki se navaja v tem poročilu in ki glede iranskih prosilcev za azil v Evropi, ki so se spreobrnili v krščansko vero in so to objavili na družabnih omrežjih (kot pritožnik), pravi, da bi težko z gotovostjo trdil, da bodo oblasti za to izvedele, če pa so to spreobrnjenci obešali na velik zvon, jih po vrnitvi v Iran lahko aretirajo in zaslišijo. Prav o tem – torej o možnosti aretacije in zaslišanja v primerih, ko spreobrnjenci o tem javno spregovorijo na družbenih omrežjih in zato obstoji možnost, da bodo oblasti za to izvedele – pa po pritožbenih navedbah poroča tudi poročilo ACCORD.

17Iz tega izhaja, da omenjena informacija pri odločanju ni bila spregledana, le sodišče prve stopnje ji ob soočenju z drugimi (prevladujočimi) informacijami, ki so jih posredovali različni viri in so povzete v uporabljenih poročilih, ni pripisalo pomena, za katerega se zavzema pritožnik, saj je upoštevalo tudi njegove osebne okoliščine (pred odhodom iz Irana se s svojimi dejavnostmi ni profiliral kot subjekt oblastvenega zanimanja, v tujini pa dejansko sploh ni spremenil veroizpovedi, tako da po vrnitvi v Iran v tej smeri ne bo aktiven). Zato zgolj pritožbeno poudarjanje splošne možnosti aretacije in zaslišanja (torej brez upoštevanja vseh pritožnikovih osebnih okoliščin na eni strani in od tega odvisnih možnih ravnanj oblasti na drugi) za drugačno presojo zadeve ne zadostuje. Poleg tega ostaja povsem nekonkretizirano, zakaj omenjeni dejanji sami po sebi dosegata intenzivnost v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1,³ ki se zahteva, da je dejanje opredeljeno kot preganjanje. Po navedenem pritožnikove trditve, da naj bi oblasti pri njegovi družini že trikrat poizvedovale, kje se nahaja, še ne morejo utemeljiti povečane verjetnosti, da bo po vrnitvi izpostavljen dejanjem, ki pomenijo hudo kršitev človekovih pravic. Glede na navedeno in upoštevaje informacije o izvorni državi Vrhovno sodišče zavrača trditev, da je za pritožnika vrnitev v Iran smrtno nevarna oziroma da bi ta zanj pomenila kršitev pravice do življenja in kršitev prepovedi mučenja.

18Pritožba še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pritožnikovo nizko stopnjo izobrazbe (končanih šest razredov osnovne šole), s čimer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede prepričljivosti njegove izpovedbe v povezavi s pristnostjo spremenjene vere. Vrhovno sodišče se ne strinja s posplošeno trditvijo, da je logično in življensko, da so pritožnikovi skopi odgovori posledica njegove intelektualne nezmožnosti, da se obširno, prepričljivo in bolj določno izrazi. Prepričljivost izpovedbe je namreč rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete. Tako so tudi skope, po obsegu skromne izpovedbe lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive. Poleg tega sodišče pritožnika ni spraševalo o zapletenih, zanj težko razumljivih temah, ampak o njegovem življenju in o okoliščinah, na katere se je sam skliceval in zatrjeval, da so se zgodile oziroma da so zanj pomembne. Tako tudi iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila za odločitev pomembna predvsem vsebinska nedoločnost in skromnost pritožnikovih izpovedb, zaradi katere sodišče ni štelo za verjetno, da so odraz resničnega stanja (prim. npr. 30. točka izpodbijane sodbe). Ker drugih konkretnejših navedb v pritožbi ni, nadaljnje opredeljevanje do navedenega očitka in zatrjevane kršitve 23. člena ZMZ-1⁴ ni mogoče.

19Ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.⁵ Ker zatrjevane kršitve niso podane in ni razlogov, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

¹ Iz povzetkov v izpodbijani sodbi je razvidno, da je pritožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s težavami zaradi spremembe vere v povezavi s pripadnostjo evangeličanski cerkvi. Pri tem se je skliceval na preteklo preganjanje v Iranu zaradi opazovanja krščanske cerkve, svoje zanimanje za krščansko vero pa je utemeljeval tudi z navedbami o gledanju filmov o Jezusu Kristusu. Po podaji prošnje je predložil še krstni list evangeličanske cerkve v Ljubljani.
² Uporabljene so bile informacije, temelječe na različnih virih, ki so povzete v: skupnem poročilu danskega Ministry of Immigration and Integration in nevladne organizacije Danish Refugee Council z naslovom: House Churches and Converts iz februarja 2018; poročilu UK Home Office: Country Policyand Information note – Iran: Christians and Christian converts, marec 2018; poročilu avstralskega Department of Foreign Affairs and Trade o Iranu, 7. junij 2018. V opombi 93 izpodbijane sodbe sta navedeni še poročili ameriškega State Departmenta z naslovom International Freedom Report za leto 2017 in ameriške Commission on International Religious Freedom za leto 2018, ki obe omenjata predvsem preganjanje konkretnih spreobrnjencev, pri čemer gre v večini primerov za vidnejše člane, ki so vero ne le prakticirali, ampak tudi širili.
³ Po navedeni določbi morajo dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali - predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
⁴ Člen 23 ZMZ-1 opredeljuje obravnavanje dejstev in okoliščin, ki jih mora uradna oseba upoštevati pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito.
⁵ Npr., da se sodišče ni opredelilo, ali je bil pritožnikov namen objavljanja na Facebooku ustvariti dokaz o javnosti njegove spreobrnitve.