UPRS Sodba I U 2628/2017-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano delno odločbo v prvi točki izreka tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe prenehati z izvajanjem nezakonitih rudarskih del na naštetih parcelah, vse k.o. ..., v čelnem površinskem izkopu v brežino razvite dolžine približno 150 metrov, višine do 15 metrov; v drugi točki izreka, da mora v roku 5 dni po prejemu odločbe označiti z opozorilnimi znaki, v roku 15 pa z ustreznimi ovirami, skladnimi s pravili rudarske stroke, vse robove območja nelegalnega kopa, na katerih obstaja nevarnost padca v globino ali porušenje brežine ter da ukrep velja do izdaje dopolnilne odločbe iz četrte točke izreka te odločbe; v tretji točki izreka, da se inšpekcijskega zavezanca opozori, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti iz prve ali druge točke izreka začel postopek upravne izvršbe s prisilitvijo; v četrti točki izreka, da bo o sanaciji zemljišča iz prve točke izreka, degradiranega zaradi pridobivanja mineralnih surovin, gradbeni inšpektor odločil v dopolnilni določbi po zaključku postopka sprejemanja sprememb in dopolnitev Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Logatec, ki je bil začet na podlagi sklepa Občine Logatec št. 3500-2/2016-1 z dne 1. 2. 2016, in v času izdaje te odločbe še ni zaključen; v peti točki izreka, da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom; ter v šesti točki izreka, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu na kraju samem dne 8. 11. 2016 ugotovljeno, da je na zemljišču severno od obstoječe obrtno industrijske cone ... v nastajanju območje širitve ... med glavno prometnico cone na zahodu in ... na jugu. Teren je bil pretežno poravnan in splaniran, z večjim izkopom v brežino proti vzhodu v obliki črki U, približne razvite dolžine čela izkopa 150 metrov, višine od 0 do približno 15 metrov. Tožnik je izvajal zemeljska dela na zemljiščih, ki niso zaobsežena v nobenem od gradbenih dovoljenj v okolici, prav tako se dela na tem zemljišču niso izvajala na podlagi kateregakoli akta za izkoriščanje mineralne surovine. Z 2. točko izreka pa je naložil inšpekcijskemu zavezancu ukrepe za zavarovanje območja posega.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Soglaša z razlogi prvostopenjskega upravnega organa, da je inšpekcijski zavezanec izvajal nezakonito rudarsko delo, izkoriščanje mineralnih surovin brez koncesije za izkoriščanje.

3Tožnik v tožbi navaja, da njegovo delovanje ni mogoče sumirati pod pojem izkoriščanja mineralnih surovin v smislu Zakona o rudarstvu (ZRud-1), ker ni tržil mineralne surovine. Poseg je izvršil v skladu z namensko rabo zemljišča, pod pogoji iz Občinskega prostorskega načrta (OPN). Izrek in obrazložitev sta v medsebojnem nasprotju, saj se tožniku nalaga, da preneha z izvajanjem nezakonitih gradbenih del, kar je organ utemeljil z ugotovitvijo, da za območje ni izdan prostorski akt, namenjen rudarstvu ter da si tožnik ni pridobil koncesijskega akta za izkoriščanje mineralnih surovin, niti gradbenega dovoljenja (5. str. izpodbijane odločbe). Tožnik je deloval z namenom, da stavbno zemljišče pripravi za gradnjo konkretnih objektov po OPN. Toženka nepravilno povezuje definicije, kot so nezakonita rudarska dela in izkoriščanje ter zahtevna rudarska dela. Ločevati je treba koncesijo za izkoriščanje in rudarsko pravico za izkoriščanje. Pomembno je tudi, ali se izkopana mineralna surovina trži, ali pa se jo porabi za konkretno gradnjo. Če bi organ dejstva ugotavljal, bi ugotovil, da tožnik mineralne surovine ni izkoriščal ter tržil in k sklenitvi koncesijske pogodbe in plačilu koncesije ni bil zavezan. Izpodbijana odločba temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, posledično je tudi napačno uporabljen predpis. Za izravnavo terena na zemljišču, ki je po namenski rabi stavbno zemljišče, ni potrebno gradbeno dovoljenje, če izravnava ni sestavni del konkretne gradnje in če se izkopani material ne odvaža z določene lokacije zaradi trženja, kar je stališče Ministrstva za okolje in prostor. To pomeni, da takšen poseg, tudi ob odsotnosti gradbenega dovoljenja ali koncesije za izkoriščanje materialne surovine, ni protipraven. Tožnik je gradbeno podjetje, ki se z deli, katerih namen je pridobivanje, obogatitev in skladiščenje mineralnih surovin, kakor ZRud-1 definira izkoriščanje mineralnih surovin, ne ukvarja. Pri svojem delu le pripravi teren za gradnjo in če pri tem ostane odpadni material, z njim ravna po predpisanih postopkih obdelave oziroma predelave. Smiselno enaka ureditev velja v agromelioracijah. Tudi na področju rudarstva se tovrstne izravnave lahko izvajajo brez dovoljenja, če ni potrebno miniranje. Tožnik je prepričan, da ni potreboval drugega kot lokacijsko informacijo. ZGO-1 ne določa, da je za izravnavo terena potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožnik ni izvajal gradnje, temveč dela za pripravo terena za gradnjo. Tak način poseganja v prostor znotraj ... so investitorji prakticirali že vrsto let. Sporne parcele so bile vsaj v polovičnem delu sedaj spornega posega izravnane že v letu 2011, ko jih je tožnik kupil. Za vse posege velja temeljna zahteva, da morajo biti skladni s prostorskim aktom, kar izhaja iz ZGO-1 in ZRud-1. V konkretnem primeru ureja posege v prostor na lokaciji ... Med pogoji ni zahteve, da je treba pri načrtovanju konkretnih posegov ločiti mineralno surovino od drugih zemeljskih izkopov oziroma, da je pri posegih v mineralno surovino z njo prepovedano ravnati kot z odpadki. Iz navedenega izhaja, da je tožnik določbe OPN v celoti spoštoval. Ker se je tožnik na ta dejstva tekom postopka izrecno skliceval, je toženka zgrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožniku zanikala pravico do izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Tožnik je tudi zatrjeval, da je z izkopanim materialom ravnal po pravilih za odpadke. Poudarja, da je izvajal gradbena dela za pripravo zemljišča za graditev, ki se lahko izvajajo brez gradbenega dovoljenja ter tudi pri tovrstnih delih seveda nastajajo odpadki. Tudi enostavni objekti se gradijo brez gradbenega dovoljenja in tudi tam prihaja do nastanka odpadkov. Vendar pa tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi v njegovem primeru šlo za odpadke, ki so nastali pri graditvi objektov, ampak da je ravnal po pravilih za odpadke. Sklicuje se na Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, Uredbo o obremenjevanju tal z odpadki in Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Njegovih navedb organ ni presojal. V postopku je tudi zatrjeval, da bi morala toženka, pred izdajo izpodbijane odločbe, vprašanje dopustnosti ravnanja z mineralnimi surovinami kot z odpadki v skladu s 147. členom ZUP kot predhodno vprašanje odstopiti Inšpektoratu za okolje, v pristojnost katerega spada. Ker ga ni odstopila, je izpodbijana odločba obremenjena še z eno absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Vsi posegi tožnika so bili posegi v lastno zemljišče v skladu z njegovo lastninsko pravico ter veljavnimi pozitivnimi predpisi ter splošnimi akti ter o očitani degradaciji zaradi izkoriščanja mineralnih surovin sploh ni mogoče govoriti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Izpodbijana odločba je inšpekcijska odločba, s katero je tožniku na njegovih parcelah prepovedano izvajanje nezakonitih rudarskih del, v čelnem površinskem izkopu v brežino razvite dolžine približno 150 m, višine do 15 m.

7Ni sporno med strankama, da tožnik nima za poseg, ki ga je do izdaje izpodbijane odločbe izvrševal, nobenega upravnega dovoljenja, ne gradbenega po ZGO-1 in ne po ZRud-1, niti katerega drugega. Sporno pa je, ali bi tožnik upravno dovoljenje za poseg, kot ga je izvršil, potreboval.

8Tožnik meni, da za odstranjevanje materiala in za zasipavanje vrtače v bližini izkopa, z namenom, da se stavbno zemljišče pripravi za gradnjo objekta po OPN, če izravnava ni sestavni del konkretne gradnje, in če se izkopani material ne odvaža z lokacije zaradi trženja, nobeno upravno dovoljenje, na katero se sklicuje toženka, ni potrebno, ker so neposredna pravna podlaga za poseg v zemljišče že določbe OPN Logatec, ki sporno zemljišče opredeljujejo kot stavbno zemljišče. Sodišče s tožnikom ne soglaša. Dela za gradnjo objekta so tako gradbena kot druga dela (7. točka 2. člena ZGO-1), začetek enih in drugih pa je možen šele po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. K drugim delom pa spada tudi izkop (glej Pravilnik o projektni dokumentaciji, ki v zvezi s projektom za izvedbo določa, da so risbe načrtov tudi risbe izkopov in temeljev). S strani tožnika imenovana "izravnava terena" ali "izkop", kolikor sta bila izvedena glede na nameravano prihodnjo gradnjo, ki jo opredeljuje OPN, bi bila lahko izvedena le po izdaji gradbenega dovoljenja. Zgolj opredelitev zemljišča kot stavbnega v OPN ne pomeni podlage za poseg v zemljišče kot ga je izvedel tožnik, niti ni to lokacijska informacija. Tožnik se sklicuje, da za gradnjo enostavnega objekta ni treba gradbenega dovoljenja, kot razlog, da se poseg v zemljišče lahko izvrši tudi brez le-tega. Enostavni objekt je objekt manjših dimenzij, zato tudi taka zakonska ureditev, ker se z njim bistveno ne poseže v prostor. Tožnikov poseg pa močno presega obseg enostavnih objektov. Ker gre v obravnavani zadevi za poseg v stavbna zemljišča, ki so urejena po drugih pravilih kot kmetijska zemljišča, je tudi sklicevanje na nezahtevno agromelioracijo - kot poseg brez dovoljenja po četrtem odstavku 78. člena ZKZ, nerelevantno. V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožnik izkopanega materiala ni tržil, kar naj bi dokazovalo pravnost posega, je trditev v nasprotju z izjavo direktorja, ki je povedal, da so predelan material uporabljali pri opravljanju svoje dejavnosti, nasipavanje bankin in vzdrževanje cest.

9Vendar v obravnavani zadevi toženka v ravnanju tožnika ni ugotovila nelegalnega izkopa, v smislu točke 12.1. 2. člena ZGO-1, pač pa, da je tožnik v površinskem kopu, tudi z razstreljevanjem, izkoriščal tehnični kamen - apnenec s tankimi vložki zrnatega dolomita, kar izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika - direktorja A.A. Pojasnil je način pridobivanja mineralne surovine ter uporabo, in sicer, da je bilo nekaj izkopanega materiala uporabljenega za nasipavanje v neobdelani obliki, neuporaben material je bil odpeljan na lastno deponijo na drugem zemljišču zavezanca za sanacijo kmetijskih površin, ter da je bilo približno 3 - 4.000 m3 materiala s predmetnega zemljišča obdelanega z drobljenjem v manjše frakcije - do 100 mm, ki je bil uporabljen na drugih gradbiščih, na katerih tožnik opravlja dejavnost nasipavanja bankin in vzdrževanja cest. Tudi iz zapisnika rudarskega inšpektorja z dne 2. 9. 2016 izhaja, da se je v času ogleda na parcelah tožnika izvajalo pikiranje mineralne surovine, na zemljišču je bil drobilec, pod trakom drobilca pa se je nahajala zdrobljena mineralna surovina, tudi v osrednjem delu posega so se nahajali kupi pridobljene mineralne surovine in kupi zdrobljene - obogatene surovine, enako pa izhaja iz fotografij, ki so priloga zapisnika o ogledu z dne 14. 12. 2016.

10Ni sporno med strankama, da je tožnik izkopaval tehnični kamen - apnenec s tankimi vložki zrnatega dolomita, ki ga je v skladu s točko 2.1. 2. člena ZRud-1 opredeliti za mineralno surovino. Tožnik je izkopan material uporabljal za nasipavanje (vrtač; kmetijskega zemljišča), ter 3 - 4.000 m3 materiala (drobljenega v manjše frakcije do 100 mm) uporabil na drugih zemljiščih, na katerih opravlja dejavnost za nasipavanje bankin in vzdrževanje cest (po lastni izjavi). Navedeno pa je opredeliti kot izkoriščanje mineralne surovine (točka 1.3. 2. člena ZRud-1). Tožnik je mineralno surovino pridobival (s postopki izkopavanja, vrtanja in razstreljevanja - točka 1.3.1. 2. člena ZRud-1) z namenom, da mineralno surovino prepelje na obogatitev oziroma vključi v predelavo. Material s predmetnih zemljišč ni bil namenjen zgolj zasipavanju vrtač in kmetijskih zemljišč, temveč (po lastni izjavi tožnika) obdelan z drobljenjem v manjše frakcije do 100 mm ter uporabljen na drugih zemljiščih na katerih tožnik opravlja dejavnost, za nasipavanje bankin in vzdrževanje cest. Zadnje pa zapolnjuje definicijo obogatitve mineralne surovine po 1.3.2. točki 2. člena ZRud-1.

11Za v zgornjih odstavkih opisano izkoriščanje mineralnih surovin pa tožnik ni izpolnjeval pogojev za izkoriščanje mineralnih surovin v določenem pridobivalnem prostoru, kot jih za to določa ZRud-1. Da bi bil tožniku za izkoriščanje mineralnih surovin izdan kakršenkoli upravni akt, tožnik niti ne zatrjuje.

12V zvezi z ugovorom, da bi bilo treba izkopani material obravnavati kot odpadek, sodišče soglaša s toženko, da glede na okoliščine obravnavane zadeve (odsotnost gradbenega dovoljenja oziroma akta po ZRud-1), izkopanega materiala ni šteti za gradbeni odpadek po definiciji prvega odstavka 1. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Posledično se tožnik ne more sklicevati na določbe Uredbe o bremenjevanju tal z odpadki in Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, ki določata pravila za odpadke in kakšno ravnanje z njimi je dovoljeno, pa tudi če jih je tožnik pri svojem ravnanju z izkopanim materialom upošteval, ker niso relevantna pravna podlaga. Do sklicevanj tožnika, ki so se nanašala na izkopan material kot odpadek, sta se organa opredelila, zato ugovor tožnika o absolutni bistveni kršitvi določb postopka ni podan.

13Neutemeljeno tožnik ugovarja, da sta izrek izpodbijane odločbe in obrazložitev v medsebojnem nasprotju. Namreč tožniku v 1. točki izreka ni naloženo, da preneha z izvajanjem nezakonitih gradbenih del, temveč da takoj preneha z izvajanjem nezakonitih rudarskih del, kar je v obrazložitvi z relevantnimi, dejanskimi in pravnimi razlogi pojasnjeno.

14Tožnik ugovarja stvarni pristojnosti gradbenega inšpektorja v obravnavani zadevi in meni, da bi toženka pred izdajo izpodbijane odločbe vprašanje dopustnosti ravnanja z mineralnimi surovinami kot odpadki morala v skladu s 147. členom ZUP kot predhodno vprašanje odstopiti Inšpektoratu za okolje, v pristojnost katerega to vprašanje spada, ker gre za samostojno pravno celoto. Na podlagi nespornega dejstva, da so v prostorskem aktu predmetna zemljišča uvrščena v območje gospodarske cone in zanje ni določena raba za namen izkoriščanja določene vrste mineralnih surovin, torej niso izdani prostorski akti namenjeni rudarstvu (151. člen ZRud-1), je v primeru, ko gre za nezakonita rudarska dela na stavbnih zemljiščih, za inšpekcijsko nadzorstvo pristojen gradbeni inšpektor (drugi odstavek 122. in prvi odstavek 123. člena ZRud-1 ter drugi odstavek 139. člena ZRud-1). Kot stvarno pristojen organ je lahko gradbeni inšpektor odločil o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, tudi o tem, da je šlo pri izkopu za mineralno surovino in posledično nezakonito rudarsko delo. Da pa z izkopano mineralno surovino ni ravnati kot z odpadkom, pa se je z izpodbijano odločbo tudi opredelil.

15Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. V tožbi predlagani dokazi so bili izvedeni že v upravnem postopku in jih je sodišče presodilo v okviru presoje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Stališče ... kot dokaz je tožbena novota v smislu 52. člena ZUS-1, za katerega tožnik ni obrazložil, zakaj ga ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Do pravnega stališča ..., kot stališča tožnika o dopustnosti posega, pa se je sodišče opredelilo v tožbi.

16Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.