VSM Sodba I Cp 675/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 447,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.000,00 EUR od 2. 4. 2015 dalje do plačila in od zneska 13.000,00 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka), hkrati pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 3.100,85 EUR pravdnih stroškov (I. točka izreka popravnega sklepa z dne 17. 4. 2019).

2Zoper sodbo se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico, prav tako priglaša pritožbene stroške. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo Dogovor za sklenitev prodajne pogodbe z dne 2. 4. 2015 (v nadaljevanju Dogovor). Upoštevajoč jezikovno razlago določb pravnih poslov je nedvomno, da sta se pravdni stranki dogovorili za sklenitev glavne pogodbe v roku 5 delovnih dni po tem, ko bo tožnik uspel prodati svojo nepremičnino v L., iz vsebine Dogovora prav tako jasno izhaja, da bo primopredaja nepremičnine tožene stranke (v nadaljevanju toženka) izvedena po plačilu celotne kupnine, najkasneje pa v roku enega leta po sklenitvi prodajne pogodbe. Tako pravdnima strankama kot nepremičninski agenciji je bilo jasno, da bo tožnik zmožen kupiti toženkino nepremičnino šele po prodaji svojega stanovanja v L., prav tako je bil rok za sklenitev glavne pogodbe jasno definiran oz. določljiv, ni pa bil bistvena sestavina pravnega posla, saj sta to le predmet prodaje in cena. V kolikor bi rok predstavljal bistveno sestavino pogodbe, bi pravdni stranki morali to izrecno zapisati. Bistvena sestavina pogodbe pa tudi ni bila izročitev nepremičnine v posest. Volja obeh pravdnih strank je bila sklenitev prodajne pogodbe, zaplet med njima pa je nastal glede roka plačila kupnine, saj je toženka predlagala plačilo do dne 30. 9. 2019, tožnik pa do dne 25. 12. 2016. Ne glede na vsebino Dogovora in njegovo tolmačenje s strani pravdnih strank in prič, pa je evidentno, da sta pravdni stranki po sklenitvi dogovora le-tega predrugačili oz. je šlo za novacijo tega pravnega posla. Iz vseh njunih korespondenc namreč izhaja, da sta se pozivali k sklenitvi prodajne pogodbe, k čemer je še zlasti strmel tožnik. Ker se toženka s ponujenim rokom plačila ni strinjala je zato ona tista, ki je odstopila od nameravane prodaje svoje nepremičnine. Nepravilno je naziranje sodišča prve stopnje, da je zaradi spremenjenih okoliščin, tj. zamik plačila kupnine, pri čemer se je toženka strinjala z zamikom do dne 30. 9. 2016, in neuskladitev glede primopredaje nepremičnine, rok za plačilo kupnine postal bistvena sestavina pogodbe. Rok za plačilo kupnine v Dogovoru namreč ni bil definiran. Dodaja še, da je dokazna ocena izpovedi prič nepotrebna in bi se moral večji poudarek dati listinskim dokazom, iz katerih izhaja, da je bilo v interesu obeh pravdnih strank skleniti kupoprodajno pogodbo, do uskladitve pa ni prišlo zaradi roka plačila. Toženka je tožniku dala jasno vedeti, da nepremičnine njemu ne bo prodala, saj naj bi jo prodala drugi osebi, pri čemer do spremembe lastništva v zemljiški knjigi ni prišlo, pomeni, da so razlogi za nesklenitev prodajne pogodbe na njeni strani. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem in v nasprotju z voljo pravdnih strank upoštevalo izjavo A.S., izjava B.L. pa za predmetni postopek ni relevantna, saj sta pravdni stranki prvotni dogovor sklenili na novo oz. ga kasneje spremenili.

3Z vlogo z dne 18. 4. 2019 – dodatek k pritožbi, je tožnik dodatno laično opisal dogodek v zvezi s telefonskim klicem B. U. v povezavi z nakupom stanovanja v M..

4Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in dodatno navaja, da nikoli ni pristala na plačilo kupnine z rokom 30. 9. 2018, s tem ko je z dopisom z dne 19. 4. 2016 tožniku dala dodatni 15 dnevni rok za sklenitev prodajne pogodbe, pa je rok postal tudi bistvena sestavina pogodbe. Priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje kot pravilne, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta 2. 4. 2015 sklenili Dogovor za sklenitev prodajne pogodbe za nakup stanovanja v M. v lasti toženke ter, da je tožnik ob sklenitvi le-tega toženki izročil aro v višini 13.000,00 EUR, ki je bila dana kot skesnina (A2). Sporna med njima pa je bila in je pritožbeno še vedno, razlaga določb tega Dogovora, ki jo je sodišče prve stopnje po vsebini pravilno štelo kot predpogodbo kot jo določa 33. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik trdi, da iz Dogovora nedvomno izhaja obveznost sklenitve prodajne pogodbe v roku petih delovnih dni od dne prodaje njegovega stanovanja v L., pri čemer se primopredaja stanovanja v M. izvede po plačilu celotne kupnine in najkasneje v roku enega leta po sklenitvi prodajne pogodbe. Toženka trdi nasprotno, in sicer, da sta si oba s tožnikom Dogovor razlagala tako, da bo glavna prodajna pogodba sklenjena v roku enega leta od sklenitve predpogodbe, tj. najkasneje 2. 4. 2016.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri razlagi določb spornega Dogovora in njegovi presoji pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer predvsem določbe drugega odstavka 82. člena OZ.¹ Pravilno je ugotovilo, da je bil skupen namen pravdnih strank pri sklenitvi Dogovora, da bo prodajna pogodba za nakup stanovanja v M. sklenjena v roku enega leta od njegove sklenitve, zato ne vzdržijo pritožbena izvajanja, da je nedvomno, da sta se stranki dogovorili za sklenitev prodajne pogodbe v roku petih delovnih dni od prodaje tožnikove lastne nepremičnine. Upravičen dvom v resničnost tožnikovih navedb izhaja iz listinskih dokazov, dodatno pa to potrjujejo zaslišanja toženke ter prič. Iz tožnikovih elektronskih sporočil in dopisov² je namreč nedvomno razbrati, da se je ob sklenitvi Dogovora dne 2. 4. 2015, kot ves nadaljnji čas zavedal, da je bila dogovorjena obveza po sklenitvi prodajne pogodbe v roku enega leta. Ni sporno, da je tožnik za nakup stanovanja v M. moral prodati svoje stanovanje v L., saj ni imel zadostnih finančnih sredstev, vendar je po presoji sodišča druge stopnje bil tudi prepričan, da se bo prodaja stanovanja v L. izvršila v zelo kratkem času in bo tako lahko najkasneje v roku enega leta predpogodba realizirana.³ Da je zgoraj navedeni rok bil skupni namen oz. volja pravdnih strank pa izhaja tudi iz jasne in prepričljive izpovedbe priče S.D.. Izpovedala je, da je bila prisotna na ogledu stanovanja v M., pri čemer je hčerka pristala na odloženo sklenitev prodajne pogodbe in plačilo kupnine za eno leto zgolj iz razloga, ker je tožnik pričakoval, da bo svojo nepremičnino v L. kmalu prodal. Njena hčerka je bila ves čas stališča, da bo prodajna pogodba sklenjena in kupnina plačana najkasneje v roku enega leta. Takšno toženkino prepričanje pa potrjuje tudi prepričljiva pisna izjava A.S.⁴ Jezikovna razlaga zapisa v Dogovoru, tj. da je dogovorjeni datum podpisa pogodbe najkasneje v roku petih delovnih dni po prodaji kupcu lastne nepremičnine na naslovu K. ulica 4a, L., navedenega ne more ovreči, saj bi tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bilo povsem nerazumno, da bi toženka soglašala s tem, da bo glavna prodajna pogodba sklenjena šele po prodaji tožnikovega stanovanja. Tožnik bi namreč lahko stanovanje prodajal še dosti dlje kot ga je v konkretnem primeru, ali pa ga morebiti ne bi nikoli uspel prodati. Da bi v takšnih primerih neugodne posledice morala trpeti nasprotna stranka oz. toženka, pa ni razumne razlage.

9Glede na zgornje ugotovitve, tj. da je bil skupni namen pravdnih strank ob sklenitvi Dogovora, da se bo prodajna pogodba sklenila in kupnina plačala najkasneje 2. 4. 2016, so tako nerelevantna vsa ostala pritožbena navajanja, ki se nanašajo na razlago in pomen določb Dogovora. Pritožbeno ni sporno, da se predpogodba ni realizirala, pri čemer se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so razlogi za neizpolnitev predpogodbe na tožnikovi strani.⁵ Da je svoje stanovanje v L. uspel prodati je tožnik toženki sporočil z dopisom z dne 24. 5. 2016 (A3), tj. skoraj 14 mesecev po sklenitvi Dogovora z dne 2. 4. 2015, kar pomeni, da je to storil po preteku roka, določenega za sklenitev prodajne pogodbe. S potekom enoletnega roka 2. 4. 2016 je sporni Dogovor izgubil svojo veljavo,⁶ zato v tem oziru ni pomembno ali je rok postal bistvena sestavina Dogovora in ali se je toženka strinjala s plačilom kupnine do 30. 9. 2018, posledično ni pomembna vsa nadaljnja korespondenca med pravdnima strankama. Tožnik se dogovora iz sklenjene predpogodbe ni držal, prodajne pogodbe pa ni bil pripravljen skleniti niti po dodatnem pozivu toženke z dne 19. 4. 2016 (B15), v katerem mu je bil dan dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev svoje zaveze.⁷

10Pritožbenih navajanj, da je ne glede na vsebino Dogovora in njegovo tolmačenje, iz korespondenc pravdnih strank evidentno razvidno, da sta le-tega predrugačili oz. sklenili na novo, pa sodišče druge stopnje ni moglo presojati, saj gre za pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tekom celotnega postopka ni bilo zatrjevano kaj šele izkazano, da bi pravdni stranki Dogovor z dne 2. 4. 2015 želeli skleniti na novo, pozivi na sklenitev pogodbe in tožnikovi večkratni zamiki plačila kupnine,⁸ pa tega ne morejo potrditi.

11Glede vloge tožnika z dne 18. 4. 2019 se sodišče druge stopnje ne opredeljuje, saj ni v zvezi s konkretno (pritožbeno) zadevo.

12Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, se izkaže za pravilno in zakonito.

13V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mu stroški za pritožbo ne gredo, mora pa povrniti toženki stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora 600 točk, 2% za materialne stroške in 22% DDV),⁹ v višini 447,98 EUR¹⁰ (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Višje priglašeni stroški niso utemeljeni. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
² Elektronsko sporočilo z dne 5. 5. 2016, ...podpisali smo dogovor, ara in leto dni za kupoprodajno pogodbo in dokončno plačilo stanovanja. V dobri veri da bom v enem letu lahko stanovanje v L. prodal... (B2), dopis z dne 13. 6. 2016, … ponovno vas prosim, da v čim krajšem času sklenemo prodajno pogodbo,..., kajti na Dogovor za sklenitev prodajne pogodbe z dne 2. 4. 2015, smo že globoko v zamudi... (B12).
³ Izjava tožnika na l. št. 58 in 59 spisa in že povzete izjave pod op. št. 2 te odločbe.
⁴ Pisna izjava priče S.D. z dne 28. 6. 2018 in ustno potrjena na naroku za glavno obravnavo dne 12. 2. 2019 ter pisna izjava priče A.S. z dne 2. 7. 2018. Da bi toženka izjavi priče A.S. nasprotovala iz spisovne dokumentacije ni razvidno.
⁵ Sodišče druge stopnje sicer verjame, da se je tožnik trudil s prodajo svojega stanovanja in je imel namen kupiti toženkino stanovanje, vendar ne more iti na škodo toženke, da mu to v roku enega leta ni uspelo.
⁶ Dodati je, da predpogodba ne veže časovno neomejeno, pri čemer rok za sklenitev pogodbe sicer ni obvezna sestavina predpogodbe. Stranki ga lahko določita, če ga ne, pa mora biti glavna pogodba sklenjena v roku, ki ga narekujejo narava posla in druge okoliščine (prim. VSRS Sklep II Ips 283/2010 z dne 17. 1. 2013, tč. 7).
⁷ Da bi tožnik vložil tožbo na sklenitev glavne pogodbe, ni bilo zatrjevano (peti odstavek 33. člena OZ).
⁸ Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik tudi po tem, ko je uspel svojo nepremičnino v L. prodati (24. 5. 2016), hotel skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v M. do 17. 6. 2016 z zamikom plačila kupnine na 30. 9. 2016 (B12), nato pa plačilo kupnine zamaknil celo na 25. 12. 2016 (B9), vselej pa brez, da bi hotel stanovanje v M. prevzeti v posest.
⁹ Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 26.000,00 EUR, vrednost odvetniške točke v času odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.
¹⁰ Stroški so bili odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, Uradni list RS št. 2/2015 s spremembami z veljavnostjo od 10. 1. 2015.