VSK Sodba III Kp 31835/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M. Y. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, pri čemer se višina dnevnega zneska določi na 5,00 EUR. Po odločitvi sodišča prve stopnje mora obtoženec izrečeno denarno kazen plačati v roku treh mesecev, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Navedlo je, da se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti od 18.6.2019 od 22.35 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper to sodbo je vložil pritožbo obtoženec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu izreče nižjo zaporno kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni ter je pri tem v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine. To je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo. Pritožnik nima prav, ko se zavzema za nižjo zaporno kazen, ki jo utemeljuje z okoliščinami, da storitev kaznivega dejanja zelo obžaluje, da ima šest otrok, ki ga potrebujejo, pri čemer je eden 98% invalid (otrok star 37 let), tri med njimi pa so mladoletni, nihče med njimi pa ni preskrbljen ter vsi skupaj živijo v podnajemniškem stanovanju. Navaja, da se preživljajo s pomočjo sosedov in sorodnikov. Izpostavlja tudi, da je sam diabetik in srčni bolnik.

5Vse zgoraj navedene v pritožbi izpostavljene okoliščine ne morejo izpodbiti pravilnosti in primernosti izrečene zaporne kazni, saj je potrebno izpostaviti, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen do petih let zapora, obtožencu pa je bila izrečena zaporna kazen eno leto in osem mesecev zapora, kar pomeni, da so pri odmeri upoštevane vse okoliščine primera tudi tiste, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi.

6Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Čeprav obtoženec s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih pri tem sodišču.