VSM Sklep II Kp 19687/2017

Pritožbi zagovornika obdolženega D.K. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 19687/2017 z dne 17. 7. 2019 odločil, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen obdolženemu D. K. s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 19687/2017 z dne 11. 9. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 19687/2017 z dne 8. 11. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 3. 12. 2018, še potrebno. Odločeno je bilo tudi o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker izpodbijani sklep nima prepričljivih razlogov, zakaj je nadaljnje izvrševanje varnostnega ukrepa še naprej potrebno. Po mnenju pritožbe zgolj dejstvi, da obdolženec potrebuje nadaljnje zdravljenje in da od izreka varnostnega ukrepa še nista pretekli dve leti, ne zadoščata za podaljšanje izvrševanja izrečenega varnostnega ukrepa.

5V tem delu pritožba nima prav. Izpodbijani sklep ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, medtem ko zagovornik z navedenimi pritožbenimi navedbami prvostopenjskemu sodišču v bistvu očita, da ni popolnoma ugotovilo pravno relevantnih dejstev, s čimer pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navajanji, da bi sodišče prve stopnje lahko zaključek o tem, ali je izvrševanje obdolžencu izrečenega varnostnega ukrepa še naprej potrebno, napravilo zgolj na podlagi strokovnega mnenja ustreznega izvedenca, vendar znova nima prav.

7Da sodišče krši pravico do obrambe in s tem stori kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, je potrebno ob zatrjevani kršitvi ustrezno obrazložiti tudi, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Takih razlogov pa pritožba nima, obstoj te kršitve pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Zato pritožbi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni postavilo izvedenca, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v pritožbi nakazani smeri. Sicer pa tudi pri tej kršitvi pritožba izhaja iz zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da je kršitev posledica le-tega.

8Zagovornik pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na do sedaj izveden postopek, preuranjen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen obdolžencu, še vedno potrebno. Sodišče prve stopnje se v postopku preverjanja potrebnosti ukrepa iz 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z dejanskim stanjem ni veliko ukvarjalo. Pridobilo je zgolj poročilo Psihiatrične bolnišnice, iz katerega izhaja, da je bil obdolženec ob dveh pregledih sodelujoč pri pogovoru, prijazen, zaupljiv, urejene zunanjosti, brez psihopataloških vsebin, stabilnega razpoloženja. Zanikal je tudi konflikte v domačem okolju oziroma bil brez vedenjskih izpadov, urejenega apetita in spanja. Postal je kritičen po potrebi po rednem jemanju zdravil in po rednem vzdrževanju abstinence od prepovedanih snovi. Po njihovem mnenju je obdolženec potreben nadaljnjega rednega psihiatričnega zdravljenja, vendar ne rabi več izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Kljub takemu poročilu psihiatrične bolnišnice, pri kateri se izvršuje izrečeni varnostni ukrep, je sodišče prve stopnje samo, ne, da bi pridobilo strokovno mnenje izvedenca psihiatrične stroke, zaključilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdolženca še potrebno in koristno. Takšno oceno je utemeljilo s tem, da ukrep še ni dosegel svojega namena, ker je obdolženec postal kritičen do potrebe po rednem jemanju zdravil in po rednem vzdrževanju abstinence od prepovedanih zdravil. Oceni manjka dodatna podlaga v smislu izvedenskega mnenja izvedenca ustrezne stroke, po kateri bo razvidno, če in v koliki meri slediti vsebini navedenega poročila oziroma jo in v katerem delu dopolniti.

9Glede na obrazloženo je bilo torej pritrditi pritožniku, da dejansko stanje ni bilo popolno in v posledici pravilno ugotovljeno ter je bilo izpodbijani sklep skladno s pooblastilom iz tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljaviti.