VSRS Sodba II Ips 223/2018

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se pritožbi tožnice delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se odškodnina zviša za 5.000,00 EUR in temu ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških tako, da se po spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.467,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2014 dalje do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenca št.: ... pri A., d. d., Ljubljana, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 235,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2016 dalje do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenca št.: ... pri A., d. d., Ljubljana, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.623,31 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. Bpp 1402/2016 z dne 3. 11. 2016, v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti znesek 1.134,95 EUR.“

- v III. točki izreka v odločitvi o pritožbenih stroških tako, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 434,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 423,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnica je zahtevala plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer iz naslova telesnih bolečin 4.000,00 EUR, iz naslova strahu 5.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11.000,00 EUR. Ob upoštevanju izplačila nespornega dela odškodnine v višini 2.500,00 EUR je zahtevala plačilo 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka je ugovarjala, da je z izplačilom zneska v višini 2.500,00 EUR tožnici izplačala primerno odškodnino.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Tožnica je bila dne 8. 7. 2013 poškodovana v prometni nesreči, ko jo je kot rolerko podrl osebni avtomobil, zavarovan pri toženki. Takrat je bila stara 13 let. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je utrpela udarnine in površinske odrgnine levega komolca, podlahti in kolena. Odrgnine so bile površinske, Poškodbe niso pustile trajnih posledic v anatomskem in funkcionalnem smislu. Trpela je hude trajne bolečine 3 do 5 minut, srednje hude trajne bolečine 3 do 5 dni, srednje hude občasne bolečine 5 do 7 dni, zmerne trajne bolečine 7 do 10 dni in zmerne občasne bolečine do novembra 2013 v trajanju enega meseca. Ob tem je trpela še naslednje nevšečnosti v času zdravljenja: preglede pri kirurgu, ortopedu, obiske pri osebnem zdravniku, večkratno rentgensko slikanje, magnetno resonanco, toaleto in tuširanje odrgnin, jemati je morala analgetike in obiskati pedopsihološko ambulanto. Ob nesreči je doživela šok. Hud primaren strah je bil prisoten približno eno uro do zaključene obravnave pri kirurgu, ki je resnejše poškodbe izključil, nato pa še strah za izid zdravljenja, ki je bil vezan predvsem na tožničino psihično doživljanje dogodka in strah pred prometom. Po prometni nesreči jo je najbolj skrbelo za koleno, če bo lahko hodila in telovadila ter počela stvari, ki jih je pred tem.

- Sodna izvedenka na področju klinične psihologije je pojasnila, da je tožničin osebnostni razvoj suboptimalen. To je vplivalo, da je bila bolj ranljiva, manj samozavestna, zapirala se je vase in ostajala sama s svojo stisko. Ni imela prijateljskega kroga, ki je običajen za otroka njenih let. Zaradi konfliktnega odnosa z materjo je bila v manjši meri deležna dobre čustvene opore, očeta pa je videla na 14 dni – če ga je. Nezgoda je zato delovala kot sprožilni element za razvoj komoroidne motnje. Kot posledica škodnega dogodka se ji je razvila psihična reakcija na stres. Tožnica tako trpi za posttravmatsko stresno motnjo – anksiozno depresivno motnjo, ki se odraža v strahu pred udeležbo v prometu, konkretnih anksioznih težavah pri vožnji z avtomobilom, razdražljivosti, zapiranju vase, v šoli je začela popuščati, težave ima s koncentracijo. Njena samopodoba je slabša. Nima motivacije ali želje. Ob stopnjevanju duševne stiske so zelo verjetna suicidna reagiranja, čustvena labilnost, negotovost, slabša samopodoba in navznoter usmerjena agresivnost. Pričakovati je, da bo takšno stanje pri tožnici trajalo še dolgo.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.467,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2014 naprej, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo zneska 235,08 EUR, ki predstavlja obresti za zamudo od že plačanega nespornega dela odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2016 naprej. Odločilo je o pravdnih stroških. Presodilo je, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 2.000,00 EUR, strah 1.000,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR. Ker je toženka tožnici pred pravdo plačala že 2.500,00 EUR, kar po valorizaciji na dan razsoje znaša 2.532,50 EUR, je sodišče toženki naložilo še plačilo v izreku navedene vrednosti.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo zgolj glede izpodbijane stroškovne odločitve in jo tako nekoliko zvišalo, sicer pa je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je višina dosojene odškodnine glede na ugotovljene okoliščine ustrezno odmerjena. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 253/2013.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 176/2018 z dne 5. 7. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja primernosti odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija tožeče stranke

5Tožnica vlaga dopuščeno revizijo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Meni, da je podan odstop od ustaljene sodne prakse. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 355/2011, II Ips 258/2010, II Ips 229/2009, II Ips 801/2009, II Ips 616/2008, II Ips 487/2007 in II Ips 599/2002. Odsotnost hudih telesnih poškodb ni podlaga za radikalno znižanje odškodnine zaradi posttravmatke stresne motnje. Sklicuje se na ugotovitve izvedenke psihologije. Meni, da je upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 20.000,00 EUR.

6Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija je delno utemeljena.

8Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

10Nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.000,00 EUR nista pravilno izpolnili pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Tožnici je bilo iz naslova nepremoženjske škode priznana odškodnina v višini 8.000,00 EUR. Na dan izdaje sodbe sodišče prve stopnje je navedeni znesek znašal 7,6 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju povprečna plača). Sodišče druge stopnje se je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 253/2013, v kateri bilo oškodovancu za celotno nepremoženjsko škodo odmerjenih 10.000,00 EUR odškodnine (10 povprečnih plač), medtem ko je iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prejel 4.000,00 EUR odškodnine (4 povprečne plače).

11Nižji sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da je tožnica v času škodnega dogodka imela trinajst let in da se ji je v posledici škodnega dogodka zaradi posttravmatske stresne motnje razvila anksiozno depresivna motnja. Konkretni dejanski stan ni povsem primerljiv z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 253/2013. V zadevi II Ips 253/2013 je oškodovanec pri opravljanju dela poštarja padel na poledenelih stopnicah. Ob padcu se je ustrašil. Utrpel je zvin desnega zapestja in udarnino levega kolena. Čeprav poškodbi nista pustili trajnih fizičnih posledic, je padec sprožil stalne duševne težave v obliki prilagoditvenih motenj s simptomatiko anksioznosti in depresije, ki so deloma izvirale tudi iz drugih življenjskih obremenitev, ki so sledile padcu, brez katerih tožnik ne bi imel vseh teh težav in ne prilagoditvene motnje. Konkretni dejanski stan je glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti primerljiv z dejanskim stanom iz sodbe z opr. št. II Ips 616/2008, v kateri je bila z oškodovančevo osnovno poškodbo udarnine lica povezana še posttravmatska stresna motnja, iz katere se je razvila dolgotrajna depresivna motnja pri kateri so bili prisotni številni somatski simptomi, samomorilna razmišljanja, organski psihosindrom, trajna osebnostna spremenjenost, vse v določeni meri v povezavi s posebnimi osebnostnimi lastnostmi oškodovanca. Ker je bilo oškodovančevo stanje dokončno s slabo prognozo, mu je bila iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina v višini 8.345,84 EUR (približno 10 povprečnih plač). Vrhovno sodišče zato meni, da je v konkretnem primeru tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 10.000,00 EUR. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000,00 EUR in za strah v višini 1.000,00 EUR pa sta nižji sodišči pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ pravilno izpolnili.

12Vrhovno sodišče je reviziji delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožnice delno ugodilo in s sodbo sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino zvišalo za 5.000,00 EUR. Ker v preostalem delu revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13Glede na spremembo sodbe sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje je spremenilo, upoštevajoč drugačen uspeh pravdnih strank v postopku. Pri izračuni stroškov pred sodiščem prve stopnje sta nižji sodišči upoštevali dejstvo, da je tožnica po prejemu izvedenskega mnenja psihologinje tožbeni zahtevek zvišala za 11.000,00 EUR. Nižji sodišči sta tako stroške pred sodiščem prve stopnje izračunali glede na prvotni in zvišani zahtevek. Glede postopka pred zvišanjem zahtevka je bilo tožnici priznanih 1.261,19 EUR (glede na 100 % uspeh v tej fazi postopka ji je sedaj priznanih 1.261,19 EUR), po zvišanju zahtevka pa 610,21 EUR (glede na 60 % uspeh po spremembi tožbe ji je sedaj priznanih 366,12 EUR). Tožnici so za postopek pred sodiščem prve stopnje priznani stroški v višini 1.627,31 EUR. Toženki je sodišče prve stopnje priznalo materialne stroške v višini 20,00 EUR, in sicer za vsako fazo po 10,00 EUR. Glede na neuspeh v prvi fazi in 40 % uspeh v drugi fazi je upravičena do povračila stroškov v višini 4,00 EUR. Po medsebojen pobotu je tožnica upravičena do povrnitve zneska 1.623,31 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje. Glede na tožničin 100 % uspeh v prvi fazi postopka je toženka dolžna v proračun Republike Slovenije vrniti tudi 1.134,95 EUR iz naslova brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitev plačila stroškov za izvedenca medicinske in psihiatrične stroke.

14Vrhovno sodišče je za pritožbeni postopek tožnici priznalo 625 točk za pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)¹ in 12,5 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT členu. Z 22 % DDV-jem znašajo tožničini stroški za pritožbo 356,98 EUR. Ker je tožničin uspeh s pritožbo 41,6 %, ji je za pritožbo priznanih 148,50 EUR. Za stroške odgovora na toženkino pritožbo je tožnici priznanih 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT in 10 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Z 22 % DDV-jem znašajo tožničini stroški za odgovor na tožničino pritožbo 285,58 EUR. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je tožnici za odgovor na pritožbo priznanih 285,58 EUR. Tožnica je iz naslova pritožbenih stroškov upravičena do zneska v višini 434,08 EUR.

15Pri odmeri revizijskih stroškov je bilo tožnici priznanih 625 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije po tarif. št. 21/4 OT, 750 točk za sestavo revizije po tar. št. 21/3 in 15 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Z 22 % DDV-jem znašajo tožničini revizijski stroški 1.017,48 EUR. Ker je tožničin uspeh v revizijskem postopku 41,6 %, ji bilo v revizijskem postopku priznanih 423,27 EUR stroškov. Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP ji je toženka dolžna povrniti 423,27 EUR za revizijske stroške. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19).