VSRS Sodba II Ips 15/2019

Revizija se zavrne.

Vsebina spora in dosedanji potek postopka

1Predmet spora je lastninska pravica na šestih parcelah (št. 508, 509, 510, 512, 513 in 514) v k. o. .... V zemljiški knjigi je kot lastnik vpisana tožena stranka – gospodarska družba A..

2Republika Slovenija v tožbi trdi, da lastninska pravica pripada njej. Navaja, da so sporna zemljišča kmetijska oziroma gozdna zemljišča, ki so bila v preteklosti v družbeni lasti in so se lastninila z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), po katerem je, kar naj sodišče ugotovi, lastnica postala sama; v zemljiški knjigi je vpisan napačen lastnik.

3Tožena zemljiškoknjižna lastnica se je branila, da je nepremičnine pridobila odplačno, da je na njih vseskozi opravljala gospodarsko (industrijsko) dejavnost, da ne zapadejo pod režim lastninjenja po ZSKZ in da je tudi tožeča stranka to priznala ter štela, da so postale last toženke. Uveljavljala je še, da jih je priposestvovala.

4Sodišče prve stopnje je zahtevku države ugodilo. Zavrnilo je toženkino tezo, da v resnici ne gre za kmetijska zemljišča; upoštevalo je status, razviden v geodetskih opredelitvah in potrdilih pristojne občine o namenski rabi. Zato je presodilo, da so se lastninila po ZSKZ leta 1993 in ne šele leta 1997 po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL). Priposestvovanje pa je izključilo, ker direktorica tožene stranke ni bila dobroverna, saj bi glede na to, da je bila od leta 2001 dalje zakonita zastopnica B., ustanovitelja tožene stranke, v katero so bila sporna zemljišča prenešena kot osnovni kapital v letu 2008, lahko vedela, da so se zemljišča lastninila po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) ali po ZSKZ.

5Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo mu je, da je sporne nepremičnine olastninila država in strinjalo se je z njim, da jih tožena stranka ni priposestvovala. Ovira za to je nedobrovernost zakonite zastopnice, saj je vedela ali bi morala vedeti za predpise o lastninjenju, poleg tega pa je do podaje predloga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL v letu 2007 zagotovo vedela, da ima tožena stranka le pravico uporabe.

6Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom II DoR 39/2017 z dne 15. 6. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali zmota o namembnosti kmetijskih zemljišč, ki so se lastninila po ZLPP ali po ZSKZ, izključuje dobro vero in možnost pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

7Tožena stranka meni, da je stališče, da po uveljavitivi zakona o lastninjenju nepremičnin določene namembnosti ne more biti njihov dotedanji posestnik in imetnik pravice uporabe več v dobri veri, prestrogo in da krši ustavno pravico do zasebne lastnine slednjega. Poudarja, da v konkretnem primeru tožena stranka ni vedela, da imajo sporna zemljišča status kmetijskih zemljišč, saj jih je uporabljala vrsto let za opravljanje svoje podjetniške dejavnosti in nikoli kot kmetijska, zaradi česar se je kot lastnica vpisala na podlagi ZLNDL. Dobra vera se domneva, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi toženka vedela, da so sporna zemljišča kmetijska.

8Potem, ko sodišče (ob lastninjenju družbene lastnine) vpiše lastninsko pravico na podlagi katerega od zakonov o lastninjenju na določenega lastnika, bi moralo biti nedopustno uveljavljanje lastninske pravice na podlagi drugega zakona o lastninjenju, saj se na ta način posega v pravico do zasebne lastnine. Tožena stranka ni vedela, da so se sporna zemljišča kot kmetijska olastninila po ZSKZ, bila je v opravičljivi zmoti in dobri veri tudi po uveljavitvi navedenega predpisa. Na podlagi večdesteletne posesti in uporabe (vključno s pravnimi predniki C. in D.) za industrijske namene (najprej za kopanje gline, nato za sušenje lesa) in na podlagi vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo je utemeljeno verjela, da je lastnica. Ker sodišči o tem nista dopustili dokazov, sta zagrešili procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹, kršili pa sta tudi toženkino pravico do enakega varstva pravic oziroma do izjave iz 22. člena Ustave.

9Revizijo zaključuje s trditvijo, da je priposestvovalna doba pričela teči najpozneje ob uveljavitvi ZLNDL, kar potrjuje naknadni vpis lastninske pravice prav na podlagi tega zakona, in se je iztekla v letu 2007. Zato bi morala biti odločitev ob pravilni uporabi materialnega prava diametralno nasprotna.

10Tožeča stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

11Ugovor, da je lastninsko pravico priposestvovala, je toženka uveljavljala kot dodatno obrambo pred lastninskim zahtevkom države. Primarno se je branila s tezo, da so se sporne nepremičnine zaradi njihove nekmetijske namembnosti lastninile po ZLNDL in da je lastninsko pravico na njih pridobila ona sama.

12Ob uveljavitvi zakonov, ki so urejali lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini (tudi ZLPP, ZSKZ, ZLNDL) so imele, ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, sporne parcele status kmetijskih zemljišč. Zato so se lastninile po ZSKZ v korist tožnice in ne po ZLNDL v korist toženke. Tožena stranka ugotovitvi o namembnosti zemljišč v reviziji temu ne nasprotuje; še vedno pa, tako kot v zgodnejših fazah postopka, trdi, da za kmetijsko namembnost ni vedela in ni mogla vedeti, saj je, enako kot pred njo njeni predniki, zemljišče uporabljala za nekmetijsko (industrijsko) dejavnost; zato je bila njena zmota opravičljiva in ni preprečila priposestvovanja.

13Priposestvovanje v nobenem primeru, niti ob morebitnem obstoju ostalih predpostavk, ne bi moglo začeti teči prej, kot so sporne nepremičnine prešle iz družbene v zasebno last; nikakor torej pred uveljavitvijo ZSKZ leta 1993, po katerem so se lastninile in je lastninsko pravico na njih na originaren način pridobila država.

14Vendar pa je Vrhovno sodišče v situacijah, kakršna je tu obravnavana, ko se je na podlagi neustreznega zakona o lastninjenju v zemljiško knjigo kot lastnik kmetijskega zemljišča vpisal toženec, in se je v pravdi, ki jo je sprožil tožnik, ki je na podlagi ustreznega zakona o lastninjenju pridobil lastninsko pravico, branil, da je nepremičnino do vložitve tožbe priposestvoval, v več zadevah glede možnosti priposestvovanja že zavzelo odklonilno stališče.² Utemeljilo ga je z več v nadaljevanju povzetimi razlogi:

− možnost pridobitve kmetijskih zemljišč, ki so bila predmet lastninjenja, tudi s priposestvovanjem, bi posamezniku omogočila, da pridobi lastninsko pravico na teh zemljiščih tudi v primeru, če bi bil v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. To bi dejansko pomenilo zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih. Da bi lahko posameznik pridobil lastninsko pravico na teh zemljiščih na podlagi zakonodaje o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, morajo biti ti pogoji objektivno izpolnjeni. Ne zadostuje torej, da je posameznik v dobri veri, da so zakonsko določeni pogoji izpolnjeni;

− ko se posameznik uspe vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik na podlagi enega od zakonov o lastninjenju družbene lastnine, priposestvovanje ni mogoče tudi iz razloga, ker je dobra vera v taki situaciji po vsebini le pravna zmota, ki pa ne more imeti pravnih posledic;

− pri utemeljevanju dobre vere se ni mogoče sklicevati na nepoznavanje prava, kar velja tako za pridobitelja, ki se je v zemljiško knjigo vpisal na podlagi pravnega posla, kot za pridobitelja, ki se je vpisal na podlagi zakona;

− dopustitev priposestvovanja v primerih konkurence dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju bi bila tudi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju, ki je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin;

− pogosto subjekti, ki so z uveljavitvijo zakonodaje o lastninjenju družbene lastnine postali lastniki nepremičnin, niso bili hkrati tudi posestniki teh nepremičnin. Zaradi neurejenih zemljiškoknjižnih evidenc so lahko pravi lastniki običajno šele z zamikom ugotovili (npr. ob vzpostavitvi ustreznih evidenc), katere nepremičnine so postale njihova last. Če bi dopustili priposestvovanje teh nepremičnin, bi lahko posamezniki, ki so imeli te nepremičnine ves čas v posesti in so bili v mnogih primerih v zemljiški knjigi tudi (sicer nepravilno) vpisani kot lastniki, te nepremičnine priposestvovali. Pravi lastniki bi tako v določenih primerih ugotovili, katere nepremičnine so na podlagi zakona postale njihova last, šele, ko bi te nepremičnine tretji že priposestvovali. Lastninjenje nepremičnin bi bilo v teh primerih dejansko izvedeno na podlagi priposestvovanja.

15Vprašanje, ali je zmota o namembnosti spornih zemljišč izključila dobro vero tožene stranke in ji onemogočila priposestvovanje glede na v prejšnji točki povzeta stališča sodne prakse za odločitev o reviziji ni odločilnega pomena: če je priposestvovanje v položajih, kakršen je tu obravnavan, že apriori izključeno, je izključeno tudi v primeru toženkine opravičljive zmote in dobrovernosti.

16Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bila zmota toženke o namembnosti spornih zemljišč pravna (in ne dejanska na primer od stanja v naravi, vrste rabe … odvisna) zmota, zato ne more imeti (za toženko ugodnih) pravnih posledic. Sodna praksa je namreč zavzela stališče, da je določitev statusa zemljišča pravno in ne dejansko vprašanje.³ Pritožbeno sodišče ima prav, ko pravi, da nepoznavanje prava škoduje.

17Ker Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), na revizijske trditve o protiustavnosti odločitve, o procesnih kršitvah in o kršitvah materialnega prava, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja, ne bo odgovarjalo.

Odločitev o revizji

18Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb zakona, ki so se uporabljale do uveljavitve navedene novele.
² Primerjaj odločbe II Ips 345/2008, II Ips 1066/2008, II Ips 346/2014, II Ips 12/2015 in druge.
³ Primerjaj odločbi II Ips 276/2012 in II Ips 350/2017. Glej še določbo tretjega odstavka 14. člena ZSKZ, ki se glasi: »Za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu zakona o zadrugah, 5. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po tem členu, se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). Del teh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je na dan uveljavitve tega zakona v upravljanju občin, postane z dnem uveljavitve tega zakona last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa z dnem uveljavitve tega zakona postanejo last Republike Slovenije.«