VSM Sodba I Cp 448/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica vtožuje odškodnino v višini 10.705,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je o stroških postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je tekom postopka bilo ugotovljeno, da gradbišče ni bilo ograjeno, da bi ga bilo potrebno dodatno zavarovati, česar zavarovanec toženke ni storil. Izvedenca, postavljena v postopku, sta v mnenju zavzela stališče in strokovno argumentirala, kaj je bilo narobe v ravnanju zavarovanca toženke. Sodišče v obrazložitvi sicer pojasnjuje, da prepozna kršitve s strani zavarovanca toženke, vendar slednji niso v vzročni zvezi s padcem tožnice. Pri tem sta priči izpovedali, da je bilo na prehodu za pešce polno peska in drobnega kamenja. Navedene dejanske okoliščine kažejo, da so ugotovljene kršitve na strani zavarovanca toženke v vzročni zvezi s padcem tožnice. V kolikor bi zavarovanec toženke pravilno zavaroval gradbišče do škode pri tožnici ne bi prišlo. Pritožba izpostavlja sodno praks, in sicer sklep VDSS Pdp 207/2016. Poudarja, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo. Tožnica je po poti hodila že pred škodnim dogodkom, pri hoji je bila previdna, žal pa je stopila na del asfalta, ki na prehodu za pešce ni imel kaj iskati. S pohodno površino je moralo biti nekaj hudo narobe, da je tožnici povzročilo takšen padec. Pri tem pa še poudarja, da so delavci zavarovanca toženke imeli pri delu obute delovne čevlje in to v poletnem času, mimoidoči pa so bili v lahkih letnih obuvalih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugotovi odgovornost toženke in zadevo glede višine odškodnine vrne sodišču prve stopnje v nadalje odločanje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tej zadevi materialnopravna podlaga za odškodnino tožnici 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede objektivne odgovornosti, kar pritožbeno ni več sporno, prav tako pa tudi razlogom glede krivdne odgovornosti.

6Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica 15. 7. 2015 padla na prehodu za pešce, na katerem je bilo nekaj kamenčkov oziroma delcev asfalta, da zavarovanec toženke ni dodatno zavaroval gradbišča, tako da bi fizično ločil prehod za pešce od gradbišča; da kritičnega dne zavarovanec toženke dejansko ni ničesar delal (izvedenec ugotavlja, da že od 6. 7. 2015); da je bil izkop površine ob prehodu za pešce izveden že nekaj dni prej, asfaltiranje se je izvajalo kasneje - po padcu tožnice; da na poti ni bilo fizičnih ovir; da ni bilo premikov ali del z gradbenimi stroji in je bila površina na prehodu za pešce zasuta, utrjena in očitno pripravljena za asfaltiranje.

7Presoja pravilnosti stališča sodišča prve stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti toženke je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca toženke v vzročni zvezi s padcem tožnice in ali je prehod za pešce, kjer je tožnica padla, še ustrezal standardu normalne pohodne površine.

8Pritožbeno sodišče povzema razloge sodišča prve stopnje, da je bil prehod za pešce takšen, da je omogočal varno uporabo in pomanjkljivosti zavarovanja in označitve gradbišča niso v vzročni zvezi s padcem tožnice, zato toženka tožnici odškodninsko ne odgovarja za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb, predvsem pa fotografij in izvedenskih mnenj, ugotovilo, da na prehodu za pešce ni bilo nobenih fizičnih ovir, kar nedvomno izhaja iz v spis predloženih fotografij (priloga B3). Slednje objektivno izkazujejo stanje prehoda za pešce kritičnega dne, tako da v konkurenci z izpovedmi prič M. Š. in J. Ž. ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, ki izpovedi ni sledilo. Iz fotografij je razvidno, da na poti, po kateri je hodila tožnica, ni fizičnih ovir, kamenčki pa tožnici niso mogli predstavljati resne ovire pri hoji. Popolnoma čistih pohodnih površin ni oziroma jih ni veliko in tega tudi ni mogoče pričakovati. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali prikritih neravnin, ovir in podobno. Če sporna pohodna površina ni urejena, se je potrebno vprašati, ali bi jo normalno pazljiv pešec lahko prehodil brez težav. V tej zvezi je potrebno presoditi, ali je prehod za pešce s kamenčki oziroma delci asfalta bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo ukrepanje zavarovanca toženke. Kljub temu, da lovilna mreža oziroma opozorilna tabla nista bili postavljeni, bi normalno pazljiv pešec, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pot prehodil brez težav.

9Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da je tožničin padec posledica protipravne opustitve zavarovanca toženke. Dejstvo, da se je sporen prehod za pešce nahajal v neposredni bližini gradbišča in je obstajala obveznost zavarovanja gradbišča, ne utemeljuje zaključka, da je toženka odgovorna za škodo. V tej zadevi, kot že navedeno, izvedenska mnenja in v spis predložene fotografije, ki so dejanska podlaga sodbe sodišča prve stopnje, potrjujejo zaključek o nebistvenosti zaščite gradbišča, saj je prehod za pešce normalno pohoden. Očitek pritožbe, da so tudi delavci imeli obute delovne čevlje zaradi neugodnih razmer, je neutemeljen, saj delavci hodijo po gradbišču, kar ni mogoče primerjati s potjo, po kateri je hodila tožnica.

10V sklepu VDSS Pdp 207/2016, ki ga izpostavlja pritožba, je dejansko podlago tvorila ugotovitev, da je tožnica padla v zbornici na grozdni jagodi, tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zadevo razveljavilo, ker iz sodbe ni bilo jasno razvidno, ali je toženka vnos hrane prepovedovala ali ne. Odločitev o ponovnem sojenju, z drugačnimi dejanskimi okoliščinami kot v tej pravdi, ne more imeti učinka ustaljene sodne prakse, kot to želi tožnica.

11Pritožbeno sodišče po obrazloženem in ob upoštevanju sodne prakse¹ meni, da je glede na okoliščine primera sporen prehod, kljub ugotovljeni nepravilnosti zavarovanca toženke, ustrezal standardom normalne pohodne poti in je povsem življenjsko, da prihaja tudi do takšnih, sicer neljubih dogodkov, vendar je na mestu zaključek, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja zavarovanca toženke.

12Toženka po pravilih o krivdni odgovornosti, glede na pojasnjeno, ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku- v nadaljevanju ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ VSM sodba I Cp 954/2018, VSRS II Ips 85/2013.