VSM Sklep IV Kp 36313/2016

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se kazen dva meseca in petnajst dni zapora, izrečena obsojenki A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 36313/2016 z dne 25. 1. 2018, ki je postala pravnomočna dne 16. 2. 2018, v celoti izvrši.

2Zoper ta sklep se je obsojena A. A. pritožila. V pritožbi navaja, da je mati sedmim mladoletnim otrokom v starosti od pet mesecev do trinajst let, do 4. 7. 2019 pa je skrbela tudi za nepokretno babico, ki je bila sladkorna bolnica, na žalost pa je umrla. Delu v splošno korist se ne izogiba, vendar je imela preveč zdravstvenih problemov, tako svojih, kot od otrok in nobene pomoči pri gospodinjskih opravilih ter pri skrbi za otroke, razen pomoči partnerja, da bi delo lahko opravila. Oktobra ali novembra 2018 je imela namen začeti z delom v splošno korist, pa so se vedno znova pojavile težave, zatem pa je zanosila. Delo želi opraviti, zato prosi, da se ji da ta možnost. Sodišče naj upošteva, da dva od otrok še doji. Smiselno se torej zavzema, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji podaljša rok za izvršitev dela v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da obsojenka dela v splošno korist ni pričela iz objektivnih razlogov, pri čemer navaja skrb za sedem otrok, rojstvo sedmega otroka in zdravstvene težave otrok in sebe, v celoti pa prezre razloge napadenega sklepa, iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da obsojenka dela v splošno korist ni opravila zaradi neodzivnosti in nepripravljenosti sodelovati s Probacijsko enoto Maribor, ki jo je pozivala k opravi dela, torej iz subjektivnih in ne iz objektivnih razlogov, ki bi obsojenki onemogočali opravo tega dela. Obsojenka se je po pravnomočnosti sodbe (16. 2. 2018), s katero je bilo odločeno, da opravi 150 ur dela v splošno korist v roku enega leta, dne 16. 5. 2018 oglasila na poziv na Probacijski enoti Maribor zaradi opravljanja dela v splošno korist, kjer je prejela obrazec za Napotitev na izvajalsko organizacijo, vendar se zatem ni vrnila na Probacijsko enoto s podpisanim obrazcem in se tudi ni odzvala na dva poziva Probacijske enote (z dne 26. 9. 2018 in 9. 11. 2018) ter tudi ni sporočila razlogov za svoj izostanek. Dne 27. 11. 2018 je v telefonskem pogovoru zatrdila, da je dokumentacijo za vključitev v delo v splošno korist poslala na Probacijsko enoto, vendar je tam niso prejeli, vsled česar so jo dne 23. 1. 2019 znova pozvali, da se oglasi pri njih in prinese podpisan obrazec. Zglasila se je in povedala, da je v osmem mesecu nosečnosti in da dela ne more opraviti iz zdravstvenih razlogov ter predložila zdravniško potrdilo.

5Na osnovi navedenih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obsojenka dela v splošno korist ni opravila zaradi svoje nepripravljenosti delo opraviti. Kljub več pozivom Probacijske enote, da prinese podpisan obrazec za napotitev na izvajalsko organizacijo, tega ni storila, prav tako pa tudi ni navedla nobenega razloga za tako svoje ravnanje. Voljo opraviti delo v splošno korist je izkazala šele v času visoke nosečnosti (osmi mesec), pa še tedaj je predložila zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da ji zdravnica odsvetuje težje fizično delo in psihično obremenitev. Obsojenka do 23. 1. 2019 ni izkazala prav nobenega razloga, da dela ne bi mogla opravljati, temveč je bila povsem pasivna. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi lahko delo opravljala, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da nosečnost ni bolezen in da obsojenka zdravstvenih težav za čas do 11. 1. 2019 ni izkazala, obstajajo pa različne vrste dela, ki jih je mogoče opravljati tudi v času nosečnosti. Organ, pristojen za izvrševanje dela v splošno korist je namreč dolžan upoštevati obsojenčevo strokovno znanje in tudi njegove osebne in zdravstvene zmožnosti, da opravlja delo ter poiskati ustrezno delo, ki ga je obsojena oseba sposobna opraviti. Obsojenka pa zaradi svoje pasivnosti in neodzivnosti Probacijske enote ni obvestila o nikakršnih ovirah ali težavah za izvršitev dela v splošno korist. Sodišče prve stopnje je na osnovi tega pravilno zaključilo, da razlog za neopravo dela v splošno korist niso objektivne okoliščine, ki bi obsojenki onemogočale opravo tega dela, ampak je razloge iskati v obsojenkini nepripravljenosti izvršiti delo v splošno korist v dolžini in v času, ki sta navedena v pravnomočni sodbi.

6Navedenega obsojenka s pritožbenimi izvajanji ne more omajati. Njeno sklicevanje na zdravstvene težave otrok in sebe je povsem pavšalno, z ničemer pa tudi ne opravičuje njene pasivnosti in neodzivnosti na pozive Probacijske enote, da vrne podpisan obrazec za napotitev, sklene tripartitni dogovor o opravi dela ter prične z delom v splošno korist. Obsojenka tudi ni sodišče zaprosila za podaljšanje roka, čeprav je bila s strani Probacijske enote na to možnost izrecno opozorjena. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da obsojenka izkazuje nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic in da je navedeno razlog, da dela v splošno korist ni opravila v roku, določenem s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v izreku napadenega sklepa.

7Iz teh razlogov in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz točke I. izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Glede na to, da je obsojenka brez zaposlitve in brez premoženja ter bo morala na prestajanje kazni zapora, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.