VSM Sklep IV Kp 43094/2019

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka odločilo, da ni krajevno pristojno za odločanje v kazenski zadevi, ki se vodi zoper obdolženega E.K. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa, da se po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa predmetna kazenska zadeva odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Žalcu.

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da je za sojenje v zadevi pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Okrožna državna tožilka s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 31375/2014 v pritožbi navaja, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja goljufije tudi nastanek premoženjske škode. Trdi, da je škoda v konkretnem primeru nastala šele z nadaljnjo opustitvijo izpolnitve nasprotne obveznosti obdolženca, zato je kraj nastanka take škode mogoče presojati le na podlagi prebivališča oškodovanke, ki je v izreku obtožnega predloga tudi navedeno (v M.i). Ker so torej posledice obravnavanega kaznivega dejanja nastale v M.i, meni, da je za sojenje v zadevi pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

5S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu. V obtožnem predlogu, ki ga je okrožna državna tožilka vložila pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, se obdolžencu očita kaznivo dejanje goljufije, ki naj bi ga storil s tem, da je „v Ž. sklenil pogodbo o prodaji violine s Š.R. iz M. in se zavezal, da bo dogovorjeno kupnino 1.000,00 EUR (...) plačal 100,00 EUR ob prevzemu, preostanek pa v devetih mesečnih obrokih po 100,00 EUR in je ob prevzemu violine plačal 100,00 EUR, s čimer je pri Š.R. pridobil zaupanje v zanesljivost posla, da mu je verjela, da bo preostalih devet obrokov plačal, pri sklenitvi pogodbe pa ji je zamolčal, da je brez zaposlitve, brez sredstev za plačilo in da namena plačila preostalih obrokov sploh nima, saj ji v nadaljevanju tudi ni ničesar več plačal.“ Iz takega opisa je razvidno, da naj bi obdolženec oškodovanko spravil v zmoto v Ž., kot tudi, da naj bi oškodovanka pod vplivom te zmote, ravnala v škodo svojega premoženja, s tem ko je obdolžencu v Ž. izročila predmetno violino. Tako ni dvoma, da je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano v Ž. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je namreč dokončano tedaj, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Ubikvitetno pravilo (19. člen KZ-1), ki ga izpostavlja okrožna državna tožilka, pa se nanaša le na ugotovljeni kraj prepovedane posledice, to je tiste posledice, s katere nastankom naj bi bilo kaznivo dejanje dokončano. Tako je pri kaznivem dejanju goljufije kraj storitve tam, kjer je storilec spravljal drugega v zmoto ali ga pustil v zmoti, kot tudi kraj, kjer je drugi pod vplivom zmote kaj storil ali opustil v škodo svojega ali tujega premoženja, nerelevantno pa je, kje si je storilec nato pridobil premoženjsko korist oziroma kje ima oškodovanec svoje prebivališče oziroma sedež.¹ Glede na navedeno (ko je torej bila dosledno upoštevana tudi določba 19. člena KZ-1) je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v Ž., kar v skladu z določbo 436. člena Zakona o kazenskem postopku terja odstop predmetne kazenske zadeve Okrajnemu sodišču v Žalcu.

6Pravilnosti presoje sodišča prve stopnje okrožna državna tožilka ne more omajati niti s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 31375/2014 z dne 7. 9. 2017, saj gre za zadevi, ki med seboj nista primerljivi. V zadevi I Kr 31375/2014 je namreč obravnavano kaznivo dejanje poslovne goljufije,² za katerega pa ne velja enako materialnopravno stališče kot za kaznivo dejanje goljufije (t.j. da je kaznivo dejanje dokončano, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti). Prav to v točki 4 citirane odločbe izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, zato ni mogoče pritrditi stališču okrožne državne tožilke, ki kaznivi dejanji goljufije in poslovne goljufije v tem pogledu neutemeljeno enači.

7Po obrazloženem je višje sodišče o pritožbi državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Bele Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 104, tč. 3.
² Glede na zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije je bistvena posledica tega kaznivega dejanja v pridobitvi premoženjske koristi ali v nastanku premoženjske škode.