VSL Sodba I Cp 784/2019

I. Pritožbi tožnice A. A. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I.4. izreka spremeni tako, da je toženec B. B. dolžan plačati tožnici A. A. dodatno še znesek 71.176,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2011 do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec B. B. je dolžan tožnici A. A. v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 2.864,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tožbi tožeče stranke A. A. (v nadaljevanju: tožnica) v točki I.1. izreka ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, v točki I.2. izreka pa zavrnilo zahtevek tožeče stranke v delu, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da sodijo v skupno premoženje: - premoženjske pravice iz naslova računov toženca B. B. (v nadaljevanju: toženec) št. 000 pri C. in vrednostni papirji, deponirani pri D., pod številko depoja 0000, - 20.942,9755 enot premoženjskega sklada E. (prej F.), - denarna sredstva, pridobljena iz skladov G., H. in I., - denarna terjatev skupnega premoženja v znesku 8.000,00 EUR do posebnega premoženja toženca (izplačilo sodedičem), - oprema mizarske delavnice. V točki I.3. izreka je odločilo, da mora toženec tožnici plačati znesek 70.192,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2011 do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni. V točki I.4. izreka pa je v preostalem delu tožbeni zahtevek glede plačila zneska 144.807,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2011 do prenehanja obveznosti, zavrnilo. Po nasprotni tožbi toženca je sodišče prve stopnje prav tako odločilo, katero premoženje spada v skupno premoženje (točka II.1. izreka) in katero ne (točka II.2. izreka) ter tožnici naložilo (točka II.3. izreka), da tožencu plača znesek 44.977,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2011 do prenehanja obveznosti, v preostalem delu (za znesek 54.104,45 EUR z obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.4. izreka). V točki III. izreka je odločilo, da mora toženec tožnici povrniti pravdne stroške za izvedenca gradbene stroke in stroške prevodov tolmačke v višini 984,87 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Preostale stroške pa krije vsaka stranka svoje. Odločitev sodišča po nasprotni tožbi je že pravnomočna, saj v tem delu ni bilo pritožbe.

2Pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah I.2., I.4. in III. izreka sodbe vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prisodi še znesek 82.748,85 EUR. Navaja, da je sodba v delu pod točko I.2. izreka, kjer sodišče ugotavlja, katero premoženje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, nepravilna in nezakonita. Sodišče je nepravilno odločilo, da oprema mizarske delavnice predstavlja posebno premoženje toženca. Dejstvo je, da so se dohodki mizarske dejavnosti pomešali z drugimi dohodki zakoncev. Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da je šlo pri prihodkih mizarske dejavnosti za sredstva, ki so bila ločena od ostalih dohodkov pravdnih strank. Skupno premoženje je tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno iz dohodkov, ustvarjenih z delom v zakonski zvezi. Ker je nesporno, da je toženec nove stroje kupil iz dohodkov, ustvarjenih z delom, so ti stroji skupno premoženje. Glede vikenda v J. navaja, da toženec ni izkazal konkretnega denarnega toka glede pridobitve gradbenega dovoljenja in ni uspel dokazati, da je pridobitev gradbenega dovoljenja plačal prav iz dohodkov, ki jih je pridobil po razpadu življenjske skupnosti s tožnico ali z unovčitvijo kakšnega svojega posebnega premoženja. Mogoč je le zaključek, da je tudi legalizacijo objekta kot izreden strošek toženec financiral le iz skupnega premoženja pravdnih strank. Tožnici iz tega naslova pripada dodatnih 4.072,50 EUR. Glede vlaganj v stanovanjsko hišo na K. navaja, da je sodni izvedenec ocenil povečanje vrednosti zaradi vlaganj v nepremičnino do 23.11.2008 na znesek 203.361,00 EUR. Sodišče pa tega zneska zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni priznalo kot vrednosti terjatve, ki sodi v skupno premoženje. Sodišče se je postavilo na stališče, da je bilo v nepremičnino vloženih iz skupnega premoženja za 54.648,00 EUR skupnih finančnih sredstev, zato samo približno 30% povečanja vrednosti sodi v skupno premoženje, kar je brez podlage v zakonu in ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče je ugotovilo, da je toženec nepremičnino fizično zgradil sam s pomočjo sorodnikov in prijateljev, ki so pomagali obema pravdnima strankama. Stavbno pohištvo je toženec izdelal sam, sam je polagal talne obloge. Tožnica je v času gradnje vodila gospodinjstvo, skrbela za otroke, skuhala za delavce in tudi pomagala pri kakšnem delu. To pomeni, da je povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj rezultat kombinacije finančnih sredstev skupnega premoženja in skupnega dela pravdnih strank. Nedvomno je vse povečanje vrednosti do 23.11.2008 rezultat skupnega dela pravdnih strank v času zakonske zveze, zato gre nedvomno za skupno premoženje pravdnih strank. Zakaj se je prvostopno sodišče postavilo na takšno stališče, kot se je, iz sodbe ni mogoče razbrati, razlogi so nejasni in med razlogi je tudi nasprotje. Sodišče tudi nedopustno kombinira vrnitveni in obogatitveni princip neupravičene obogatitve, pri čemer je v sodni praksi zavzeto stališče, da sodišče o konkretnem zahtevku lahko razsodi izključno na podlagi obogatitvenega principa. Znesek 54.648,00 EUR je sodišče upoštevalo po vrnitvenem principu, znesek 203.361,00 EUR pa po obogatitvenem principu. Sodišče tudi sicer nima podlage za svoj pavšalen zaključek, da je finančni vložek v znesku 54.648,00 EUR k povečanju vrednosti prispeval le 30% od celotnega povečanja vrednosti. Glede trditve, da je toženec v gradnjo hiše vložil tudi kredit v skupnem znesku 20.000,00 EUR, ki ga sodišče šteje za njegovo posebno premoženje, sodišče ni zavzelo nobenega jasnega stališča. Morebitni toženčev vložek posebnega premoženja v skupno premoženje bi se namreč lahko upošteval le pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju kot celoti, ti pa v konkretni zadevi sploh niso sporni, saj sta pravdni stranki soglasni, da je delež obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enak.

3Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede opreme mizarske delavnice

5Pritožba pravilno razloguje, da je skupno premoženje tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno iz dohodkov, ustvarjenih z delom v zakonski zvezi (2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR²). Vendar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec z mizarsko opremo razpolagal že pred poroko s tožnico ter da je določene stroje in orodja tekom zakonske zveze zamenjal zaradi obrabe. Te dokazne ocene pritožba ne napada. Tudi če je toženec nakup novih strojev delno kril iz dohodkov opravljanja mizarstva, gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je prišlo do pomešanja posebnega in skupnega premoženja. Ker je toženec s stroji in opremo razpolagal že pred sklenitvijo zakonske zveze in je s tem v zvezi zatrjeval in dokazoval, da gre za njegovo posebno premoženje, bi tožnica morala v postopku na prvi stopnji podati navedbe o tem, ali in kolikšen del vrednosti novih strojev je rezultat sredstev iz dohodkov opravljanja mizarstva oziroma plač pravdnih strank, porabljenih za nakup novih strojev. Le tako bi bilo mogoče presoditi, ali novi stroji sploh predstavljajo skupno premoženje (v kolikor je toženec zgolj stare stroje zamenjal za nove, brez dodatka sredstev iz plač, novi stroji še vedno predstavljajo njegovo posebno premoženje). Ne drži namreč trditev v pritožbi, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je toženec nove stroje kupil zgolj iz dohodkov, ustvarjenih z delom. Tožnica pa je navedla le skupno vrednost novih strojev in opreme, kar je pomanjkljivo. Ker je tožba v tem delu nesklepčna, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu (gre za znesek 7.500,00 EUR z obrestmi) pravilno zavrnilo kot neutemeljen in je pritožba v zvezi s tem neutemeljena. Pritožba pa tudi obrazloženo ne napada odločitve o ostalem premoženju, glede katerega je sodišče prve stopnje v točki I.2. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da te niso podane.

Glede vikenda v S.

6Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je toženec sredstva za legalizacijo vikenda, ki je bila izvedena leta 2010 (po razvezi zakonske zveze), financiral s skupnimi prihranki. Ker je bila legalizacija objekta izvedena dve leti po razpadu njune zveze, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo na strani tožnice trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je bila legalizacija financirana iz skupnega premoženja pravdnih strank. Po razpadu zakonske zveze namreč skupno premoženje ne nastaja več, zato ni mogoče tožencu naložiti bremena, da izkazuje, da je ta strošek kril iz dohodkov, ki jih je pridobil po razpadu življenjske skupnosti s tožnico. Pritožba tožeče stranke je tudi v tem delu neutemeljena (gre za znesek 4.072,50 EUR z obrestmi).

Glede stanovanjske hiše in večnamenskega objekta na naslovu K. na parcelah 353/2 in 353/3, obe k.o. X

7V zvezi z vlaganji v to nepremičnino je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeča odločilna dejstva (ki v pritožbi niso izpodbijana):

- zemljišče, na katerem stojita objekta, je podedoval toženec,

- v času zakonske zveze sta pravdni stranki na tem zemljišču zgradili stanovanjsko hišo (na dan 23.11.2008 je bila urejena do faze, ko se je v decembru 2008 začelo nameščati pohištvo in ostala oprema ter centralna peč, ni pa bilo še fasade, niti urejena okolica) in gospodarsko poslopje, zgrajeno do prve plošče,

- izvedenec je povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj na dan 23.11.2008 ocenil na znesek 203.361,00 EUR,

- toženec je v izgradnjo vložil skupna sredstva pravdnih strank iz naslova vlaganj v vrednostne papirje v višini 54.648,00 EUR,

- v izgradnjo je bil vložen tudi znesek 20.000,00 EUR, ki ga je toženec pridobil s kreditom, ki ga je vzel maja 2008,

- toženec je večino dela opravljal sam, nekaj tudi s pomočjo sorodnikov in prijateljev, na drugi strani pa je v tem času tožnica skrbela za gospodinjstvo in otroke,

- glede dela sta oba prispevala enako, pomoč sorodnikov in prijateljev je bila dana obema,

- med pravdnima strankama ni sporen delež vsakega od njiju na skupnem premoženju (vsak do ene polovice).

8Odločitev sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi niso v nasprotju. Pritožba pa utemeljeno navaja, da iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj (v znesku 203.361,00 EUR) rezultat kombinacije finančnih sredstev skupnega premoženja in skupnega dela pravdnih strank. Ker je vse povečanje vrednosti nepremičnine do 23.11.2008 rezultat skupnega dela pravdnih strank v času zakonske zveze in finančnih sredstev, pridobljenih z delom v tem času, gre nedvomno za skupno premoženje pravdnih strank. Glede kredita po pogodbi o kreditu št. 00000, ki ga je toženec vzel 7.5.2008 (znesek kredita skupaj stroški je znašal 26.919,96 EUR), je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo, da ta obveznost ni skupna obveznost pravdnih strank (točka II.2., prva alineja izreka sodbe), zato kredita ni mogoče upoštevati. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo zaključek, da le 30% od ugotovljenega celotnega povečanja vrednosti zaradi vlaganj v celotno nepremičnino sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I.4. izreka (zavrnilni del) spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki dodatno še znesek 71.176,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2011 do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni. Tožnici namreč glede na njen nesporen delež na skupnem premoženju pripada polovica povečanja vrednosti nepremičnine, kar znaša 101.680,50 EUR (203.361,00 EUR : 2). Sodišče prve stopnje ji je do sedaj pravnomočno prisodilo iz tega naslova že znesek 30.504,15 EUR, pritožbeno sodišče pa ji sedaj prisoja dodatno še znesek 71.176,35 EUR z obrestmi.

9Celotna obveznost toženca, ki jo bo moral toženec plačati tožnici po pravnomočni sodbi, tako znaša 141.368,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2011 do prenehanja obveznosti.

10V preostalem delu pa je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Delna sprememba sodbe prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Stranki sta po tej odločitvi dolžni kriti vsaka polovico stroškov za izvedenca gradbene stroke in polovico stroškov prevodov tolmačke, v preostalem delu pa sta glede na delen uspeh dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka. Ker je predujme založila tožeča stranka, ji je toženec dolžan plačati polovico teh stroškov, to je znesek 948,47 EUR. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (točka III. izreka), pritožbo tožnice pa zavrnilo.

12Tožničin pritožbeni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 86% (uspela je z zneskom 71.176,35 EUR od pritožbeno spornih 82.748,85 EUR). Pritožbeno sodišče ji je priznalo sledeče pritožbene stroške: nagrado za postopek s pritožbo 1.340,80 EUR, pavšal za PTT izdatke 20,00 EUR, 22% DDV 299,37 EUR, sodno takso v znesku 1.671,00 EUR, kar skupaj znaša 3.331,17 EUR. Glede na uspeh tožnice s pritožbo (86%), ji je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 2.864,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami