VSC Sklep I Kp 26132/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega Z. G. še podani.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Pretežni del pritožbene razprave pritožnik posveča problematiziranju zaključka sodišča prve stopnje utemeljenem sumu. Slednji pogoj za pripor je sodišče prve stopnje, skladno z izsledki enotne sodne prakse, v zadostni meri utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je bil utemeljen sum formalno dognan s pravnomočno obtožnico in da se po tem sodišče ni soočalo z novimi dejstvi in dokazi, ki bi utemeljen sum postavili pod vprašaj. Slednjih (novih dejstev in dokazov) tudi pritožnik ne navaja, zaradi česar s svojo presojo doslej zbranih dokazov, ko kot rečeno pritožba ne vnaša ničesar novega, ne more računati na drugačno presojo utemeljenosti suma.

6Povsem na mestu pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. O slednji je moč govoriti, ko vsaj ena od objektivnih okoliščin, torej okoliščin, ki se nanaša na kriminalno količino in vsaj ena od okoliščin, ki se nanaša na storilca (subjektivne okoliščine) kažeta na nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. V točki 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje nanizalo številne objektivne okoliščine, ki jih je ocenilo kot relevantne za sklepanje na ponovitveno nevarnost. Pravilno je sicer naziranje pritožnika, da objektivne okoliščine oziroma objektivna okoliščina sama zase nima nikakršne zveze s samo ponovitveno nevarnostjo, vendar sodišče prve stopnje je pojasnilo, katere objektivne okoliščine v povezavi s subjektivnimi okoliščinami kažejo na obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost. Sodišče prve stopnje je opozorilo na težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki se kaže tudi v vrednosti stvari, ki naj bi bile odtujene, nato pa še način storitve, ko je izrecno zapisalo, da naj bi bilo dejanje storjeno na predrzen in domišljen način, ob uporabi vnaprej pripravljenih pripomočkov in da naj bi bile premišljeno odvite tudi senzorske žarnice. Tem okoliščinam pa je dodalo tudi številne subjektivne okoliščine, med katerimi kot nosilno okoliščino pritožbeno sodišče identificira ravno dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik, ko pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, kolikokrat naj bi bil obtoženec že pravnomočno obsojen predvsem zaradi premoženjskih kaznivih dejanj in da naj bi sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil celo tekom preizkusne dobe. Če pa se tem okoliščinam dodajo še podatki o obtoženčevem premoženjskem stanju, ko je prejemnik denarne socialne pomoči, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti dvoma v obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost. Ravno ta izrazita ponovitvena nevarnost pa opravičuje tudi uporabo najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa, ko se je tako strinjati s sodiščem prve stopnje, da je zgolj s priporom moč preprečiti obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost. Izkaže se tako, da je odrejeni ukrep neogibno potreben za zagotavljanje varnosti ljudi, tudi v smislu varnosti njihovega premoženja, kot sprejemljivo ugotavlja že sodišče prve stopnje v točki 9 pritožbeno izpodbijanega sklepa. Tako pritožbene navedbe, tudi kolikor gredo v smeri izpodbijanja zaključka o neogibni potrebnosti pripora, ne morejo biti utemeljene. Končno pa pritožbeno sodišče ne vidi nič spornega niti v zaključku sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da teža obtožencu očitane kriminalne dejavnost in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine opravičuje najstrožji osebni omejevalni ukrep, torej poseg v obtoženčevo pravico do svobode gibanja. Ker je tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča pripor sorazmeren ukrep, tudi s časovnega vidika, kot izrecno opozarja sodišče prve stopnje, pritožbi tudi v tem pogledu ni bilo moč priznati uspeha.

7Pritožbene navedbe tako niso utemeljene, ker pa tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikov pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti pogojev za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.