VSC Sodba Cp 156/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 709,30 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

1S sodbo opr. št. P 93/2017 z dne 22. 1. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31149/2017 z dne 11. 4. 2017 ostane v veljavi v tistem delu v katerem je bilo dolžnici (sedaj toženi stranki) K. R. naloženo plačati upniku (sedaj tožeči stranki) R. d.o.o., znesek 19.855,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje do plačila ter 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila. II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 2.960,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila pogodbo o štipendiranju, v kateri je predvidena dolžnost štipendistke glede vrnitve sorazmernega dela izplačanih štipendij, v primeru neizpolnitve pogodbe z njene strani, to je prenehanja zaposlitve pri delodajalcu pred iztekom dogovorjenega roka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse ugovore tožene stranke in sicer, da toženka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v nasprotju z določbo pogodbe o štipendiranju, pač pa naj bi tako ravnal delodajalec, ki z njo ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za vsaj 54. mesecev, sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka pogodbe ni kršila in da iz pogodbe ni razvidno, da ji bo tožeča stranka omogočila zaposlitev za ravno 54 mesecev. Nadalje je zavrnilo njen ugovor, da ne obstaja njena obveznost vrnitev štipendije, ker je pogodba o zaposlitvi prenehala sporazumno, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ta sporazum sklenjen na podlagi, s strani tožene stranke pisne, nedatirane odpovedi delovnega razmerja z dne 1. 9. 2016. Takšen sporazum pa je bil sklenjen zgolj zaradi skrajšanja odpovednega roka. Delodajalec ne bi sklenil sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, če ne bi toženka enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Torej je ona zapustila delodajalca po lastni volji, zaradi česar je nastopila njena obveznost iz 10. člena Pogodbe o štipendiranju, to je vrnitvi revoltirane vrednosti izplačanih sredstev. Zavrnilo je tudi njen ugovor, da je tožeča stranka upravičena zahtevati le polovico izplačane štipendije, ker je drugo polovico zagotavljal oziroma plačeval delodajalec oziroma Občina ..., kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kot štipenditor navedena le tožeča stranka, po 10. členu Pogodbe o štipendiranju pa je predvidena dolžnost vrnitev štipendije, tako da se kot upravičenca za vrnitev tega zahtevka omenja le štipenditorja, ne pa tudi morebitnega sofinancerja. Enako je določilo tudi v 3. členu Aneksa z dne 18. 10. 2013, zato je takšen ugovor zavrnilo in je zaključilo, da je vsota 47 izplačanih štipendij valoriziranih na 6. 1. 2017 v višini 19.855,72 EUR, nesporna. Sodišče je še zaključilo, da ne gre za nesorazmerno visok znesek, temveč le za vrnitev pretežnega dela izplačanih štipendij, čemur bi se tožena stranka lahko izognila, če bi bila zaposlen pri delodajalcu 47 mesecev oziroma od pogodbe o zaposlitvi ne bi odstopila po njeni volji. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti ter o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe bi delodajalec moral skleniti pogodbo o zaposlitvi vsaj za toliko časa, kot je toženka prejemala štipendijo. Tega pa ni storil, saj je toženi stranki ponudil v podpis in sklenil pogodbo o zaposlitvi zgolj za eno leto, kar pomeni, da ta ni ustrezna, torej delodajalec ni izvršil pogodbe o štipendiranju oziroma ni izpolnil obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, kot je bilo zastavljeno in predvideno. Po mnenju pritožbe zaposlitev za določen čas ne pomeni pogoja za podaljševanje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako pri sklepanju pogodbe o štipendiranju bila v izrazito slabšem položaju, bila je izpostavljena nedopustni negotovosti ali bo zaposlena še za celotno obdobje, kot je prejemala štipendijo. Sodišče je tudi napačno razlagalo člen 15 Pogodbe, saj je tu izrecno določeno, da je štipendist prost vseh obveznosti, če delodajalec prekine pogodbeno razmerje iz katerihkoli razlogov in ne po krivdi drugih pogodbenih strank in sodišče ni upoštevalo, da dejansko pomeni dogovor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi brez krivde katerekoli stranke. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno povzelo izpovedbe priče S. J. o možnostih nadaljnje zaposlitve tožene stranke. Če bi sodišče presodilo vse navedene okoliščino pravilno in v kontekstu celote, bi moralo ugotoviti, da je dejansko prišlo do nepravilne izpolnitve s strani delodajalca in ne do situacije, v kateri je tožena stranka upravičeno štela, da je negotovost tako velika, da je ne more sprejeti, konec koncev je tudi podpisani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in torej dogovor o zaključku sodelovanja to potrjeval, in je s tem toženka postala prosta vseh obveznosti. Nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino podpisanega sporazuma. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je ta sporazum sklenjen le zaradi določitve roka prenehanja delovnega razmerja in to ni pomenilo zgolj sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Stranki sta se sporazumno razšli in je tako nastala situacija iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem se sodišče prve stopnje nepravilno opre na izpoved J. S., ki ni bil podpisnik tega sporazuma in zato o tem ni mogel izpovedati nič pravno pomembnega. Zaradi vsega navedenega, po prepričanju tožene stranke nikakor ni mogoče slediti zaključku, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja pomeni zgolj sporazum skrajšanje odpovednega roka, saj za navedeno ni niti enega samega argumenta, zato takšnega sklepanja tožena stranka ne sprejema. Do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo po krivdi drugih pogodbenih strank. Pritožba je še mnenja, da bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati zgolj polovico zneska, ki ga je plačala tožeča stranka. Tožeča stranka je kot štipenditor namreč zagotavljala le del sredstev štipendije in sicer v polovični višini. Tožeča stranka je še mnenja, da je sodišče prve stopnje tudi nepravilno odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, saj je pri odločanju o stroških upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo in med te gotovo ne spadajo stroški takšnih vlog, v katerih tožeča stranka zgolj ponavlja svoje stališče oziroma jih dodatno pojasnjuje, zato predlaga da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe, saj je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno napravilo dokazno oceno izvedenih dokazov in je sodba tudi v celoti pravilno obrazložena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine dejanskega stanja, da je delodajalec toženi stranki, s tem, ko ji je ponudil zaposlitev za eno leto, pravilno izpolnjeval svojo obveznost iz pogodbe o štipendiranju. Splošno znano dejstvo namreč je, da se zdravnik po zaključku šolanja ne more zaposliti takoj za nedoločen čas, zaradi specifike poklica samega, mejnik je strokovni izpit, na tej poti in s tem povezane zaposlitve. Poleg tega tožena stranka ugovoru na enoletno zaposlitev nikoli ni imela, dejansko enoletno zaposlitev kot nekakšno oviro je tožena stranka prvič izpostavila šele tekom te pravde. O tej okoliščini bi morala tožena stranka sprožiti ustrezne postopke že pred sklenitvijo pogodbe, ne pa to dejstvo uveljavljati šele sedaj, v pravdnem postopku, poleg tega pa tožena stranka okoliščine, da je imela sklenjeno zgolj enoletno zaposlitev, ni pravočasno in na pravilen način uveljavljala, da bi bil ta ugovor lahko kakorkoli pravno upošteven. Nadalje navaja, da je sodišče povsem pravilno presojalo, da ni utemeljena in pravno upoštevna navedba tožene stranke, ko slednja navaja, da ji je pri delodajalcu prenehalo delovno razmerje sporazumno in zato ni podano njeno krivdno ravnanje za prenehanje navedenega delovnega razmerja, zato ni podano njeno krivdno ravnanje. Sodišče se je do tega ugovora opredelilo v točki 12. obrazložitve, skrbno in natančno in povsem pravilno. Do prekinitev delovnega razmerja je prišlo po volji tožene stranke. Po lastni volji je zapustilo delodajalca in tako ni podana krivda tožeče stranke za kršitev pogodbe o štipendiranju. Naknadna sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je zato toženka prosta svojih pogodbenih zavez, saj delodajalec sporazuma ne bi sklenil, če toženka ne bi podala odpoved in zapustila delodajalca po lastni volji, ker je bil zelo zainteresiran, da toženka ostane, kar so potrdile vse predlagane priče, brez izjeme. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je delodajalec šel toženki le na roke, saj je sporazum pravno gledano predstavljal skrajšanje odpovednega roka, ko je toženka že imela dogovorjeno delo v Splošni bolnici v ..., torej izven regije. Sodišče je povsem pravilno presojalo, da ni utemeljena in pravno upoštevna navedba tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena zahtevati le polovico izplačanih štipendij, ker je drugo polovico zagotavljal delodajalec. 10. člen Pogodbe o štipendiranju glasi, da v kolikor štipendist zapusti delodajalca po lastni volji že prej, mora vrniti valorizirano vrednost vseh izplačanih sredstev. Štipenditor v pogodbi in v aneksu pa je tožeča stranka, Občina ... je sofinancer. Glede na obrazloženo zato predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki pa je pravilno odgovorila na tri bistvene ugovore tožene stranke in sicer, da toženka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v nasprotju z določbo Pogodbe o štipendiranju, pač pa je tako ravnal delodajalec, ko z njo ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za vsaj 54 mesecev, da ne obstaja njena obveznost vrnitev štipendije, ker je pogodba o zaposlitvi prenehala sporazumno in da je tožeča stranka upravičena zahtevati le polovico izplačane štipendije, ker je drugo polovico zagotavljal oziroma plačeval delodajalec, to je Občina ... . Ob reševanju pritožbe tožene stranke se sodišče druge stopnje pridružuje pravilni materialno pravni obrazložitvi sodišča prve stopnje glede negativnega odgovora na ta tri, sedaj tudi pritožbeno izpostavljena, vsebinska vprašanja in je zato pritožba neutemeljena.

6V zvezi s prvim izpostavljenim vprašanjem tožena stranka v pritožbi navaja, da ji tožeča stranka ni ponudila v podpis in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč zgolj za eno leto, kar pomeni, da ta ni ustrezno, torej kot delodajalec in kot tripartitni sopodpisnik te pogodbe izvršila pogodbe o štipendiranju oziroma ni izpolnila obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, kot je bilo to pogodbeno določeno. Sodišče prve stopnje je glede na takšen materialno pravni očitek pravilno materialno pravno ugotovilo, da v pogodbi o štipendiranju niti v aneksih, kakor tudi ne v sporazumu o štipendiranju, ni izrecno določeno, da bi moral delodajalec skleniti s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma že kar takoj vsaj za dobo 54 mesece, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje in kolikor bi bila ta dolžna opravljati poklic zdravnika pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni v nasprotju s pogodbenim določilom, da je Zdravstveni dom ... sklenil s toženko pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta. Le v primeru, če po izteku tega leta ne bi pogodbe podaljšal, bi s tem kršil določbe prej omenjene pogodbe, oziroma aneksa in bi bila tožena stranka prosta svojih obveznosti iz štipendijske pogodbe - konkretno vrnitve sorazmernega dela prejete štipendije. Po zaključku sodišča druge stopnje je takšno pogodbeno določilo bilo celo v korist toženi stranki, saj bi v primeru nepodaljšanja pogodbe le-ta bila prosta vseh obveznosti že po preteku enoletnega pogodbenega roka. Tako se izkaže, da tožena stranka tudi ni bila v podrejenem položaju v trenutku sklepanja tako štipendijske pogodbe, kakor tudi ne pogodbe o zaposlitvi. Iz pogodbenih določil pogodbe o štipendiranju je jasno razvidno, kakšne obveznosti ima tožena stranka po zaključenem študiju in da je dolžnost tožeče stranke, da ji omogoči zaposlitev, skladno z njeno izobrazbo. Toženka je prejemala štipendijo 54 mesecev, iz pogodbe o zaposlitvi pa je razvidno, da ji je tožena stranka oziroma delodajalec omogočil zaposlitev za dobo enega leta in bi v primeru nesklenitve podaljšanja pogodbe tako že po preteku enega leta tožena stranka bila prosta preostanka obveznosti iz pogodbe o štipendiranju. Tako se izkaže, da tožena stranka ni bila v neenakopravnem položaju s tožečo stranko, kajti tožeča stranka je izpolnila svojo pogodbeno obveznost, za 54 mesecev je štipendirala toženo stranko, tožena stranka pa je samovoljno, že po preteku sedmih mesecev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, s čimer je kršila osnovno pogodbo in je s tem tožeča stranka upravičeno zahtevala vračilo tistega dela štipendije, ki je še preostal za vrnitev glede na dobo, v kateri je tožena stranka opravljala svojo pogodbeno obveznost. Sodišče prve stopnje tako ni interpretiralo pogodbene določbe v škodo tožene stranke, tožeča stranka je izpolnila svojo obveznost iz pogodbe, tožena stranka pa le delno, zato jo zadanejo posledice, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni bila izpostavljena neki negotovosti glede nadaljnje zaposlitve po preteku enoletnega roka, kajti njen negativni pogodbeni interes izhaja iz tega, da ji ne bi bilo potrebno vrniti neizplačanega dela štipendije, kljub temu da je ona pogodbo o zaposlitvi prekinila, zaradi razlogov, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo izpoved priče S. J. o možnostih nadaljnje zaposlitve tožene stranke in tako pritožbeni očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpoved te priče in jo dokazno povezalo z ostalimi izvedenimi dokazi, to je s pogodbo o štipendiranju in aneksi, kakor tudi s pogodbo o zaposlitvi in o prenehanju zaposlitve. Zato je neutemeljen očitek iz pritožbe, da je do nepravilne izpolnitve pogodbe prišlo s strani delodajalca, kajti v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni obstajala nobena negotovost, da tožena stranka ne bo dolžna vrniti tega, kar je na podlagi pravno veljavne pogodbe o štipendiranju prejela. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru na podlagi izpovedi zaslišanih prič prišlo so skrajšanja odpovednega roka, neposredno nima vpliva na to, da tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbe, temveč je že pred iztekom, pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sama podala dne 1. 9. 2016 odpoved delovnega razmerja, kar vse je pred pretekom enoletnega obdobja za zaposlitev iz sklenjene pogodbe. Tudi po določbi 81. člena Zakona o delovnih razmerjih lahko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. S podpisanim sporazumom med strankama pa ni bilo dogovorjenega ničesar drugega razen glede prenehanja delovnega razmerja, kar je posledica enostranske izjave tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot že obrazloženo pa dogovor o prenehanju delovnega razmerja ni vseboval nobene klavzule v zvezi z dolžnostjo tožene stranke za vračilo izplačanih obrokov štipendije, temveč je sporazum vseboval zgolj odločbo o tem, kdaj bo delovno razmerje prenehalo. Iz pogodbe o prenehanju delovnega razmerja tako izhaja le dejstvo samega prenehanja, ne pa tudi nadaljnje pravne posledice, do katerih je prišlo ravno zaradi tega, ker tožena stranka ni spoštovala osnovne pogodbe o štipendiranju in njenega aneksa. Tožena stranka je namreč pogodbo odpovedala v času trajanja delovnega razmerja, brez navedbe razloga, tako da krivda za odpoved delovnega razmerja ni na strani tožeče stranke in zato na podlagi dejstva o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja ni mogoče sklepati na to, da je dolžnost tožene stranke iz pogodbe o štipendiranju, prenehala. Ne glede na to, ali je sporazum o prenehanja delovnega razmerja pomenil tudi sporazum o skrajšanju odpovednega roka, je pravno dejanje tožene stranke, ki je enostransko odpovedala pogodbeno razmerje takšna pravna situacija, da je prišla na vrsto sankcija o vrnitvi neizplačanega dela štipendije, kot je vse to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Delodajalec tako ne bi sklenil sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, če ne bi toženka enostransko podala izjave o prenehanju delovnega razmerja, torej pogodbe o zaposlitvi. Torej je toženka zapustila delodajalca po lastni volji, zaradi česar je nastopila njena obveznost iz 10. člena Pogodbe o štipendiranju, to je o vrnitvi valorizirani vrednosti izplačanih sredstev, to je štipendije.

8Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka v celoti dolžna tožeči stranki vrniti sorazmerni del izplačanih štipendij. Tožeča stranka je v pogodbi navedena kot štipenditor, kako je ona pridobivala sredstva za štipendiranje tožene stranke na tem mestu ni pomembno, kajti delodajalec je bil v pogodbi navedel le kot sofinancer, medtem ko pa je vse pogodbene obveznosti tožena stranka prevzela do tožeče stranke, to je do štipenditorja. V 10. členu Pogodbe o štipendiranju je predvidena dolžnost vrnitve štipendije. Kot upravičenec do tega zahtevka pa se omenja le štipenditor, ne pa tudi morebitni sofinancer. Enako je določeno tudi v 3. členu Aneksa z dne 18. 10. 2013. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da nikjer ni zapisano, oziroma predvideno, da bi bila štipendistka dolžna plačati štipenditorju le tisti del štipendije, ki jo je on prispeval, se pravi 50 %, drugih 50 % pa sofinancerju. Usoda oziroma razdelitev sredstev iz tega sporazuma je taka, kot je odločilo sodišče prve stopnje, to je stvar dogovora med tožečo stranko ter občino ..., to je Javnim štipendijskim in razvojnim skladom. Odločitev o tem, da v konkretnem primeru ne gre za nesorazmeren znesek vračila, temveč le za vrnitev pretežnega dela izplačanih štipendij, pa pritožbeno ni izpodbijana.

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da tožena stranka s pritožbo ni uspela in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev, vsebovano v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tej zvezi tožena stranka neobrazloženo navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožeči stranki priznati vse priglašene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je v točki 20. obrazložitve pravilno obrazložilo in priznalo posamezne postavke tožeči stranki in ji je tako pravilno priznalo 3840 odvetniških točk, kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 1.762,56 EUR, z 2 % materialnimi stroški, s potnimi stroški in z 22 % DDV pa tako znašajo stroški tožeče stranke, nastali na prvi stopnji pravilno priznani 2.960,21 EUR. Pritožba v tej zvezi ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 365. člena ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo kot jih je le-ta priglasila in sicer kot odgovor s pritožbo po tar. št. 21/I 750 točk, za posvet s stranko 200 točk, za materialne stroške 2 %, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 709,30 EUR. Te, s strani sodišča druge stopnje odmerjene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo je tožena stranka dolžna tožeči plačati na način kot je to odločilo sodišče druge stopnje v točki II. izreka sodbe.