UPRS Sodba I U 356/2018-28

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38111-76/2017/13 z dne 15. 1. 2018 in sklep št. 38111-76/2017/9 z dne 10. 1. 2018 se odpravita ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano začasno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-76/2017/13 z dne 15. 1. 2018 (v nadaljevanju ZODRF), v zadevi podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-40/2011/2 z dne 5. 5. 2011, katere imetnik je tožnik (v nadaljevanju ODRF1), in podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-/2016/5 z dne 10. 10. 2016, imetnika A. (v nadaljevanju ODRF2), odločila, da se tožniku za obdobje od 18. 1. 2018 do izdaje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, vendar najdlje do 18. 1. 2020, za program Radio ... dodeli radijsko frekvenco 107,8 MZh (centralna frekvenca) z omejitvami, navedenimi v izreku odločbe, za administrativno lokacijo ..., pri čemer je čas oddajanja od 00:00 do 10:00 in od 14:00 do 19:00 v časovni delitvi z Radio ... z radijsko mrežo Radio ..., ki oddaja v preostalem delu dneva. V 2. točki izreka je toženka odločila, da mora imetnik na dodeljeni frekvenci oddajati program skladno z veljavnim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, izdanim na podlagi 105. člena Zakona o medijih.

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil vlogo za podaljšanje veljavnosti ODRF1. S sklepom z dne 9. 1. 2018 je postopek združila s postopkom podaljšanja veljavnosti ODRF2 imetnika A. d.o.o.. Dne 10. 1. 2018 je postopek podaljšanja veljavnosti ODRF1 in ODRF2 prekinila do pravnomočne razrešitve spora med njunima imetnikoma glede odpovedi souporabe te radijske frekvence, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju. Ker je postopek odločanja o podaljšanju veljavnosti ODRF1 in ODRF2 prekinjen, je bilo zaradi varstva pravic strank neogibno potrebno, da se predmetno vprašanje uredi z izdajo ZODRF, sicer bi tožnik ostal brez veljavne odločbe in sploh ne bi smel oddajati radijskega programa. Toženka še poudarja, da se s to ZODRF tožnikove pravice in obveznosti glede na predhodno veljavno ODRF1 niso v ničemer spremenile.

3Tožnik s tožbo, s katero zahteva, naj sodišče odloči o podaljšanju frekvence in podrejeno, naj odpravi ZODRF, izpodbija tudi sklep z dne 9. 1. 2018 o združitvi postopka s postopkom, uvedenim na zahtevo A. d.o.o., in sklep z dne 10. 1. 2018 o prekinitvi upravnega postopka do pravnomočne rešitve spora I Pg 517/2017. Navaja, da je napačen že pravni pouk, saj je pritožba zoper sklepa po zakonu dopustna. Poleg tega se pravice in obveznosti strank ne opirajo na isto dejansko stanje in isto pravno podlago. Nepravilen je tudi sklep, da se upravni postopek odločanja o podaljšanju uporabe frekvence 107,8 MHz prekine do pravnomočnosti pravdne zadeve IPg 517/2017. Toženka ni z ničemer pojasnila, o katerem pomembnem, ali za odločitev o podaljšanju ODRF1 pravno relevantnem vprašanju, se bo odločilo v pravdnem postopku. Tožnik namreč s tožbo od toženk zahteva plačilo odškodnine, ker se niso odpovedale souporabi frekvence 107,8 MHz na ... najkasneje do 31. 12. 2016. Tudi drugi del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik v pravdi zahteva odpoved pravici do souporabe frekvence, ne predstavlja ovire, da toženka ne bi podaljšala frekvence, ki jo ima v souporabi tožnik. S prekinitvijo postopka je tako toženka tožniku odvzela pravico, da na podlagi 54. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) izposluje podaljšanje ODRF1 in da toženka o tožnikovi vlogi odloči z dokončno in ne z začasno odločbo.

4V zvezi s samo odločitvijo o podaljšanju ODRF1 z ZODRF, pa tožnik navaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za podaljšanje in s tem za izdajo končne odločbe o podaljšanju za najmanj nadaljnjih 10 let. Tožnik je družbi B. d.o.o. prodal delež v družbi C. d.o.o. (sedaj A. d.o.o.). V aneksu št. 1 k prodaji poslovnega deleža pa je bilo dogovorjeno, da bosta tožnik in B. d.o.o. sprožila postopke za razbitje "time share" na frekvenci 107,8 MHz na ... tako, da bo to frekvenco obdržal tožnik, nadomestne frekvence pa bo prevzela B. d.o.o. Če postopki za razbitje "time share" ne bi bili zaključeni do 31. 12. 2016, se bo B. d.o.o. odpovedala souporabi frekvence 107,8 MHz na ... v korist tožnika. Stranke do 31. 12. 2016 niso uspele uspešno razrešiti postopkov za razbitje "time share", vendar pa dolžnika tudi svoje obveznosti, ki sledi po 31. 12. 2016, tj. odpovedi souporabe frekvence 107,8 MHz na ... in njenemu prenosu na tožnika nista izpolnila. Dogovor, vsebovan v aneksu št. 1 k pogodbi o prodaji poslovnega deleža, je takšne narave, da bi lahko toženka na njegovi podlagi postopala po 55. ZEKom-1, po katerem lahko imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc svojo pravico do uporabe teh radijskih frekvenc s predhodnim soglasjem agencije prenese na drugo fizično ali pravno osebo. Dejanje, ki se ga je v Aneksu št. 1 zavezala opraviti B. d.o.o., je zato izvedljivo in sicer bi morala toženka na podlagi tega dogovora pred izdajo sklepov o združitvi in prekinitvi postopkov, postopati po 55. členu ZEKom in izdati soglasje k prenosu ODRF2 z družbe A. d.o.o. na tožnika ter posledično na podlagi 54. člena ZEKom-1 zavrniti vlogo družbe A. d.o.o. za podaljšanje ODRF2. Ugovarja tudi odločitvi o območju pokrivanja radijske frekvence 107,8 MHz na oddajniku ..., kajti iz Priloge št. 1 izhaja, da je toženka območje pokrivanja radijske frekvence znatno skrčila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovi vlogi za podaljšanje veljavnosti ODRF1 v celoti in za isto območje pokrivanja, kot je izhajalo iz Priloge št. 1 k tej odločbi oziroma podrejeno, da jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da procesna sklepa ne posegata v pravni položaj tožnika, zato po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper njiju ni dovoljen upravni spor. Take sklepe je mogoče izpodbijati le v okviru tožbe zoper odločbo, izdano v glavni stvari. Pogoji za združitev postopkov so bili podani, saj si dva imetnika časovno delita uporabo iste radijske frekvence 107,8 MHz na isti oddajni lokaciji ..., z istimi tehničnimi parametri (različni so le intervali oddajnega časa), o podaljšanju veljavnosti njunih ODRF pa se odloča na isti pravni podlagi, to je po 54. členu ZEKom-1. V zvezi z uporabo 55. člena ZEKom-1 toženka pojasnjuje, da se prenos uporabe določene radijske frekvence lahko izvede le na podlagi predhodnega soglasja toženke in po izvedenem upravnem postopku, v katerem se novemu imetniku izda novo ODRF. To pomeni, da mora prvotni imetnik pri toženki najprej pridobiti soglasje za prenos in šele po tem skleniti pravni posel. V konkretnem primeru do tovrstnega postopka ni prišlo, zato so vse tožbene navedbe o neposrednem učinkovanju dogovora irelevantne. O predmetu dogovora oziroma o odpovedi pravice souporabe predmetne frekvence poteka spor pred civilnim sodiščem. Gre za samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča, rešitev tega vprašanja pa lahko vpliva na odločitev toženke v zvezi s podaljšanjem te frekvence na oddajni lokaciji ... dosedanjima imetnikoma. Zato je toženka upravni postopek podaljšanja obeh ODRF prekinila. Postopek se bo nadaljeval in bo tožniku izdana končna odločba, če bodo izpolnjeni za to predpisani pogoji. Ker je postopek prekinjen, pa mu je z ZODRF zagotovljeno, da do izdaje končne odločitve ohrani pravico do oddajanja s te frekvence na enak način kot doslej. Določeni so enaki parametri oddajanja, območje pokrivanja v Prilogi 1 pa je narisano enako. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Stranka z interesom soglaša z navedbami, stališči in pravnimi naziranji toženke. Pojasnjuje, da je B. d.o.o. dne 10. 2. 2016 podala vlogo za razbitje souporabe frekvence 107,80 MHz na ..., ki je bil dokončno zaključen z odločbo toženke št. 38111-16/2016/8 z dne 26. 7. 2016. Ker so bili si postopki za razbitje "time share" s tem zaključeni do dne 31. 12. 2016, je zahtevek tožnika, naj se B. d.o.o. odpove souporabi frekvence, neupravičen. Četudi bi A. d.o.o. podala izjavo, da se frekvenca prenese na tožnika, pa prenos po ZEKom-1 ni mogoč. Zakon sicer ne prepoveduje odpovedi frekvenci, vendar morebitna odpoved nima za posledico prenosa na tretjo osebo. Posledica morebitne odpovedi je, da je mogoče prosto radijsko frekvenco dodeliti v uporabo le na podlagi javnega razpisa, na katerem lahko sodelujejo vsi zainteresirani subjekti, ki izpolnjujejo predpisane pogoje.

7Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 11. 4. 2018, z dne 26. 4. 2018 in z dne 22. 6. 2018 vztraja pri tožbenih navedbah in analizira vsebino dogovora oziroma Aneksa št. 1, sklenjenega z B. d.o.o.. Vztraja, da rešitev spora, ki teče v pravdnem postopku, v ničemer ne vpliva na podaljšanje ODRF1. Pravdni spor se namreč nanaša le na del souporabe frekvence, ki jo ima v souporabi A. d.o.o.. Zato pravnomočnost sodbe v pravdi I Pg 517/2017 ne more vplivati na pravico uporabe in pravico do podaljšanja souporabe frekvence s strani tožnika.

8Toženka v pripravljalni vlogi poudarja, da pogodbeni dogovor za rešitev predmetnega spora, v katerem se presoja zakonitost ZODRF, ni relevanten. Vprašanja glede veljavnosti, namena in pravnih posledic dogovora so pridržana za odločitev sodišča, pred katerim se rešuje civilni spor. Zato je postopek tudi prekinila. Navedeno predstavlja prehodno vprašanje, saj se bo odločalo o izpolnitvi dogovora glede odpovedi pravici do souporabe frekvence 107,8 MHz v korist kupca, kar je posledično relevantno za odločitev o podaljšanju pravice sedanjih imetnikov do uporabe te iste frekvence, ki si jo časovno delita. Šele, ko bo o tem odločeno, bo jasno, ali ima predmetni ugovor pravne učinke in se bo postopek pred toženko lahko nadaljeval, v njem pa bo toženka dokončno odločila o podaljšanju ODRF1 in ODRF2. Prenos frekvence na določeno osebo je mogoč, vendar v konkretnem primeru o uporabi 55. člena ZEKom-1 ni mogoče govoriti, saj stranki nista pridobili predhodnega soglasja toženke za prenos pravice do uporabe frekvence in to za spor tudi ni relevantno, saj toženka vodi postopek podaljšanja veljavnosti ODRF na vlogo obeh strank po 54. členu ZEKom-1.

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavanem primeru je sporno, ali bi morala toženka o zahtevi tožnika za podaljšanje veljavnosti ODRF1 odločiti oziroma ali je ravnala pravilno, ko je do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi I Pg 517/2017 postopek podaljšanja prekinila, za ta čas pa tožniku izdala izpodbijano ZODRF.

11Prvi odstavek 54. člena ZEKom-1 določa, da se veljavnost odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc....lahko na predlog njenega imetnika podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, ter ob upoštevanju ciljev iz 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona.

12Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je bila tožniku in A. d.o.o. dodeljena pravica uporabljati frekvenco 107,8 MHz ..., in sicer na tak način, da je imel tožnik po ODRF1 pravico uporabljati to frekvenco za oddajanje Radia ... v času od 00:00 do 10:00 in od 14:00 do 19.00. V preostalem obdobju dneva je imela na podlagi ODRF2 pravico uporabljati frekvenco A. d.o.o., ki oddaja program .... Vsak od imetnikov je ločeno podal vlogo za podaljšanje svoje ODRF na podlagi 54. člena ZEKom-1. Toženka je 1. 9. 2018 oba postopka združila v enega, nato pa je (združeni) postopek podaljšanja dveh ODRF prekinila do pravnomočne rešitve pravdnega postopka, ki teče pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. I Pg 517/2017. Zaradi prekinjenega postopka je nato izdala izpodbijano ZODRF, s katero je tožniku začasno podaljšala pravico do uporabe frekvence (poleg tega pa še ZODRF v korist stranke z interesom).

13Prvi odstavek 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. Ker je z izpodbijano odločbo tožnikovi zahtevi (začasno) ugodeno, se je moralo sodišče najprej opredeliti do vprašanja, ali obstajajo procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu oziroma ali izpodbijana odločba sploh posega v tožnikovo pravico oziroma pravno korist. Če temu ne bi bilo tako, bi moralo namreč tožbo po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

14Toženka mora pri odločanju o podaljšanju ODRF po 54. členu ZEKom-1 upoštevati, ali so ob poteku njene veljavnosti izpolnjeni vsi pogoji, ki so predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc. Vlagatelj zahteve za podaljšanje ima zato pravni interes, da toženka odloči z odločbo, s katero predmet postopka reši v celoti (prvi odstavek 213. člena ZUP; v nadaljevanju končna odločba), saj očitno šteje, da je ob poteku ODRF1 te pogoje izpolnjeval. Ali bo temu tako tudi tedaj, ko naj bi toženka po nadaljevanju prekinjenega postopka o podaljšanju odločila s končno odločbo, pa ni mogoče z gotovostjo pritrditi. Zato je po presoji sodišča tožnikov pravni interes, da zahteva izdajo končne odločbe, izkazan.

15Tožnik utemeljeno opozarja, da ni potrebno, da se pred odločitvijo o predmetu postopka razmerja začasno uredijo, saj ni razlogov, zaradi katerih toženka ne bi mogla postopati po 54. členu ZEKom-1, tj. odločiti o predlogu za podaljšanje ODRF1. Toženka izdajo ZODRF utemeljuje z dejstvom, da je upravni postopek prekinjen, tožniku pa 17. 1. 2018 poteče veljavnost ODRF1 na oddajni lokaciji ... na frekvenci 107,8 MHz. Šteje, da za podaljšanje s končno odločbo ne obstojijo pogoji, ker naj bi bilo to podaljšanje odvisno od predhodne rešitve pravdne zadeve.

16V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je tožnik pri Okrožnem sodišču v Celju vložil tožbo, ki se nanaša na ugotovitev kršitve pogodbene obveznosti iz Aneksa št. 1, naložitve storitvenih dejanj in povrnitve škode, ki se vodi pod I Pg 517/2017. Njen predmet je (tudi) zahteva, naj se A. d.o.o. odpove pravici do souporabe frekvence 107,8 MHz na oddajni lokaciji .... Toženka v obrazložitvi sklepa o prekinitvi postopka navaja, da nerazrešeno pravno razmerje med A. d.o.o. in tožnikom o tem, kdo bo uporabljal predmetno radijsko frekvenco, predstavlja samostojno pravno celoto, ki sodi v pristojnost sodišča. Šele, ko bo o tem vprašanju pravnomočno odločeno, bo mogoče odločiti o dodelitvi radijskih frekvenc oziroma o podaljšanju obeh odločb. Takšna razlaga predpisov je zmotna. Pravdni postopek se namreč nanaša na odpoved pravici do (so)uporabe radijske frekvence imetnika A. d.o.o., medtem ko (so)uporaba radijske frekvence s strani tožnika ni predmet spora. Tožnik in družba A. d.o.o. sta že odslej oddajala vsak svoj radijski program. Toženka je vsakemu od njiju dodelila (so)uporabo frekvence z ločeno ODRF. Oddajanje vsakega imetnika ODRF v svojem časovnem intervalu je torej pravno in dejansko (lahko) ločeno od oddajanja drugega imetnika ODRF v drugem časovnem intervalu. Iz tega izhaja, da je šlo že doslej za dve ločeni, samostojni pravici, o katerih je mogoče odločati neodvisno tj. o vsaki posebej, četudi je frekvenca ena sama. Zato odločitev v pravdnem postopku, ki se nanaša le na pravico do (so)uporabe frekvence imetnika A. d.o.o., ne more vplivati na samostojno pravico tožnika, katere podaljšanje je predmet upravnega postopka. Nenazadnje toženka v pripravljalni vlogi celo sama zapiše, da pogodbeni dogovor med tožnikom in B. d.o.o. ni relevanten za rešitev predmetne zadeve. Zato je kontradiktorna in napačna njena nadaljnja trditev, češ da so vprašanja glede veljavnosti, namena in pravnih posledic dogovora predhodno vprašanje, saj se bo odločalo o izpolnitvi dogovora glede odpovedi pravici do souporabe frekvence 107,8 MHz v korist kupca.

17Tožnik je vložil vlogo za podaljšanje obstoječe ODRF1, torej ODRF1 po kateri oddaja radijski program v ločenem časovnem intervalu. Ker ta njegova pravica ni predmet spora, je v primeru, če obstajajo zakonski pogoji iz 54. člen ZEKom-1, da z oddajanjem v ločenem časovnem obdobju nadaljuje, potrebno o vlogi odločiti s končno odločbo. Ali ti pogoji obstajajo, pa toženka zaradi zmotne uporabe predpisa ni ugotavljala. Ali bi se morala A. d.o.o. odpovedati svoji pravici oziroma ali bi jo morala prenesti na tožnika, v tem postopku podaljšanja ODRF1 ni pravno relevantno. Celo v primeru, če bi sodišče odločilo, da se mora A. d.o.o. svoji pravici odpovedati, to v ničemer ne bi vplivalo na pravico souporabe frekvence s strani tožnika in ne pomeni, da bi bil do uporabe celotne frekvence upravičen tožnik. Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo (prvi odstavek 24. člena ZEKom-1). Radijske frekvence se zato ne dodeljujejo in ne uporabljajo na podlagi dogovorov interesentov, ampak na podlagi splošne odobritve, kot to izhaja iz splošnega akta iz 27. člena ZEKom-1 ali na podlagi ODRF (prvi odstavek 31. člena ZEKom-1). Ker gre za omejeno naravno dobrino, zakon posebej ureja postopek za izdajo ODRF, ko mora agencija, če ugotovi, da določene radijske frekvence ne bodo dostopne vsem interesentom, pred izdajo ODRF izvesti javni razpis (tretji odstavek 26. člena ZEKom-1). Kot toženka sama navaja, je prenos radijske frekvence mogoč le pod pogoji iz 55. člena ZEKom-1, med katerimi je tudi njeno predhodno soglasje. Nesporno je, da toženka tega soglasja v primeru frekvence, ki jo souporablja A. d.o.o., ni dala. Nadalje toženka sama navaja, da po zakonu ni ovire, da se imetnik (so)uporabi frekvence odpove, vendar to ne pomeni, da se lahko odpove v korist določeni osebi. V tem primeru bi šlo namreč prav tako za prenos, za katerega veljajo pogoji iz 55. člena ZEKom-1. Zato so tudi navajanja tožnika o tem, da bi morala toženka njegovo vlogo za podaljšanje obravnavati tako, da bi na podlagi dogovora med njim in B. d.o.o. podaljšala ODRF zgolj tožniku in to za izključno uporabo frekvence 107,8 MHz, neutemeljena. Predmet upravnega postopka je s svojo zahtevo določil tožnik s tem, ko je vložil vlogo za podaljšanje ODRF1, in ne za prenos pravice do uporabe frekvence s strani A. d.o.o.. Če pa tožnik uveljavlja prenos in ne podaljšanje po 54. členu ZEKom-1, bi moral zahtevati izdajo odločbe na podlagi 55. člena ZEKom-1. Pri tem sodišče ponovno poudarja, da prenos pravice uporabe frekvence ne more biti odvisen od dogovora fizičnih oziroma pravnih oseb, s katerim toženka ni predhodno soglašala. Pravica tožnika do uporabe frekvence zato ne more biti odvisna od izida pravde, ki teče zaradi izpolnitve dogovora strank. Odvisna je lahko zgolj od (predhodnega) soglasja toženke, ki pa je dogovori, ki jih imetniki pravice uporabe frekvenc sklepajo med seboj, ne zavezujejo. Zato so vse navedbe strank v zvezi s pogodbenim prenosom za ta upravni spor in za upravni postopek podaljšanja obstoječih ODRF dejansko nepomembne.

18Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izvedba dokazov na glavni obravnavi ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj je toženka zmotno uporabila zakon. Tožnik je sicer predlagal, da sodišče samo odloči o stvari, vendar za to niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1. Po presoji sodišča tudi ne gre za primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice. Da naj sodišče le izjemoma odloča o sami stvari, izhaja tudi iz 65. člena ZUS-1. Zato je odločilo o tožbi kot izpodbojni, kar je tožnik prav tako predlagal.

19Tožnik je v postopku izpodbijal tudi procesne odločitve toženke in sicer sklep o združitvi postopkov in sklep o prekinitvi postopka.

20Tretji odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da (…) lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Kot takšne akte je mogoče pojmovati sklepe, izdane v upravnem postopku, zlasti tiste, ki jih tožnik ne more izpodbijati s samostojno tožbo. Sodišče lahko zato poleg upravnega akta, ki je predmet spora, odpravi tudi sklepe, izdane v upravnem postopku, če je njihova odprava potrebna, da se upravna stvar v ponovnem upravnem postopku pravilno reši.¹

21Sodišče je že obrazložilo, da odločitev o podaljšanju tožnikove ODRF1 ni odvisna od tega, kako bo pravdno sodišče razsodilo o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na odpoved družbe A. d.o.o. njeni pravici, da v določenih obdobjih dneva (so)uporablja frekvenco 107,8 MHz. Ker torej ne gre za predhodno vprašanje pri podaljšanju tožnikove ODRF1, razlogi za prekinitev iz prvega odstavka 147. člena ZUP niso podani. Glede na to je sodišče odpravilo tudi sklep o prekinitvi postopka. Ni pa odpravilo sklepa o združitvi, saj že iz doslej vodenega postopka izhaja, da lahko toženka kljub združenemu postopku odloča o podaljšanju tožnikove ODRF1 z eno odločbo in o pravici A. d.o.o. z drugo odločbo. Pravice obeh imetnikov se namreč opirajo na podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, za obe zadevi pa je pristojna toženka. Glede na to so pogoji za združitev po prvem odstavku 130. člena ZUP izkazani.

22Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ J. Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2008, stran 384