UPRS Sodba III U 271/2017-9

I. Tožbi se ugodi, vodno dovoljenje Direkcije Republike Slovenije za vode št. 35523-66/2016-7 z dne 15. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim vodnim dovoljenjem je Direkcije Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi tretjega odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti v upravni zadevi nadomestitve koncesije z vodnim dovoljenjem na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (Ur.l. RS, št. 57/12, v nadaljevanju ZV-1B), na pritožbo tožeče stranke izdala vodno dovoljenje, s katerim je tožeči stranki dovolila neposredno rabo vode iz vodotoka Vipava (v nadaljevanju vodotok) z odvzemom v količini največ 6,0 m3/s (v nadaljevanju: instalirani pretok) za proizvodnjo električne energije v Mali hidroelektrarni A. (v nadaljevanju: MHE), klasifikacija št. vrste rabe vode: 11.1.1., za rabo potencialne energije vode do 635 MWh, na tam določenem odseku v občinah Ajdovščina in Nova Gorica (1. točka izreka). Poleg tega je določil, da tožeča stranka ne sme odvzemati vode za proizvodnjo električne energije v MHE iz vodotoka, ko je tik za mestom odvzema pretok v njem manjši od ekološko sprejemljivega pretoka Qes, ki znaša 1,0 m3 na sekundo. Qes mora zagotavljati na način, kot je določeno z vodnogospodarskim dovoljenjem št. 355-07-60/69 z dne 12. 2. 1997 in poslovnikom o obratovanju in vzdrževanju objektov in zemljišč na vplivnem območju za izvajanje vodne pravice MHE A. ter tehnološki shemi MHE A. 1. 7. 2001 (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložil da mora izpolnjevati naslednje obveznosti: zagotoviti zavarovanje zemljišč, naprav in drugih dobrin pred škodljivimi posledicami delovanja hidroelektrarne; omogočiti splošno rabo vode na območju vodne pravice; ohraniti biološko raznovrstnost in varstvo habitatov ter biološkega ravnotežja tam, kjer je to mogoče in dolgoročno stabilno; ohraniti naravne vrednote v največji možni meri, če je ta na območju vodne pravice; varovati prebivalce in njihovo premoženje pred škodo, ki bi nastala zaradi posledic rabe vode; zagotoviti nemoteno izvajanje vodne pravice do rabe vode vodotoka drugim obstoječim imetnikom vodne pravice; omogočiti vsakomur dostop in gibanje na vodnem zemljišču vodotoka, razen za izvajanje dejavnosti, ki je predmet te odločbe (3. točka izreka). Poleg tega je prvostopenjski organ odločil, da se vodno dovoljenje izdaja za določen čas do 16. 5. 2036 (4. točka izreka), da z dnem dokončnosti te odločbe preneha veljati koncesija, ki je bila podeljena na podlagi odločbe Vlade RS o določitvi koncesionarja št. 35501-10/2006/83 z dne 11. 5. 2006 in koncesijska pogodba št. 35503-91/2006 z dne 21. 12. 2006 (5. točka izreka) ter da se s tem dovoljenjem nadomesti vodno dovoljenje št. 35523-66/2016-3 z dne 7. 2. 2017 (6. točka izreka). Poleg tega pa še, da v postopku niso nastali stroški (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Vlada RS tožeči stranki z odločbo o določitvi koncesionarja št. 35501-10/2006/83 z dne 11. 5. 2006 in koncesijsko pogodbo št. 35503-91/2006 z dne 21. 12. 2006 podelila vodno pravico-koncesijo za neposredno rabo vode iz vodotoka pod tam navedenimi pogoji. Po določbah prvega odstavka 25. člena ZV-1B je treba po uradni dolžnosti nadomestiti koncesijo z vodnim dovoljenjem, v katerem se določi izvajanje vodne pravice za čas, v obsegu in pod pogoji določenimi v koncesijskem aktu iz prvega odstavka 25. člena ZV-1B in sklenjenih koncesijskih pogodbah, ekološko sprejemljivi pretok, če ta še ni določen in ugotoviti prenehanje koncesije. Prvostopenjski organ je glede na navedeno tožeči stranki izdal vodno dovoljenje št. 35523-66/2016 z dne 7. 2. 2017 na pritožbo tožeče stranke zoper izdano vodno dovoljenje pa je glede na utemeljene pritožbene razloge po pregledu spisne dokumentacije št. 35503-91/2006 ugotovil, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na pogoje, ki izhajajo iz 3. in 4. točke izpodbijanega vodnega dovoljenja, zato je na podlagi tretjega odstavka 243. člena ZUP po dopolnjenem ugotovitvenem postopku izdal novo vodno dovoljenje, s katerim je nadomestil vodno dovoljenje z dne 7. 2. 2017. Upravni organ je podatke navedene v točki 1 izreka povzel iz 1. člena Uredbe o koncesiji za rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah do 10 MW nazivne moči, za katero je bilo pridobljeno pravnomočno uporabno dovoljenje (Uredba o koncesiji). Enaki podatki izhajajo tudi iz koncesijske pogodbe.

3V vodnem dovoljenju mora biti določen ekološko sprejemljiv pretok (v nadaljevanju Qes). Upravni organ je po pregledu poslovnika o obratovanju in vzdrževanju objektov in zemljišč na vplivnem območju za izvajanje vodne pravice MHE A., tehnološke sheme MHE A. z dne 1. 7. 2001 in vodnogospodarskega dovoljenja št. 355-07-60/96 z dne 12. 2. 2017 ugotovil, da so pogoji, ki izhajajo iz petega odstavka 12. člena, prvega odstavka 13. člena in prvega odstavka 19. člena Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka (v nadaljevanju Uredba o Qes), že zagotovljeni, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka. Pogoji izvajanja vodne pravice določeni v 3. točki izreka so smiselno povzeti iz Uredbe o koncesiji in koncesijske pogodbe. V 4. členu koncesijske pogodbe je določeno, da se koncesija podeli za obdobje 30 let od dneva izdaje odločbe o določitvi koncesionarja, t.j. do 16. 5. 2036. Določba 5. točke izreka te odločbe temelji na petem odstavku 25. člena ZV-1B in 31. členu Zakona o vodah (Ur. l. RS, št. 40/14; v nadaljevanju ZV-1D), ki določa, da se s predmetnim dovoljenjem ugotovi tudi prenehanje koncesije. Glede na navedena dejstva in okoliščine je v skladu z določili 236. člena ZUP v 6. točki izreka tega vodnega dovoljenja z upravnim aktom nadomestil vodno dovoljenje z dne 7. 2. 2017. V zvezi z ugovori tožeče stranke podanimi v izjasnitvi prvostopenjski organ pojasnjuje, da so ostali pogoji, ki izhajajo iz zadevne koncesijske pogodbe določeni že v ZV-1 ali pa niso predmet vodnega dovoljenja, zato jih upravni organ ne navaja v izreku vodnega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZV-1 se za vsako rabo vodnega in morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo, skladno z določbami tega zakona. Plačilo za vodno pravico in vodno povračilo sta okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin. Uredba o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) določa način določanja višine vodnega povračila, način obračunavanja, merila za znižanje vodnega povračila za rabo vode za oskrbo s pitno vodo, odmere in plačevanje vodnega povračila ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja vodnega povračila. Dolžnosti imetnika vodne pravice so določene v 101. členu ZV-1, pravila ravnanja imetnika vodne pravice pa v 50. členu ZV-1. V zvezi s podaljšanjem vodnega dovoljenja je navedel, da se vodno dovoljenje skladno s četrtim odstavkom 127. člena ZV-1 lahko podaljša na vlogo imetnika, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob izteku dovoljenja predpisani za njegovo pridobitev, v 121. členu ZV-1 pa pogoji za prenos vodne pravice na drugo fizično ali pravno osebo. Teh pogojev zato ni navedel v izreku izpodbijane odločbe.

4Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3555-19/2017-2 z dne 10. 11. 2017 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo, po tem, ko je ugotovilo, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna in da so ugovori pritožnika neutemeljeni.

5Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. Po tem, ko povzame potek celotnega postopka, prvostopenjskemu organu očita, da ne spoštuje zakonskih določil 25. člena ZV-1B, ki med drugim določajo, da se z vodnim dovoljenjem, s katerim se nadomešča koncesijski akt in koncesijska pogodba, določi izvajanje vodne pravice v času, obsegu in pod pogoji določenimi s koncesijsko pogodbo in koncesijskim aktom. Tako kot v pritožbi vztraja, da vodno dovoljenje ne določa pravic v obsegu in pod pogoji določenimi s koncesijsko pogodbo, saj ne vsebuje ureditve glede določitve in plačila koncesije (10. in 12. člen koncesijske pogodbe, v nadaljevanju pogodba). Način obračuna in višina plačila za vodno pravico je tako prepuščena vsakokratni volji izvršilne oziroma zakonodajne oblasti, na katero tožeča stranka nima vpliva. Za tožečo stranko je pomembna tudi pravica do prenosa koncesije (13. člen pogodbe). Vodno dovoljenje sicer časa trajanja koncesije ne skrajšuje, v nasprotju s koncesijsko pogodbo (člen 14. pogodbe) pa ne določa načina podaljšanja in prenosa vodne pravice. ZV-1 sicer določa način podaljšanja in prenosa vodne pravice, zakonske določbe pa se lahko spremenijo. V primeru koncesijske pogodbe so bili pogoji določeni in se ne morejo enostransko spreminjati, zato bi moralo vodno dovoljenje vsebovati vse relevantne določbe, kot v koncesijski pogodbi. Z dokončnostjo izpodbijane odločbe preneha veljati koncesija, tožeča stranka bo svoje pravice črpala iz izreka izpodbijane odločbe in ne iz obrazložitve. Vodno dovoljenje je poseglo v s koncesijo pridobljene pravice, saj z dokončnostjo dovoljenja tožeča stranka izgublja tiste pravice in obveznosti, ki jih vodno dovoljenje ne vsebuje in ureditev teh vprašanj prepušča vsakokratni volji zakonodajalca ali izvršilne oblasti.

6V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 922/2015 in jo povzema, ter zaključuje, da je v tej odločbi sodišče upravnemu organu naložilo izdajo vodnega dovoljenja, ki bo tožeči stranki zagotavljalo izvajanje vodne pravice, pridobljene na podlagi koncesijskega akta in pogodbe za čas, v obsegu in pod pogoji določenimi v aktu in pogodbi. S tem, ko prvostopenjski organ v vodnem dovoljenju ni navedel pridobljenih pravic je kršil materialni predpis (čl. 25 ZV-1B), podana pa je tudi bistvena kršitev določil postopka, saj upravni organ z izpodbijano odločbo v zadevi ni odločil v celoti, ker ni odločil o vseh pravicah tožeče stranke. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano vodno dovoljenje odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje in ji prizna stroške postopka.

7Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka

8Tožba je utemeljena.

9V zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana po uradni dolžnosti v upravni zadevi nadomestitve koncesije za rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni do 10 MW nazivne moči na vodotoku Vipava, z vodnim dovoljenjem na podlagi drugega odstavka 25. člena ZV-1B. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZV-1B se z vodnim dovoljenjem iz drugega odstavka tega člena določi izvajanje vodne pravice za čas, v obsegu in pod pogoji, določenimi v koncesijskem aktu iz prvega odstavka tega člena in sklenjenih koncesijskih pogodbah, določi se ekološko sprejemljivi pretok, če ta še ni bil določen in ugotovi prenehanje koncesije.

10Glede na to, da mora Ministrstvo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZV-1B nadomestiti koncesijo z vodnim dovoljenjem, najpozneje v šestih letih od uveljavitve zakona (11. 8. 2012) se je koncesijsko razmerje, ki je temeljilo na pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih v koncesijski pogodbi, št. 35503-91/2006, z dne 11. 12. 2006, in koncesijskem aktu, št. 35501-10/2006/83, z dne 11. 5. 2006 spremenilo v oblastveni akt-vodno dovoljenje, torej gre v konkretnem primeru za enostransko oblastno spremembo veljavne koncesijske pogodbe. Po mnenju sodišča se je zakonodajalec tega zavedal in je zato v petem odstavku 25. člena ZV-1B določil, da se z vodnim dovoljenjem, ki nadomešča koncesijske akte za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah z instalirano močjo manjšo od 10 MV, določi izvajanje vodne pravice za čas, v obsegu in pod pogoji določenimi v koncesijskem aktu in sklenjenih koncesijskih pogodbah, dopustna je le določitev ekološko spremenljivega pretoka, če ta še ni bil določen. Upoštevaje navedena zakonska določila je treba obravnavati vodno dovoljenje izdano na podlagi 25. člena ZV-1B kot posebno vodno dovoljenje, v katerem je treba v izreku določiti pogoje za izvajanje vodne pravice v skladu z določbami koncesijskih aktov in sklenjenih koncesijskih pogodb. Glede na navedeno tožena stranka nima podlage, da bi tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila kakršnekoli nove ali dodatne obveznosti prav tako pa nima podlage, da bi spreminjala in omejevala pridobljene pravice tožeče stranke. Kakor je bilo že navedeno, določba četrtega odstavka 25. člena ZV-1B predpisuje prehodno ureditev, ki se nanaša na že obstoječa in določena pravna razmerja, torej specialno ureditev. Drugačna razlaga te zakonske določbe, bi po mnenju sodišča, lahko pomenila neustaven poseg v pridobljene pravice tožeče stranke oziramo v njena utemeljena pravna pričakovanja.

11Glede na navedeno je razlogovanje tožene stranke, da so ostali pogoji, ki izhajajo iz zadevne koncesijske pogodbe določeni že v ZV-1 ali pa niso predmet vodnega dovoljenja nepravilna, ugovor tožeče stranke, da vodno dovoljenje ne vsebuje vodne ureditve glede pravice do prenosa koncesije (13. člen pogodbe) in podaljšanja in prenosa vodne pravice (14. člen pogodbe), je utemeljen. Res je sicer, da veljavni ZV-1 natančno določa pogoje in način podaljšanja in prenosa vodne pravice. Glede na to, da je bila koncesija podeljena za obdobje 30 let od dneva izdaje odločbe o določitvi koncesionarja, to je do 16. 5. 2036, pa je ugovor tožeče stranke, da bo z dokončnostjo izpodbijane odločbe prenehala veljati koncesijska pogodba na podlagi katere tožeča stranka črpa svoje pravice, utemeljen. Z dokončnostjo izpodbijane odločbe bo tožeča stranka izgubila tiste pravice, ki jih vodno dovoljenje ne vsebuje in je ureditev teh vprašanj dejansko prepuščena vsakokratni volji zakonodajalca. Tožeča stranka je zato, ker v izpodbijani odločbi ni določila pogoje in pravice glede prenosa in podaljšanja vodne pravice tako kot določa koncesijski akt, ki se nadomešča, kršila določbo 25. člena ZV-1B.

12Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na obračun in višino plačila vodne pravice upoštevaje 10. in 12. člen koncesijske pogodbe ni utemeljen. Kakor izhaja iz prvega odstavka pogodbe plačuje koncesionar koncesijo skladno z uredbo in v skladu z koncesijsko pogodbo. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnil, da se v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZV-1 za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo, skladno z določbami tega zakona. Plačilo za vodno pravico in vodno povračilo, sta okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin. Uredba o vodnih povračilih (Ur. list RS št. 103/02 in 122/07) je že do sedaj določala način določanja višine vodnega povračila, način obračunavanja, merila za znižanja vodnega povračila za rabo vode za oskrbo s pitno vodo, odmere in plačevanja vodnega povračila ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja vodnega povračil. Glede na navedeno se z izpodbijano odločbo po mnenju sodišča ni poseglo v način določanja višine vodnega povračila, način obračunavanja, ter določanje meril za znižanje in oprostitev plačevanja vodnega povračila, kakor zmotno meni tožeča stranka.

13Glede na navedeno je po mnenju sodišča izpodbijana odločba v delu, v katerem je v nasprotju z določbami 25. člena ZV-1B posegla v s koncesijo pridobljene pravice nezakonita, zato je sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ pri izdaji nove odločbe vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka.

14V ponovljenem postopku bo organ moral izdati vodno dovoljenje, ki bo tožeči stranki zagotavljalo izvajanje vodne pravice, pridobljene na podlagi koncesijskega akta in koncesijske pogodbe za čas, v obsegu in pod pogoji, določenimi v koncesijskem aktu in koncesijski pogodbi in to navesti v izreku vodnega dovoljenja.

15Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka

16Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

17Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV v skupnem znesku 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).