VSC Sodba Cp 89/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točke I, III, IV in V izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške v zvezi z vloženima pritožbama, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti 84,08 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka, dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.250,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 3. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka sodbe), v presežku, to je za plačilo zneska 2.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 1. 2015 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.250,00 EUR od dne 5. 1. 2015 do dne 20. 3. 2015 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki plačati 1.525,75 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka III). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti 607,98 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka IV), na račun sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje pa je dolžna v istem roku na račun Okrajnega sodišča v Celju plačati 71,42 EUR (točka V).

2Tožnica se je pritožila zoper sklep o stroških, vsebovan v uvodoma navedeni sodbi (točke III, IV in V izreka sodbe). Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep o stroških tako, da poleg že priznanih stroškov prizna tožnici tudi priglašene stroške oziroma nagrado za pripravljalne vloge z dne 6. 6. 2018, 27. 9. 2018 in 12.11.2018 ter materialne stroške, ki odpadejo na te pripravljalne vloge, vse v celoti, ne zgolj polovico teh stroškov, pri čemer naj sodišče upošteva, da znaša končni uspeh tožnice do 21. 8. 2018 64,88 % (uspeh toženke pa 35,12 %), od 21.8. 2018 dalje pa 74,93 % (uspeh toženke pa 25,07 %). Tožnica zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3Toženka s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu prve točke izreka sodbe, in sicer izpodbija prisojeni znesek 200,00 EUR odškodnine za strah, ter v delu, ki si nanaša na odmero stroškov postopka (točka III in IV) izreka sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v pritožbenem obsegu zavrne ter spremeni izrek o stroških, podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov za pritožbo. Tudi ostale toženkine pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4Tožnica je odgovorila na toženkino pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, dočim toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati temeljni načeli, in sicer načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče prve stopnje je obe načeli pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo.

7Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v škodnem dogodku dne 8. 6. 2014, ko so ji avtomobilska vrata stisnila mezinec leve noge, utrpela stisnjenje 5. prsta leve noge, in nista izpodbijana niti zaključka sodišča, da mora toženka tožnici povrniti 750,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 3.000,00 EUR) za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zahtevala je 500,00 EUR odškodnine). Toženka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča, da je dolžna plačati tožnici 500,00 EUR odškodnine za strah, saj meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo oziroma je podredno le zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se tiče presoje škode iz naslova strahu. Toženka zmotno meni, da v tožničini sferi ni bilo takšnih okoliščin, ki bi upravičevale prisojo odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenke medicinske stroke pravilno zaključilo, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, sekundarni strah pa je trpela 2 do 3 tedne, kar je tudi čas, v katerem simptomi stisnjenja prsta, torej oteklina, podplutba in bolečnost, popolnoma izzvenijo. Pri odmeri odškodnine je sodišče pravilno upoštevalo tožničino izpovedbo le v delu, ki ga potrjuje objektivno mnenje izvedenke, da je sekundarni strah izključno v zvezi s posledicami predmetnega škodnega dogodka izzvenel v največ 3 tednih, in sodno prakso v podobnih primerih¹ ter tožnici glede na vrsto, intenziteto in trajanje strahu upravičeno odmerilo 500,00 EUR odškodnine za strah. Ker je torej upoštevalo zgolj strah, ki je v zvezi s posledicami poškodbe, utrpele v škodnem dogodku, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni utrpela zloma, kar ji je bilo tudi pojasnjeno takoj ob obravnavi, in da zato intenzivnega primarnega in sekundarnega strahu ni mogla trpeti, kakor tudi navedbe, da to, kar se je dogajalo ob ponovni obravnavi po novi poškodbi prsta, ki jo je zamolčala, ni pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je pravilno pri odmeri odškodnine upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki jih je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke medicinske stroke, kateremu tožena stranka konkretizirano ni oporekala, in na podlagi zaslišanja tožnice. Zato niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da posledice in dejstvo, da je šlo samo za eno medicinsko obravnavo s pojasnili o dobrem stanju noge, brez kakršnihkoli vmesnih težav do nastopa novega škodnega dogodka, ki ni v vzročni zvezi z obravnavano zadevo, utemeljujejo odmero pravične odškodnine za strah, ki je v vzročni zvezi z nezgodo, le v višini 300,00 EUR. Glede na obrazloženo je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za strah zmotno uporabilo materialno pravo.

8Neutemeljene so tudi navedbe v obeh pritožbah, s katerimi pritožnici izpodbijata odločitev o pravdnih stroških.

9Sodišče prve stopnje tožnici upravičeno ni priznalo nagrade za sestavo pripravljalnih vlog z dne 6. 9. 2018, 27. 9. 2018 in 12. 11. 2018, saj je pravilno ugotovilo, da je tožnica v vlogi z dne 6. 9. 2018 zgolj smiselno ponovila trditve, ki jih je navajala že v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2018, vlogi z dne 27. 9. 2018 in z dne 12. 11. 2018 pa sta predstavljali zgolj nepotrebno ponavljanje že predhodno predstavljenih stališč. Tožnica v pritožbi poudarja, da je vse tri pripravljalne vloge bila primorana vložiti kot odgovor na navedbe oziroma posamezne vloge toženke z dne 21. 8. 2018, 19. 9. 2018 ter 17. 10. 2018, saj bi sicer ostale navedbe neprerekane in bi se štelo, da se tožnica strinja z njimi, kar pa ne drži. Navaja, da je z odgovorom na navedbe toženke le upravičeno ščitila svoje interese in je posledično upravičena do povračila priglašenih stroškov oziroma nagrade za sestavo teh pripravljalnih vlog. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne sprejema. Toženka se je v vlogi z dne 21. 8. 2018 opredelila do izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke (navedla je, da z njim v celoti soglaša), tožnica pa v vlogi z dne 6. 9. 2018 zgolj pavšalno prereka te navedbe, sicer pa navaja, da vztraja pri dosedanjih navedbah in da se sklicuje na svoje dosedanje navedbe, vključno z navedbami v vlogi z dne 21. 8. 2018. Tožnica slednjega ni bila primorana navajati, saj je navedbe tožene stranke že predhodno prerekala. Tožnica je res v vlogi z dne 6. 9. 2018 (dodatno) izpostavila, da je pri presoji uspeha v pravdi potrebno ustrezno upoštevati, da je pretežni del postopka tekel zaradi ugotavljanja temelja, kateremu je toženka v celoti ugovarjala, in da torej ni bila sporna samo višina zahtevka. Izpostavljena vsebina pa ne predstavlja takih navedb, ki bi jih morala tožnica nujno v vlogi podati, saj mora sodišče samo, glede na določila o povrnitvi pravdnih stroškov v ZPP, ugotoviti okoliščine, ki so relevantne za odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker te navedbe torej niso bile potrebne, ob že zgoraj obrazloženem ni utemeljen očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da je tožnica v vlogi z dne 6. 9. 2018 zgolj smiselno ponovila trditve, ki jih je navajala že v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2018. Tožnica zato zmotno meni, da bi ji sodišče moralo priznati tudi stroške oziroma nagrado za sestavo vloge z dne 6. 9. 2018. Sodišče prve stopnje je pravilno in ne zmotno, kot očita tožnica v pritožbi, tudi glede vlog z dne 27. 9. 2018 in dne 12. 11. 2018 ugotovilo, da je tožnica v njih zgolj nepotrebno ponavljala že postavljena stališča. Zato tožnici utemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo teh vlog. Tožnica v pritožbi sama pritrjuje, da se je v teh vlogah glede dela navedb toženke iz vlog 19. 9. 2018 in 17. 10. 2018 v izogib ponavljanju res sklicevala na nekatere svoje navedbe, podane v prejšnjih vlogah. Neutemeljeno pa z izpostavljanjem, da je v obeh vlogah podala še navedbe, ki jih ni še podala prej, da je pa z njimi odgovarjala na navedbe toženke v njenih vlogah z dne 19. 9. 2018 in 17. 10. 2018, zaradi česar so bile potrebne, poskuša upravičiti priglašene stroške za sestavo vlog. Dodatna navedba tožnice v vlogi z dne 27. 9. 2018, da toženka v vlogi z dne 19. 9. 2018 neutemeljeno nasprotuje spremembi tožbe ter da je tožnica v vlogi z dne 21. 8. 2018 zgolj prilagodila svoj zahtevek, ga zmanjšala, in da v nasprotju z navedbami toženke pri tem ne gre za spremembo tožbe, glede na samo fazo postopka (toženka je v vlogi z dne 19. 9. 2018 sodišču prvenstveno sporočila, da soglaša, da sodišče odloči brez naroka, kar je sodišču sporočila tudi tožnica z vlogo z dne 10. 9. 2018) in glede na to, da mora sodišče samo ugotoviti, ali gre za spremembo tožbe, saj zakon jasno določa, kdaj gre za spremembo tožbe in kdaj tožba ni bila spremenjena (184. člen ZPP), ni bila potrebna. Prav tako ni bilo potrebno v vlogi tožnici navajati, da je potrebno upoštevati, da toženka ni bila pripravljena tožnici izplačati odškodnine za nikakršno tožničino poškodbo, ne za zlom ne za kakšno drugo poškodbo prsta na nogi, saj je to že prej zatrjevala. Sodišče o tem, kateri so potrebni stroški in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato tožnici tudi ni bilo potrebno v vlogi prerekati navedbe toženke, da tožnica naj ne bi bila upravičena do povračila stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka. Zmotno je stališče, da če tožnica ne bi vložila te vloge, bi ostale vse te navedbe toženke neprerekane in bi se štelo, da se toženka z njimi strinja. Z enakimi razlogi je zato zavrniti tudi pritožbene navedbe v zvezi z vlogo z dne 8. 11. 2019. Tožnica namreč navaja, da enako drži za navedbe v slednji vlogi, pri čemer pa je tožnica v dokaz navedb, da je toženka v predpravdnem postopku odklanjala odškodnino za vsakršno poškodbo mezinca v spis vložila dokaz - odklonitev toženke z dne 19. 3. 2015. Po obrazloženem tudi ni utemeljen očitek, da posledično sodišče neutemeljeno in napačno tudi ni priznalo materialnih stroškov od vrednosti stroškov za navedene tri pripravljalne vloge, vse skupaj s pripadajočim DDV. Na pravilnost odločitve o pravdnih stroških ne vpliva dejstvo, da je sodišče, kot navaja tožnica v pritožbi, obrazložilo, da naj bi tožnica dne 7. 6. 2017 vložila dve pripravljalni vlogi ter da naj bi ji sodišče priznalo nagrado za eno pripravljalno vlogo, ne pa tudi za drugo, v kateri bi naj tožnica podala prošnjo za preložitev naroka. Kot sama navaja v pritožbi, namreč sploh ni zahtevala povrnitve nagrade za sestavo prošnje za preložitev naroka. Nenazadnje pa tudi ni utemeljen očitek, da je napačno stališče sodišča, da je tožnica v postopku uspela zgolj z 29,76 %. Ne drži, da sodišče te odločitve sploh ni obrazložilo, saj iz obrazložitve v točki 29 jasno izhaja, da je sodišče pri izračunu uspeha v pravdi upoštevalo tožničin uspeh po višini (ob navedbi procentualnega uspeha je v oklepaju navedlo 1. 250,00 EUR, kolikor znaša prisojeni znesek, in vtoževani znesek 4.200,00 EUR). Tako evidentno razume tudi pritožnica, saj v pritožbi navaja, da je pri izračunu uspeha po višini upoštevalo zgolj tožničin prvotni zahtevek v višini 4.200,00 EUR ter dejstvo, da je uspela z 1.250,00 EUR, kar torej predstavlja 29,76 % uspeh tožnice. Neutemeljen je očitek, da sodišče zmotno in neutemeljeno ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 21. 8. 2018 svoj zahtevek s 4.200,00 EUR skrčila na 2.600,00 EUR ter da je torej tožničin uspeh po višini od 21. 8. 2018 dalje znašal 48,07 % in ne zgolj 29,76 %. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo pravilno sprejeto odločitev, da je presojalo utemeljenost prvotnega tožbenega zahtevka, ker se toženka ni strinjala z delnim umikom tožbe, zato je tudi pri izračunu pravdnega uspeha pravilno slednjega ugotavljalo glede na prvotni tožbeni zahtevek. Pri izračunu uspeha v pravdi pa je utemeljeno in pravilno upoštevalo samo uspeh tožnice po višini, ne pa tudi uspeha po temelju, za kar se zavzema tožnica v pritožbi. Drži, da sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, a zgolj to ne narekuje sprejema stroškovne odločitve po metodi, ko se uspeh strank vrednoti ločeno ″po temelju″ in ″po višini″, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, kot meni tožnica. Metoda ugotavljanja pravdnega uspeha, za katero se zavzema pritožba, je sprejemljiva le v tistih primerih, ko je sodišče večino postopka ugotavljalo zgolj pravni temelj in je to ugotavljanje povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi opravilo dva naroka, pa je že na prvem naroku glavne obravnave izvajalo tudi dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala v dokaz trditev o vrsti, obsegu in višini utrpele škode, saj je prebralo zdravstveno dokumentacijo in zaslišalo tožnico. Glede na že zgoraj obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno tudi pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo, da je tožnica uveljavljala plačilo 4.200,00 EUR odškodnine, se tožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema za ugotavljanje uspeha v pravdi po fazah postopka, in sicer ločeno do 21. 8. 2018, dokler je uveljavljala plačilo 4200,00 EUR, in od 21. 8. 2018 dalje, odkar je po njenem uveljavljala plačilo 2.600,00 EUR.

10V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Tožnica v pritožbi navaja, da je potrebno presojati sam namen obravnavanega 17. člena ZOdv, ki da je v tem, da se proračun čim manj obremeni, ne pa da je v zadevah, kjer ima ena stranka odvetnika preko Bpp, druga stran zaradi tega v dosti boljšem položaju. S tem ko je sodišče tožnici priznalo zgolj polovico vrednosti sicer priznanih stroškov iz naslova odvetniških storitev, je po tožničinem nastala situacija, ko bi morala tožnica kljub procentualno višjemu uspehu v postopku, toženki plačati več pravdnih stroškov, kot toženka tožnici, kar je v nasprotju z ZPP kot tudi z namenom zgoraj navedenega zakonskega določila ter tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter enakopravnosti. Meni, da bi sodišče moralo tožnici priznati celotne odvetniške stroške in ne zgolj polovico ter nato upoštevati procentualni uspeh tožnice v postopku. Tožničino nestrinjanje z odločitvijo sodišča, da se ji na podlagi 17. člena ZOdv prizna le polovico sicer priznanih odvetniških stroškov, ni utemeljeno. To določilo je bilo sprejeto z Zakonom o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D, Ur. l. RS, št. 97/2014). V obrazložitvi predloga te novele (Poročevalec Državnega zbora EVA 2014-2030-0052) je zakonodajalec kot namen sprejema takšne določbe in ureditve navedel nujnost varčevalnih ukrepov države, da se določi nižja plačila za storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna RS, kot posebni razlog pa tudi potrebo za posebno ureditev tovrstnih izplačil glede na to, da ima postavljen oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora sam prizadevati za pridobitev strank, pri tem pa je podana tudi potencialna negotovost glede plačila. Ob taki razlagi pritožbeno sodišče ne deli prepričanja tožnice, da jo takšna odločitev sodišča postavlja v neenakopraven in sicer bistveno slabši položaj nasproti toženki, da je v nasprotju z ZPP in z namenom samega določila ter v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter enakopravnosti.

11Toženka v pritožbi navaja, da je tožnica šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca sodne medicine podala trditve, da je utrpela stisnjenje mezinca, ne pa zloma mezinca, kot je ves čas zatrjevala, toženka pa je ves čas zatrjevala, da so ob eventualnem priprtju vrat delovale sile, ki niso mogle povzročiti zloma prsta in to dokazala, kar pomeni, da je bila sama z izvedenskim mnenjem izvedenca za raziskave prometnih nesreč kot tudi z izvedencem sodne medicine uspešna, saj je za zatrjevani obseg škodnih posledic ovrgla temelj in v tem delu po temelju uspela. Vsi stroški, nastali do tožničine vloge, s katero je ta spremenila trditveno podlago glede vrste obsega poškodbe, so tožničino breme, saj so ti dokazi ovrgli temelj oziroma niso potrjevali temelja, glede na njene trditve do takrat. Toženka zato glede na vse procesne in vsebinske okoliščine primera meni, da je kot tožničin uspeh mogoče šteti le mnenje zadnje izvedenke medicinske stroke. Samo s tem dokazom je tožnica izkazala obseg škodnih posledic, ki je v vzorčni zvezi s speljevanjem avtomobila. Tožnica je le od izvedbe dokaza izvedenke medicinske stroke uspela po temelju 100 % in po višini z 29,76 %, glede na pritožbo glede odločitve o glavni stvari (v primeru utemeljenosti bi znašala prisojena glavnica 1.050,00 EUR in uspeh tožeče stranke 25 %), pa je bila po mnenju toženke s predhodnimi dokazi uspešna z 0 %, z nadaljnjim dokaznim postopkom, torej z novimi navedbami in pa dokazom izvedenke medicinske stroke dr. Dragice Maje Smrke pa z 62,5 %. Glede na to, da toženka ni soglašala z delnim umikom tožbe, se ta odstotek tudi do samega konca pravde ni mogel spremeniti. Podredno prav gotovo ni mogla biti uspešna z izvedbo dokaza z izvedencem avtomobilistične stroke, saj je ta v celoti ovrgel njene trditve in so vsi stroški tega izvedenca njeno breme in ji kot uspeh v pravdi ni mogoče šteti mnenja izvedenca sodne medicine, saj ta ni potrdil tega, kar je do takrat zatrjevala in vtoževala.

Z zgoraj povzetimi toženkinimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Nepremoženjska škoda je definirana s posledicami, ne pa z vrsto telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je tožnica v tožbi navedla, da je v škodnem dogodku utrpela poškodbo mezinca leve noge in zatrjevala posledice, in dejstvu, da je izvedenka medicinske stroške ugotovila, katere telesne poškodbe je v škodnem dogodku (lahko) utrpela, pravilno ocenilo nepremoženjsko škodo, ki izvira iz škodnega dogodka in je pravno priznana, in ne zgolj vrsto telesne poškodbe, v posledici katere sploh nastopijo posamezne oblike nepremoženjske škode. Četudi je tožnica v tožbi tudi zatrjevala, da je utrpela zlom distalne falange levega mezinca, toženka z ugovorom, da zatrjevani mehanizem nastanka tožničine poškodbe ni mogel stisniti tožničinega mezinca do te mere, da bi tožnica utrpela poškodbo mezinca, ni uspela. Zato niso utemeljene njene gornje pritožbene navedbe o uspehu s posameznimi dokaznimi sredstvi. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških stroških pravilno uporabilo primarni kriterij - končni uspeh v pravdi in skladno s tem tudi pravilno ugotovilo uspeh v pravdi (29,76 %), saj ni bilo podanih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev, ki jo sicer zakon dopušča v drugem odstavku 154. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, vsi pritožbeni očitki v zvezi s tem pa neutemeljeni.

12Toženka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča o nepotrebnosti stroškov za pripravljalno vlogo z dne 17. 10. 2018 (150 tč.). Toženka z ničemer ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je vloga predstavlja zgolj nepotrebno ponavljanje že predhodno predstavljenih stališč. Z navedbami, da je bila vloga potrebna, saj je tožnica ves čas postopka pisala pripravljalne vloge ter iz tega naslova priglasila več kot 500,00 EUR stroškov več kot tožena stranka, in da je tožničino pravdanje glede na njeno védenje o okoliščinah primera neetično in poskus doseči nekaj, za kar je vedela oziroma bi morala vedeti, da do tega ni upravičena (če je bilo jasno pojasnjeno, da prst ni zlomljen in rtg. slike tega niso potrjevale, da pa je ponovno obiskala osebnega zdravnika na podlagi novega škodljivega dejstva, zaradi katerega je utrpela zlom), pa toženka ne more ovreči dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v vlogi zgolj ponavljala že predhodno predstavljena stališča.

13Glede na že zgoraj obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost prvotnega tožbenega zahtevka, ker se toženka ni strinjala z delnim umikom tožbe, in zato tudi pravdni uspeh pravilno ugotavljalo glede na prvotni tožbeni zahtevek, je neutemeljena tudi toženkina pritožbena navedba, da je vse stroške do podaje tožničine pripravljalne vloge (toženka navaja da gre za vlogo, s katero je tožnica spremenila trditevno podlago glede vrste obsega poškodbe) potrebno šteti kot 100 % pravdni uspeh toženke, ker da je tožnica šele takrat podala substančne trditve glede utrpele nematerialne škode, katere je potrdil nadaljnji dokazni postopek, nadaljnje toženkine stroške (od njene vloge z dne 12. 2. 2018 dalje) pa presojati glede na uspeh v pravdi v višini 62,5 % (100 % temelj in 25 % uspeh po višini).

14Po obrazloženem ni utemeljena niti tožničina pritožba zoper odločitev v točki V izreka sodbe, saj bi drugačna odločitev v tej točki bila utemeljena zgolj v primeru spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku.

15Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

16Pravdni stranki morata v posledici neuspeha s pritožbama sami kriti vsaka svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe. Toženka pa mora tožnici povrniti stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, saj se je tožnica v tej vlogi konkretizirano opredelila do navedb v toženkini pritožbi, zaradi česar so priznani stroški za sestavo te vloge potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v priglašeni višini 125 točk (do kolikor je odvetnik upravičen po tarifni številki 21 Odvetniške tarife in ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv), za polovico pa zmanjšalo priglašene materialne stroške (2 %) in DDV (22 %), skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, in tako odločilo, da ji mora toženka ob vrednosti točke 0,60 EUR, veljavne ob odločanju o stroških, povrniti 84,08 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V primeru zamude s plačilom pa mora toženka tožnici v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

¹ Primerjaj npr. z odmero odškodnine za strah oškodovancema v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 210/2007 in II Ips 694/2005.