VSL Sodba IV Cp 1185/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže (I), da se mld. A. A., roj. ..., in mld. B. B., roj., dodelita v varstvo in vzgojo toženki (II), da stiki toženca z otrokoma potekajo izmenjaje vsak drugi vikend od petka po vrtcu oziroma šoli, ko ju tožnik prevzame v vrtcu oziroma šoli, do nedelje do 18.00, ko ju na tožnikovem domu prevzame toženka, vse druge vikende pa stiki potekajo od petka po vrtcu oziroma šoli, ko tožnik prevzame otroka v vrtcu oziroma v šoli, do nedelje 10.00, ko otroka na tožnikovem domu prevzame toženka, med poletnimi počitnicami potekajo stiki tožnika z otrokoma petnajst dni v juliju in petnajst dni v avgustu, s tem, da se za natančne datume poletnih počitnic pravdni stranki sproti dogovorita¹. Sodišče je določilo izmenično stike v času praznikov ter v času zimskih in jesenskih počitnic². V primeru, da otroka nista v vrtcu ali šoli, ju tožnik pred začetkom stika prevzame na domu toženke, po koncu stika pa ju na domu tožnika prevzame toženka (III). Tožencu je še naložilo, da mora za A. A. plačati preživnino od vložitve nasprotne tožbe do 31. 12. 2017 v znesku 75,00 EUR mesečno, od 1. 1. 2018 do 31. 10. 2018 v znesku 70,00 EUR mesečno, od 1. 11. 2018 dalje 53,00 EUR mesečno (IV). Tožnik mora plačati tudi preživnino za B. B., in sicer od vložitve nasprotne tožbe do 31. 12. 2017 47,00 EUR mesečno, od 1. 1. 2018 do 31. 1. 2018 80,00 EUR, od 1. 2. 2018 do 28. 2. 2018 59,00 EUR, od 1. 3. 2018 do 31. 3. 2018 61,00 EUR, od 1. 4. 2018 do 31. 5. 2018 33,00 EUR mesečno, od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 30,00 EUR mesečno, od 1. 11. 2018 do 28. 2. 2019 15,00 EUR mesečno in od 1. 3. 2019 dalje 85,00 EUR mesečno (V). Do pravnomočnosti sodbe zapadle in premalo plačane obroke je tožnik dolžan plačati preživnino toženki v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospele obroke pa je dolžan plačati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila. Tako določena preživnina se valorizira v skladu z vsakokratnim sklepom Vlade RS o valorizaciji preživnin in obvestilom pristojnega centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se otroka dodelita njemu v varstvo in vzgojo ter da se toženki naloži plačilo mesečne preživnine v višini 220,00 EUR za A. A. in 200,00 EUR za B. B. in da stiki toženke z otrokoma potekajo na domu tožnika dvakrat tedensko od 15.00 ure do 18.30 ure (VI). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (VII).

2Tožnik izpodbija celotno sodbo, razen v delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je z odločitvijo kaznovan, ker je sklenil začasni dogovor, da otroka ostaneta pri toženki do odločitve sodišča prve stopnje, ki se sedaj opredeljuje kot znak kontinuitete in navajenosti otrok na takšno situacijo. Tožnik je sklenil začasni dogovor, ker bi mu v nasprotnem toženka preprečevala stike. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik zmožen poskrbeti za otroka. Številni dokazi potrjujejo, da toženka za otroka primerno ne skrbi. Otrokoma ne zagotavlja zdravstvene oskrbe. Toženka ovira tožnika pri izvrševanju skrbi za otroka. Ne dovoli mu, da bi za otroka poskrbel, ko sta bolna in ju raje pošlje v šolo oziroma v vrtec. Sodišče se do zdravniških izvidov ni opredelilo, čeprav je bilo dokazano, da sta bila otroka v vrtcu oziroma šoli bolna in da sta imela bakterijske okužbe. Izvedenka je favorizirala toženko. Izvedla je le dve kratki srečanji z otrokoma. Na enem srečanju je bil mlajši sin zelo bolan, zato tožnika čudi, da je toženka otroka pripeljala k izvedenki. Tožnik je bolnega otroka po pregledu odpeljal domov, kar je bilo po prvem pregledu in ne po drugem pregledu, kot to navaja izvedenka, res pa je, da si je A. A. želel tudi po drugem pregledu oditi z očetom, vendar mu je tožnik pojasnil, da ima naslednji dan šolo in da ga bo prišel iskat po končanem pouku. Tožnik je bil v neenakopravnem položaju, ker je toženka pripeljala otroka k izvedenki. Izvedenka bi morala pridobiti „sveže informacije“ s strani institucij v času izdelave izvedenskega mnenja, upoštevala pa je poročila iz meseca maja oziroma aprila 2018, mnenje pa je izdelala novembra 2018. Nesprejemljivo je stališče izvedenke, ki ga je dala na zaslišanju, da kasnejših informacij ne more upoštevati. Tožnik je otroka odpeljal na morje, kjer bi otroka lahko preživela daljši čas od dveh tednov, vendar je toženka zahtevala, da otroka pripelje domov, pod pretvezo, da ju bo odpeljala na morje, kar pa se ni zgodilo. Navedeno dokazuje, da toženka ne ravna v korist otrok in da je zmotna ugotovitev izvedenke, da je bolj kooperativna za sodelovanje od tožnika. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca glede na to, da je sodišče prejelo nove listine, s katerimi so se dokazovale tožnikove trditve. Izvedenka ugotavlja, da je bil tožnik v pogovoru zelo kritičen do svoje žene, ne upošteva pa, da je tožnik le odgovarjal na vprašanja izvedenke. Ugotovitve, da tožnik nima lastnega mnenja, da stališče oblikuje na podlagi mnenja drugih, so neutemeljene in neresnične. Neresnična je ugotovitev izvedenke, da sta otroka bolj čustveno navezana na toženko in da A. A. doživlja tožnika kot jeznega in da ga tožnik ne razume, kar izvedenka utemeljuje s tem, da tožnik ne pusti A. A., da bi imel zvečer, ko je tema, prižgano luč v sobi. Te želje A. A. ni izrazil tožniku. Za to težavo je tožnik izvedel iz izvedenskega mnenja. A. A. ima zelo močno domišljijo, tem navedbam pa je nekritično sledila izvedenka. Tožnik otroka uspava, počaka, da zaspita, zato otroka nimata želje, da bi imela svetlobo. Izvedenka je na naroku v zvezi s tem pojasnila, da ne gre za A. A. domišljijo, ker je toženka povedala, da je otroka strah, ker nima luči pri tožniku, kar znova kaže na naklonjenost izvedenke toženki in na neenakopravno obravnavo. Tožnik je predložil dokazila, da toženka zanemarja otroka, do katerih se sodišče ni opredelilo. Ko tožnik prevzame otroka, pogosto nimata pristriženih nohtov, ušesa so umazana in glavi neoprani. B. B. zobovje je v zelo slabem stanju. Ker ima tožnik stike le med vikendom, ne more poskrbeti, da bi odpeljal B. B. k zobozdravniku. Otrokova pediatrinja je tožniku povedala, da je bila s strani otroškega psihologa obveščena, da B. B. ni bil na sistematskem psihološkem pregledu, kljub temu, da je bil nanj dvakrat vabljen. Toženka se je očitno namerno izognila, da bi bil takšen pregled opravljen, enako je storila tudi pri starejšem otroku. Tožnik v pritožbi tudi podrobneje opisuje zdravstveno stanje otrok, ko je toženka otroka odpeljala v vrtec oziroma šolo, čeprav sta bila bolna. Tožnik je ob pregledu A. A. šolskih zvezkov ugotovil, da nima stalnega nadzora nad njegovim šolskim delom, čeprav ima težave v šoli. Otroka sta med šolskim tednom prepuščena sama sebi in sta pod močnim vprašljivim vplivom toženke in njene družine. Toženka ne more poskrbeti za varstvo in vzgojo otrok vsakodnevno, prav tako vedno v času njene odsotnosti za otroka ne more skrbeti njena mama, saj ima kmetijo, ki zahteva delo in obdelovanje, zato nihče ne skrbi za otroka. Glede na tožnikove dohodke mu je sodišče določilo previsoko preživnino. Tožnik zaradi zdravstvenih težav ne more in ne sme pridobivati dodatnih dohodkov. Zmotna je ugotovitev sodišča, da otroka pri tožniku na letni ravni preživita eno tretjino časa, saj dejansko preživita polovico časa, glede na to, da sta pri njemu polovico vseh počitnic in praznikov, med tednom pa sta vsaj osem ur v šoli oziroma vrtcu, v petek pa ju že prevzame tožnik in odpelje na svoj dom. Tožnik ima bistveno več stroškov, saj hodi v vrtec in šolo na govorilne ure in sestanke, ima pa tudi kontakte z osebno zdravnico otrok. Sodišče je upoštevalo tudi nepotrebne stroške, kot so stroški za rojstne dneve in stroški počitnic, s tem, da bo stroške počitnic moral kriti tudi tožnik, ko bosta otroka pri njem. Otroka bo tožnik odpeljal na izlet, na bazen ali v kino. Poskušal bo tudi zagotoviti letovanje otrok, zato bo njegov delež stroškov bistveno višji kot mu ga priznava sodišče. Toženka prejema otroški dodatek, kar ni bilo upoštevano. Sodišče je toženca obsodilo na plačilo preživnine za obdobje pred izdajo sodbe, čeprav sta pravdni stranki enakovredno skrbeli za otroka, toženec pa je kril polovico njunih realnih potreb. Sodišče je zmotno odločilo o stroških postopka, saj je prišlo do razveze zakonske zveze zaradi ravnanja toženke. V postopku so nastali stroški izvedenca, zato je neutemeljeno, da bi jih nosil tožnik sam, zato mora biti sprejeta drugačna odločitev o stroških postopka. Tožnik je priglasil pritožbene stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Okoliščina, da se ni opredelilo do zdravniških izvidov otrok in „novih listin“, do katerih se tožnik v pritožbi določno ne opredeli, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

7Sodišče postavi novega izvedenca le v primeru, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (glej tretji odstavek 254. člena ZPP). V izvedenskem mnenju ni nasprotij ali pomanjkljivosti, zato se tožnik neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca. Prav nasprotno, nobene potrebe ni, da bi se izvedel dokaz z novim izvedencem, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Tožnik tudi določno ne pojasni, katere konkretne „nove listine“ izvedenka pri izdelavi mnenja ni upoštevala in v čem bi bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje drugačne, če bi izvedenka te listine upoštevala.

8Tožnik je vložil tožbo, v kateri je predlagal, da se mu otroka dodelita v varstvo in vzgojo, hkrati pa je predlagal, da sodišče z začasno odredbo otroka takoj dodeli njemu v varstvo in vzgojo. V postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje prejelo od CSD ... poročilo z dne 4. 9. 2017, v katerem je povzeta tožnikova izjava, iz katere izhaja, da tožnik ne more skrbeti za varstvo otrok, ker bo hodil v šolo v popoldanskem času, njegova mati, pri kateri sedaj živi, pa je bolna in mu zato ne more pomagati pri varstvu otrok³. Na naroku v zvezi z izdajo začasne odredbe 5. 10. 2017 sta pravdni stranki sklenili začasni dogovor, ki je imel učinek začasne odredbe. Dogovorila sta se, da bo tožnik imel stike z otrokoma ob vikendih, v obsegu, kot so določeni v izpodbijani sodbi. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da sodišče prve stopnje tega začasnega dogovora ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju kontinuitete varstva in vzgoje otrok, ker sta pravdni stranki soglašali s takim predlogom. Odločilne so dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da je toženka od razpada življenjske skupnosti pravdnih strank skrbela za varstvo in vzgojo otrok, kar pomeni, da je bilo z odločitvijo sodišča prve stopnje upoštevano načelo kontinuitete varstva in vzgoje otrok. Otroka ostajata v bivalnem okolju, v katerem sta vseskozi živela, tako v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, kot tudi po njej, pritožba pa ne navaja dejstev, kako bi sprememba bivalnega okolja vplivala na razvoj otrok⁴. Že iz teh razlogov se izkaže, da je bila upravičeno dana prednost toženki pri dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, čeprav ni sporno, da sta oba starša sposobna prevzeti breme varstva in vzgoje otrok.

9Izvedenka je opravila z otrokoma dva razgovora, zato ni relevantno, da je bil B. B. bolan v času enega od teh razgovorov. Nova dokumentacija, na katero se sklicuje tožnik, bolj kaže na to, da so se v šoli razmere v zvezi z uspehom A. A. izboljšale. Pritožba konkretno tudi ne pojasni, katere so tiste listine in poročila, na podlagi katerih bi izvedenka oziroma sodišče dalo tožniku prednost pri dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo. Pritožnik daje pretirano pomembno vlogo dejstvu, da je toženka pripeljala otroka na razgovor k izvedenki, s tem, da morebitna zmotna ugotovitev izvedenke, da je tožnik po prvem in ne po drugem pregledu odpeljal otroka domov, niso tista dejstva, ki bi lahko vplivala na spremembo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo toženki.

10Tožnik tudi daje pretiran poudarek zdravstvenim težavam otrok. Pri tem ne upošteva, da bolezen največkrat nastopi iznenada, zato toženka takrat primarno išče dodatno pomoč pri varstvu otrok pri svoji materi. Glede bolezni otrok je izvedenka pojasnila, da je primerno, da je v času bolezni otrok pri staršu, s katerim je bolj povezan, to pa je toženka.

11Ugotovitev izvedenke, da tožnik ni pustil A. A., da ima ob spanju prižgano luč, ker ga je strah teme, tožnik opisuje kot izmišljotino otroka oziroma še en dokaz, da je izvedenka sledila trditvam toženke in ne tožnika, hkrati pa priznava, da je za navedeno željo otroka izvedel šele iz izvedenskega mnenja. Vse te okoliščine bolj kažejo na to, da tožnik ne pozna vseh bistvenih potreb, želja in težav otrok.

12Tožnik bi se lahko tudi sam aktivneje vključil v skrb za osebno higieno otrok (npr. striženje nohtov) in v skrb za izpolnjevanje šolskih obveznosti A. A., glede na stike, ki jih ima vsak vikend. Zato te težave, še posebej v zvezi s šolskim uspehom A. A., niso le rezultat neaktivne vloge toženke, marveč so posledica vzgojnih pristopov pravdnih strank do otrok tudi v času skupnega življenja. Iz zadnjih poročil šole pa izhaja, da so se šolske in vedenjske težave A. A. v zadnjem času zmanjšale.

13Okoliščina, da je toženka zaposlena z izmeničnim delovnim časom, da mora delati tudi ob sobotah in da je prosta le vsako drugo nedeljo, predstavlja oviro pri izvrševanju varstva in vzgoje otrok. Tožnik ni zaposlen zaradi bolezenskih težav, kar pa ni odločilna prednost, ker je izvedenka na podlagi razgovorov s pravdnima strankama in otrokoma ter v interakciji prepričljivo pojasnila razloge, zaradi katerih je dala prednost pri dodelitvi otrok toženki in ne tožniku, čeprav sta oba primerna in sposobna prevzeti breme varstva in vzgoje otrok. Posebej je izpostavila, da mlajši B.B. išče več bližine matere in izkazuje več separacijske anksioznosti, A. A. pa tudi bolj preferira toženko in doživlja njeno okolje kot dom. Izvedenka pojasnjuje, da A. A. doživlja tožnika kot jeznega. Tudi izvedenka poudarja, da se z dodelitvijo otrok toženki zagotavlja kontinuiteta, kar je še posebej pomembno glede na starost otrok, ker bi sprememba okolja lahko negativno vplivala na njun osebnostni razvoj. Izvedenka je prepričljivo pojasnila razloge, zaradi katerih ugotavlja, da ima toženka večjo distanco do partnerskih konfliktov in da je tudi bolj kooperativna pri sodelovanju s tožencem, hkrati pa ima tudi zagotovljeno pomoč v svojem okolju.

14Glede spora pravdnih strank v zvezi s počitnikovanjem otrok s tožnikom na morju je izvedenka pojasnila, da je bila reakcija matere primerna, temu pa sledi tudi pritožbeno sodišče, saj sta otroka preživel na morju toliko časa, kot je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno. Pritožba se tudi ne opredeli glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik pogojeval stike z otrokoma z vračilom verižice, kar gotovo ni bilo v korist otrok.

15Preživninska obveznost, kot jo je določilo sodišče, je nizka, vendar hkrati pravilno določena glede na potrebe otrok in glede na materialne ter pridobitne zmožnosti staršev (glej 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pri odmeri mesečne preživnine za (oba) otroka je sodišče prve stopnje upoštevalo minimalne stroške življenjskih potreb otrok, ki so ocenjene v mesečnem znesku za A. A., ki hodi v šolo, v višini 175,00 do 185,00 EUR, za mlajšega B. B., ki hodi v vrtec, pa v višini 209,00 EUR.

16Pri določitvi tožnikove preživninske obveznosti od vložitve nasprotne tožbe dalje je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so se mesečni stroški glede plačila vrtca spreminjali, kakor tudi stroški prevozov v vrtec oziroma šolo. Pritožba pavšalno navaja, da je nepotreben strošek za rojstne dneve, ki je priznan otrokoma le v višini 2,00 EUR mesečno, priznan je tudi strošek za počitnice v višini 5,00 EUR, vendar je ta strošek priznan tudi tožniku.

17Sodišče je pravilno časovno opredelilo, da je tožnik imel in bo imel približno 1/3 časa otroke in mu je zato v ta namen priznalo 17,00 EUR mesečno za hrano in higieno ter za stroške počitnic. Glede na določene mesečne življenjske potrebe otrok so neutemeljene tožnikove pritožbene trditve, da je njegov mesečni strošek s preživljanjem otrok v času stikov višji, kot mu ga je priznalo sodišče. Tožnik pri tem ne upošteva mesečnih stroškov, ki so del življenjskih potreb otrok, ki jih mora kriti toženka, kateri sta otroka dodeljena v varstvo in vzgojo. Stroške, povezane s šolskimi potrebščinami in razvedrilom, mora zato kriti toženka.

18Tožnik ni dokazal, da bi imela toženka iz naslova napitnin višje dohodke. Sodišče prve stopnje pa je pravilno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki, glede na ugotovljene njune materialne zmožnosti.

19Sodišče pri določitvi tožnikove mesečne preživninske obveznosti ni upoštevalo otroškega dodatka, kar je v skladu z obstoječo sodno prakso. Toženki je tudi pravilno pojasnilo, da bo višje življenjske stroške otrok, ki jih zatrjuje, lahko krila z otroškim dodatkom.

20Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna in v skladu s 413. členom ZPP. Vsaka pravdna stranka je vložila tožbo, postopek se je vodil v interesu otrok, krivda za razvezo zakonske zveze se v tem postopku ne ugotavlja, s tem, da so bili stroški izvedenke plačani iz proračuna, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pravdnega postopka.

21Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Tožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni, glede na vsebinske razloge in ob dejstvu, da se je postopek vodil v interesu otrok, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Če med pravdnima strankama ne bo možen dogovor, je sodišče v sodbi natančno določilo stike po obdobjih; podrobneje glej tretjo alinejo III. tč. izreka sodbe.
² Podrobneje glej 5. in 6. alinejo III. tč. izreka sodbe.
³ Glej l. št. 26.
⁴ Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi sprememba bivalnega okolja negativno vplivala na osebnostni razvoj otrok.