VSRS Sklep U 5/2019

Tožba se zavrže.

1Tožnica je bila na podlagi odločbe Sodnega sveta Su 2/16-150 z dne 5. 5. 2016 za čas od 1. 6. 2016 do 31. 5. 2019 dodeljena na delo na Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju ministrstvo) za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog. Ministrica za pravosodje je toženki predlagala, da tožnico ponovno dodeli na delo na ministrstvo za čas treh let.

2Z odločbo Su 247/2019-3 z dne 30. 5. 2019 je toženka ugodila predlogu ministrice za pravosodje tako, da se tožnico ponovno dodeli na delo na ministrstvo za obdobje od 1. 6. 2019 do 31. 5. 2020 in ji v tem času obveznosti iz sodniške službe mirujejo.

3Toženka je kljub načelnemu stališču Sodnega sveta, sprejetemu na 117. seji dne 10. 5. 2018, o izvajanju dodelitev sodnikov (praviloma¹) le za en (3-letni) mandat ter ob upoštevanju dejanskega stanja in potreb sodišč, ki jih je predstavila podpredsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani², ocenila, da je zaradi zagotovitve uspešnosti nadaljevanja projekta mreže sodišč, ki je prioriteta ministrstva in ki bo omogočil učinkovitejšo reorganizacijo dela sodišč ter ponudil več možnosti za zagotavljanje enakomernih obremenitev sodišč, primerno in potrebno, da se predlogu ministrice za pravosodje ugodi tako, da se tožnico ponovno dodeli na delo na ministrstvo za obdobje enega leta. S tem se bo omogočilo nemoteno in tekoče nadaljevanje prioritetnega projekta. Toženka je ocenila, da bo ministrstvu v enoletnem obdobju podaljšanja dodelitve uspelo zagotoviti strokovno enako usposobljenega sodnika, ki bo uspešno prevzel in nadaljeval tožničino delo na projektu mreže sodišč.

4Tožnica v tožbi trdi, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Toženka je sicer prepoznala potrebo ministrstva po prispevku in sodelovanju tožnice pri prioritetnih delovnih nalogah ministrstva, ni pa obrazložila (niti o tem ni odločila), zakaj je ministričin predlog delno zavrnila. V nadaljevanju tožnica utemeljuje, zakaj naj bi toženka v celoti sledila predlogu ministrice s ciljem čimprejšnjega in čimboljšega zaključka projekta mreže sodišč (ter sodelovanjem pri dveh drugih projektih, in sicer priprava Strategije Pravosodja 2030 in predsedovanje Slovenije Evropski Uniji v drugi polovici leta 2021) ter bi tožnico zaradi njenih preteklih izkušenj pri delu sodne uprave in sojenju ter dotedanjim delom na ministrstvu, dodelila na delo na ministrstvo za celotno predlagano obdobje. Na koncu tožnica toženki očita še, da se ni opredelila do navedb ministrice v zvezi z mnenjem podpredsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani, da je število novo pripadlih zadev na večini pravnih področij v zadnjih letih na Okrajnem sodišču v Ljubljani padalo, porast pripada je zaznati zgolj v zadnjih parih mesecih. Tožnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu ministrice, podredno pa, da v zavrnilnem delu odločitev toženke razveljavi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

5Toženka v odgovoru na tožbo ponovi svoje stališče iz izpodbijane odločbe, da je primarna naloga sodnika, da sodi, in da predolga obdobja, ko sodnik zaradi opravljanja drugih nalog ne sodi, lahko okrnijo njegove sposobnosti za učinkovito in strokovno sojenje. Podaljševanje dodelitev sodnikov je izjema, o kateri toženka odloči na podlagi dejstev vsakega posameznega primera posebej. V zvezi z odklonilnim mnenjem podpredsednice Okrajnega sodišča glede soglasja za ponovno dodelitev je toženka poudarila, da ni ustrezno, da se institut dodeljevanja sodnikov v praksi izvaja tako, da se zaradi reševanja težav enega sodišča oziroma reševanja potreb drugega organa povzroči težave pri učinkovitem izvajanju sodne oblasti sodišču, s katerega je sodnik dodeljen.

6Tožba ni dovoljena.

7Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v 36. členu ureja predpostavke, ki so pogoj za vodenje postopka v upravnem sporu. V 3. točki prvega odstavka tega člena je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Gre za primere, ko tožnik ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi koga drugega oziroma splošne interese. Tedaj tožnik ne potrebuje pravnega varstva sodišča, saj sam ne uveljavlja lastne prizadetosti, tako da upravni spor za njegovo varstvo ni potreben in zato nima ustrezne procesne legitimacije.³

8Vse tožbene navedbe, z izjemo trditev, da bi še rada sodelovala pri projektih ministrstva ("Rada bi vodila pripravo Strategije pravosodja 2030, ker se je prej 12 let ukvarjala s strategijo sodišča in sodstva, zato meni, da bi bilo njeno sodelovanje v pomoč. Nenazadnje pa želi sodelovati tudi pri predsedovanju Slovenije Evropski uniji, ker se nanj pripravlja že ves čas dodelitve..."), tožnica usmeri v utemeljevanje varovanja koristi ministrstva, ki bi jo (zaradi tožničinega preteklega dela in izkušenj) le-to imelo v primeru njene ponovne dodelitve za triletno obdobje. Ker tudi tožničine trditve, da bi še rada sodelovala pri projektih ministrstva, ne pomenijo uveljavljanja kakšne njene pravice ali pravne koristi, pač pa zgolj uveljavljanje njene želje po nadaljnjem delu na projektih, je Vrhovno sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

O stroških postopka

9Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

¹ V primeru, ko je dodelitev odobrena zaradi izvedbe določenega projekta v drugih organih (Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče RS, višje sodišče, Sodni svet RS, Center za izobraževanje v pravosodju in Ministrstvo za pravosodje), je možno (praviloma; dodano na 2. seji 6. 9. 2018) enkratno podaljšanje mandata (tj. še za največ tri leta).
² Podpredsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je v mnenju z dne 1. 4. 2019 nasprotovala ponovni dodelitvi tožnice, saj z obstoječo kadrovsko zasedbo na Okrajnem sodišču v Ljubljani ne bodo obvladovali pripada zadev ter bodo za uspešno nadaljnje delo potrebovali vsakega sodnika, ki ga lahko dobijo. Tožnica bo s svojo visoko strokovno usposobljenostjo in dobrim poznavanjem kazenskega prava veliko doprinesla k uspehom kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani.
³ Kerševan E. in Androjna V.: Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 566.