UPRS Sodba in sklep I U 1299/2019-6

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (prva točka izreka) in odločila, da Republika Slovenije te prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU¹, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (druga točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 5. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, toženka pa je po preveritvi njegovih prstnih odtisov v centralni bazi Eurodac ugotovila, da je bil 15. 2. 2016 vnesen v to bazo kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji ter 19. 12. 2016 in 26. 2. 2019 na Hrvaškem. V skladu z 18. členom Uredbe Dublin III je toženka zaprosila Hrvaško za sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in 6. 6. 2019 prejela odgovor, da je Hrvaška po Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III s tožnikom opravila ustni razgovor, na katerem je tožnik povedal, da so na Hrvaškem slabe razmere, da je bil zaprt dva meseca, da so ga varnostniki in policisti tepli ter da je dobil negativno odločitev. V tridesetih dneh je moral zapustiti ozemlje Republike Hrvaške, dvajset dni je spal na cesti.

4Toženka ugotavlja, da je tožnik podal le splošne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral. V postopku ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti na Hrvaško. Tožnik je sicer izjavil, da so ga varnostniki in policisti na Hrvaškem tepli, vendar za to nima nobenega dokazila, njegove izjave pa so preveč pavšalne. Tudi sicer na podlagi dveh dogodkov ni mogoče ugotoviti, da gre za sistematično nasilje in kršenje pravic prosilcem za mednarodno zaščito. Dogodke na meji, ko bi naj tožnika pretepel policist, pri tej oceni ni mogoče upoštevati, saj takrat še ni bil prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Glede izjave, da je moral v tridesetih dneh zapustiti ozemlje Republike Hrvaške in da je dvajset dni spal na cesti, toženka ugotavlja, da so mu najverjetneje zaključili namestitev zaradi pravnomočno končanega postopka za priznanje mednarodne zaščite in je imel rok za prostovoljno zapustitev države.

5Toženka še ugotavlja, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo na Hrvaško ob dejstvu, da je Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. Večina držav članic EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško. To pa kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti na Hrvaško. Tožnik ni izkazal, da bi bil na Hrvaškem podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tudi ni navedel niti sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili takšno ravnanje v primeru vrnitve. Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti na Hrvaško. Meni, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema, in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ v tem letu ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

6Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP, npr. če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relevanten, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični ali psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Prosilcem za azil je potrebno posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. Pri uporabi prava EU, zlasti Uredbe Dublin III, je treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudita Ženevska konvencija in EKČP. Zatrjevane pomanjkljivosti na Hrvaškem so takšne, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik je bil dve leti in pol do tri leta na Hrvaškem, tam pa je imel v azilnem postopku trikrat osebni razgovor in dobil dvakrat negativno (odločitev, opomba sodišča). Navedel je, da državljani Hrvaške ne marajo prosilcev, saj mu v trgovini, če izvejo, da je prosilec, nočejo nič prodati. V kampu so mu vzeli kartico, denar ter njegovo hrano. Doda, da ne more prijaviti policista na policijo. Ko so drugi ljudje šli na policijsko postajo in prijavili take dogodke, so jim na policijski postaji rekli, da tukaj nimajo pogojev, da bi se pritožili. Dvakrat so ga pretepli varnostniki, enkrat pa ga je pretepla tudi policija na meji. Predvsem zaradi slabega odnosa policije in državljanov Hrvaške je azilni dom zapustil. Boji se za svoje življenje, če bo vrnjen nazaj na Hrvaško. Dodaja, da tako psihično kot fizično ne more nazaj na Hrvaško, če bo vrnjen, bo storil samomor. Sklicuje se na poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanja načela nevračanja (poročilo Pravno informacijskega centra julija 2018), iz katerega izhaja, da je s strani hrvaške policije prihajalo do sistematičnega izvajanja nasilja nad vrnjenimi posamezniki ter o sistematičnih kršitvah s strani hrvaških varnostnih organov, t.i. „push-back-ih“, ki zajemajo kršitve prepovedi vračanja ter omejevanja dostopa do azilnega postopka in o katerih poročajo hrvaške nevladne organizacije. Vračanje tožnika na Hrvaško bi zanj pomenilo hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnem in duševnem življenju. Vrnitve na Hrvaško se zelo boji. Obstoj te domneve je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženko, kar izhaja tudi iz prakse ESČP. Ker toženka tožnikove izjave ni dokazno ocenila in ker ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so prosilcem za azil na Hrvaškem zagotovljene v praksi, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da se razveljavi in se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

7Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe in na podlagi 32. člena ZUS (pravilno ZUS-1, opomba sodišča) zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V takem primeru vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. To pa bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so jim kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Hrvaške 6. 6. 2019 odgovoril, da je Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

11V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

12Med strankama ni sporno, da je Hrvaška na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno med strankama pa je, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika na Hrvaško.

13Tožnik je na osebnem razgovoru 24. 6. 2019, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku na Hrvaško in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti. V razgovoru je še povedal, da je bil tam tri leta in je dobil negativen odgovor na prošnjo za mednarodno zaščito. Dva meseca je bil na zaprtem oddelku in v tem času mu je status prosilca potekel. V zaprtem oddelku je dobil papir, da mora v tridesetih dneh zapustiti ozemlje Republike Hrvaške. Nato je dvajset dni spal na cesti, kjer je bilo zelo mrzlo. Na negativno odločitev o mednarodni zaščiti se je pritožil, a je ponovno dobil negativno odločitev, enkrat pa mu niso nič odgovorili. Na Hrvaškem ne marajo prosilcev za mednarodno zaščito, saj mu npr. v trgovini, ko so izvedeli, da je prosilec za mednarodno zaščito, niso hoteli nič prodati. V kampu, v katerem je bil nastanjen, ga je varnostnik dvakrat pretepel, enkrat pa so ga pretepli tudi policisti na meji (tega ni prijavil, saj ne more prijaviti policista na policijo; drugi so na policijski postaji prijavili take dogodke, pa so jim rekli, da nimajo pogojev, da bi se lahko pritožili). Nadalje je povedal, da so mu vzeli kartico, denar in hrano. Psihično in fizično ne more nazaj na Hrvaško, če bo moral iti, bo storil samomor. Tudi pretepa varnostnika ni prijavil, ker je vedel, da je „brez veze“. V času nahajanja na Hrvaškem je imel tri razgovore v farsi - dari jeziku, ki ga razume. Nastanjen je bil v azilnem domu, v sobi so bili štirje, soba je bila podobna sobi v azilnem domu v Ljubljani, hrano so dobivali trikrat na dan. V postopku za mednarodno zaščito je imel odvetnika. Osemnajst mesecev je bil v Republiki Avstriji, tri leta v Republiki Hrvaški, sedaj pa si želi nekje ostati in normalno živeti. Ne ve, kaj mora narediti, da ne bo vrnjen v Republiko Hrvaško, ker tja ne želi iti.

14Trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic je na tožniku. Po presoji sodišča tožnik s svojimi navedbami v tožbi in na opravljenem razgovoru ni izkazal, da bi bil s predajo Hrvaški izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

15Zatrjeval je sicer, da so ga pretepli policisti na meji, vendar pa tega glede na to, da gre za dogodke na meji, ni šteti med sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Tožnik pa sicer ni navajal, da bi mu bila na meji preprečena podaja prošnje za mednarodno zaščito, očitno pa jo je vložil, kot izhaja tudi iz podatkov Eurodac v upravnem spisu.

16Tudi tožnikovi opisi odnosa, ki naj bi ga imelo hrvaško prebivalstvo do prosilcev za mednarodno zaščito ne izkazujejo pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, zato v zvezi s tem Hrvaški ni moč očitati sistemskih pomanjkljivosti njihovega azilnega sistema.

17Navedb, da so ga varnostniki v kampu dvakrat pretepli ter da so mu vzeli kartico, denar in hrano, tožnik z ničemer ne izkaže. Tudi če sodišče sledi tožniku, da se je navedeno zgodilo, pa se strinja s toženko, da to ne zadostuje za presojo, da gre za sistematično nasilje in s tem sistemsko pomanjkljivost v hrvaškem azilnem sistemu, saj gre za posamični dejanji, poleg tega pa tožnik teh dejanj po lastni izjavi niti ni prijavil in tako ni omogočil ukrepanja hrvaških organov zoper posamične storilce navedenih, obsojanja vrednih, dejanj.

18Sodišče se strinja s toženko, da je dejstvo, da je tožnik moral zapustiti kamp na Hrvaškem (v posledici česar naj bi po njegovih navedbah dvajset dni spal na cesti), pripisati zaključeni namestitvi tožnika na Hrvaškem zaradi tam pravnomočno končanega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Enako bi se mu zgodilo tudi v drugih državah članicah. Po Uredbi Dublin III in Procesni direktivi² namreč pravice prosilcev za azil, med katere spada tudi nastanitev, prehrana, zdravstvena oskrba in pravna pomoč, pripadajo le prosilcem mednarodne zaščite, kar pa tožnik takrat ni bil več.

19Tudi dejstvo, da je bil dva meseca v zaprtem „kampu“, samo po sebi ne kaže na sistemske nepravilnosti hrvaškega azilnega sistema, saj pristojnim hrvaških organom za mednarodno zaščito ob upoštevanju evropske in hrvaške zakonodaje pripada odločitev o tem, ali je oziroma bo tožnik v nadaljnjem postopku po Uredbi Dublin III nastanjen v odprtem ali zaprtem tipu nastanitve, tožnik pa ima v zvezi s tem pravna sredstva.

20Tožnik pa sicer ni navedel, da bi imel še kakršnekoli druge težave v času bivanja na Hrvaškem kot prosilec oziroma da bi z njim tam ravnali nečloveško ali poniževalno niti da bi bili pogoji za bivanje v nastanitvenem centru neprimerni. Ravno nasprotno, v hrvaškem postopku mednarodne zaščite je imel razgovore v farsi - dari jeziku, ki ga razume. Nastanjen je bil v azilnem domu, v sobi so bili štirje, soba je bila podobna sobi v azilnem domu v Ljubljani, hrano so dobivali trikrat na dan. V postopku za mednarodno zaščito je imel odvetnika.

21Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je 6. 6. 2019 prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

22Po presoji sodišča tako ni slediti tožnikovim navedbam, da bi se ga ne smelo izročiti Hrvaški. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav, tožnik pa po pojasnjenem s svojimi navedbami ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni treba še dodatno utemeljevati.

23Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Hrvaško ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju na Hrvaškem kot splošnem vedenju o razmerah v njej na področju mednarodne zaščite. V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

24Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnik, ki je bil v upravnem postopku že zaslišan, v tožbi ne navaja pravnorelevantnih novih dejstev in dokazov. Predlagani dokazi (poročilo Pravno informacijskega centra iz julija 2018 ter predlagana internetna članka pod III. točko tožbe) se namreč po navedbah tožnika nanašajo na ravnanja hrvaških varnostnih organov na meji, t.i. „push-back“, ki zajemajo kršitve prepovedi vračanja ter omejevanja dostopa do azilnega postopka, tj. na mejne postopke, kar v konkretnem primeru ni pravno relevantno, saj je tožnik na Hrvaškem že podal prošnjo za mednarodno zaščito, zato se ga Hrvaški tudi vrača, in sicer pristojnim organom mednarodne zaščite, kjer bo obravnavan v skladu z evropskimi in hrvaškimi določbami o mednarodni zaščiti (in torej ne bo vrnjen mejni policiji). Sodišče teh dokazov kot pravno nerelevantnih v konkretnem primeru zato ni izvedlo.

K II. točki izreka:

25Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

26Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

27Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III.
² Direktiva 20133/33EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.