UPRS Sodba I U 971/2018-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2344/2017-9 z dne 30. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski upravni organ je zahtevo tožnika za izdajo potrdila, da se šteje, da ima stavba št. ..., ki stoji na parcelah 1772/1, 1772/4, 1772/12, 1772/16 in 1772/18, vse k.o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu, zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da tožnik s predloženimi dokazi ni uspel izkazati pogojev iz 1. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Po mnenju organa je namembnost objekta obramba in zaščita ter skladiščenje, čeprav vlagatelj tega ni eksplicitno navedel. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) z dne 29. 12. 2017 pa izhaja, da MNZ oziroma policija navedenega objekta ni uporabljala za potrebe obrambe, zaščite in reševanja. V zvezi s predloženo izjavo A.A., da se je stavba pred in po 1. 1. 2003 uporabljala za urjenje delavcev, Enote za protibombno zaščito, katere vodja in udeleženec je bil, ugotavlja, da je v nasprotju z odgovorom MNZ z dne 29. 11. 2017, zato je ne upošteva. Meni, da ni izkazano dejstvo, da je bil objekt na dan uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003) v uporabi.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi soglaša, da tožnik ni izkazal vseh pogojev, ki jih določa ZGO-1. Po prepričanju drugostopnega organa iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da objekt na dan uveljavitve ZGO-1 ni bil v uporabi.

3Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je predložil izjave štirih prič, toženka pa se je opredelila le do izjave priče A.A. in jo neutemeljeno zavrnila, ker naj bi bila v nasprotju z izjavo MNZ. Tožnik je predložil tudi dodatno izjavo policije z dne 29. 11. 2017, v kateri pa je zapisano, da je bil objekt z dnem uveljavitve ZGO-1 v uporabi. Kolikor je obstajal dvom o dejstvu, ali je bil objekt v uporabi z dnem uveljavitve ZGO-1, bi moral to organ preveriti z zaslišanjem prič. Tudi MNZ je v izjavi z dne 29. 12. 2017 potrdil, da se je objekt uporabljal za interna strokovna usposabljanja, kar je vsaj delno potrdilo izjavo prič. Glede na ugotovitev, da je bil objekt v uporabi v letih 2013 in 2014, je mogoče zaključiti, da je bil objekt temu namenjen tudi pred tem. Ni življenjsko, da bi se objekti, ki so take narave, da se le občasno uporabljajo, bili v uporabi vsak dan, temveč se je očitno uporabljal glede na obstoj potreb služb, ki so ga koristile. Da pa se je uporabljal tudi v letu 2003, kaže tudi dejstvo, da njegova uporaba ni bila opuščena. Objekt je bil zgrajen za vojaške in obrambne potrebe jugoslovanske vojske. Mogoče je tudi zaključiti, da uradniki, ki so pripravili izjavo, niso bili seznanjeni z dejanskim stanjem uporabe objektov, kot izhaja iz izjav prič, ki so bili operativci, torej osebe, ki so dejansko izvajale ali bile odgovorne za izvajanje vaj na terenu. Toženka torej ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Toženka je nakazala, da bi moral tožnik med postopkom spremeniti zatrjevano namembnost objekta, ter se je sklicevala na Uredbo klasifikacije vrst objektov in objektih državnega pomena, ki ločuje objekte za usposabljanje, vadbo in objekte za zaščito in reševanje, pri tem pa tožnika ni opozorila na njegove pravice ter ga pozvala k določitvi namembnosti objekta ter spremembi. Tožnik je opredelil namembnost objekta, kot jo je sam najbolje ocenil. Tudi MNZ je po prvem pozivu podal drugačno informacijo. Opozarja, da mu toženka ni vročila druge izjave MNZ in mu tako ni dala možnosti izjaviti se o pomembnem dejstvu pred izdajo odločbe, kot to zapoveduje prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlaga, da sodišče spremeni odločbo toženke oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba je utemeljena.

6ZGO-1 v 1. točki prvega odstavka 197. člena določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru.

7Sporno v obravnavani zadevi je, ali je tožnik izkazal podanost vseh pogojev, ki morajo biti za izdajo potrdila kumulativno podani. Po stališču organa objekt na dan 1. 1. 2003 (dan uveljavitve ZGO-1) ni bil v uporabi, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da pri presoji navedenega pogoja izhaja iz namembnosti, kot jo je sam opredelil – namembnost obrambe in zaščite ter skladiščenja.

8Iz razlogov organa izhaja, da sprejema navedbe MNZ iz dopisa z dne 29. 12. 2017, da je ... občasno uporabljala podzemni objekt na parcelah 1772/16, 1772/17, 1772/18 in 1772/19, vse k.o. ..., in sicer po 1. 1. 2013 pa do leta 2014, za potrebe izvajanj nalog policije, to je za izvajanje internih strokovnih usposabljanj, s katerimi se policisti pripravljajo za izvajanje operativnih nalog policije v različnih pogojih delovanja. Glede na navedeno pa zaključuje, da MNZ oziroma policija navedenega objekta ni uporabljala za potrebe obrambe, zaščite in reševanja ter se pri tem opira na Uredbo klasifikacije vrst objektov in objektih državnega pomena, ki ločuje objekte za usposabljanje, vadbo in objekte za zaščito in reševanje, npr. zaklonišča.

9Ob taki obrazložitvi izpodbijane odločbe pa sodišče ne more slediti organu, da je pravilno uporabil materialni predpis, saj se pogoj, na katerem je utemeljil zavrnitev glasi: „če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila“. Da pa uporaba s strani policije oziroma MNZ (usposabljanje, vadba) pomeni bistveno spremembo namembnosti objekta (glede na namembnost pred 31. 12. 1967, kar je bistveno pri obravnavi spornega pogoja), ki naj bi bila po navedbah izpodbijane odločbe (obramba, zaščita, skladiščenje), pa organ ni navedel oziroma je obrazložitev v tem okvirju v celoti izpadla, kar pomeni tudi, da se odločbe glede tega pogoja ne da preizkusiti, torej je podan obstoj bistvene kršitve določb postopka – 7. točka 237. člena ZUP.

10Vprašanje je tudi, ali je bil objekt na dan uveljavitve ZGO-1 v uporabi – 1. 1. 2003. Razlog, da dejstvo uporabe na sporni datum ni izkazano, opira na isti dopis MNZ, iz katerega izhaja uporaba po 1. 1. 2013. Vendar pa organ ni dokazno ovrednotil izjave priče A.A., iz katere izhaja, da se je stavba pred in po 1. 1. 2003 uporabljala za urjenje delavcev Enote za protibombno zaščito, katere vodja in udeleženec je bil. Dokazno vrednost navedeni izjavi odreka, ker da je v nasprotju z dopisom MNZ z dne 29. 11. 2017, pri čemer pa MNZ ni predočil izjave priče A.A. ter ga pozval, da se do vsebine izjave svojega zaposlenega opredeli. Nadalje se tudi ni opredelil do dokazne vrednosti dopisa MNZ, Uprave za policijske specialnosti z dne 29. 11. 2017, ki ga je predložil tožnik in v katerem organ navaja, da je ... uporabljala podzemne objekte na območju ... za izvajanje svojih internih strokovnih usposabljanj ter so bili objekti občasno uporabljeni, enkrat do dvakrat letno, do leta 2014 ter so ob dostopu do navedene lokacije koristili neškodljiv prehod čez zemljišče. Glede na to sodišče sledi ugovoru tožnika, da je dejansko stanje v zvezi s sporno uporabo (oziroma neuporabo) v času uveljavitve ZGO-1 nepopolno ali celo nepravilno ugotovljeno.

11V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ pravilno uporabi pogoj „da se namembnost objekta po datumu 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila“ in s tem v zvezi dopolni dejansko stanje in obrazložitev, v zvezi s pogojem „uporabe 1. 1. 2003“ pa zasliši pričo A.A., kolikor dvomi v njegovo izjavo ter jo nato predoči MNZ, njegovemu delodajalcu, da se jasno izjavi o uporabi tožnikovih parcel, saj je bil pri svojih izjavah nekosistenten (odgovor MNZ na dopis toženke z dne 28. 11. 2016; dopis MNZ z dne 29. 11. 2017; dopis MNZ z dne 29. 12. 2017). Dokazno pa naj ovrednoti tudi izjave ostalih prič.

12Ker je dejansko stanje v obravnavanem postopku ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.