VSC Sodba Cpg 88/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v delu v točki II. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še 23.344,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2016 dalje do plačila;

- v delu v točki III. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve odločbe pritožbenega sodišča povrniti 2.419,96 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka, ki sama nosi svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 459,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki (toženki) naložilo plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.000,00 EUR od 16.2.2016 dalje do plačila in od 2.000,00 EUR od 16.3.2016 dalje do plačila; (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 28.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.000,00 EUR od 16.4.2016 dalje do plačila, od. 2.000,00 EUR od 15.5.2016 dalje do plačila, od 600,00 EUR od 16.6.2016 dalje do plačila in od 24.000,00 EUR od 1.1.2016 dalje do plačila; in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožeča stranka (tožnik) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženki 987,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del II. točke izreka sodbe (zavrnjenih 24.000,00 EUR s pripadki) in posledično še zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje¹ je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in se zahtevku tožnika ugodi, podredno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da zavrnitev variabilnega dela nagrade temelji na nerazumevanju poslovnih bilanc. Upravičenost variabilnega dela je po pogodbi o poslovodenju odvisna od pozitivnih poslovnih rezultatov in letnih bilančnih prihodkov preko 1 MIO EUR. Sodišče prve stopnje je bilančne prihodke (povečali so se iz 1,087.270,00 EUR (leto 2014) na 2,140.063,00 EUR (leto 2015)) pomešalo s (čistimi) prihodki od prodaje (iz 1,072.021,00 EUR (leto 2014) na 1,389.069,00 EUR (leto 2015)) in upoštevalo napačno računovodsko postavko. Trditve, da poslovanje ni bilo odvisno od uspešnosti tožnika v tako kratkem času, ampak od odkupa terjatev upnikov s strani Ferokova, kar je negativen poslovni rezultat spremenilo v pozitivnega, med trditvami toženke ni bilo in takšna navedba sodišča prve stopnje, ki naj bi bila nesporna, pomeni bistveno kršitev pravdnega postopka. Odkup terjatev ne vpliva na poslovni rezultat. V navedbah toženke je trditev, da je toženka uspela dogovoriti ugoden odpis dolgov. To bi se izrazilo v bilancah v obveznostih do virov sredstev. Le del dolgoročnih obveznosti se je prelevil v kratkoročne, kar pa ne kaže na odpis dolga.² Uspešna prodaja kaže na uspešno delo tožnika. Pogodba ne določa, da bi moral tožnik delati celo leto, da bi bil upravičen do variabilnega dela nagrade. Z odpovednim rokom je funkcijo opravljal 11 mesecev. Sodišče bi moralo zato v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo 24.000,00 EUR s pripadki.

3Pravočasno pritožbo je vložila tudi toženka, in sicer iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zoper I. točko izreka sodbe in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, podredno pa razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Navaja, da tožnik po 1.1.2016 ni več prihajal na sedež, da je poslovodno funkcijo prevzel novi direktor in da storitve tožnika po 1.1.2016 niso bile opravljene. Toženka zato meni, da je tožniku neutemeljeno priznan fiksni del plačila za prva dva meseca v letu 2016. Do zneska ni upravičen, saj delo ni bilo opravljeno.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbo toženke predlagal zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov ter med drugim izpostavil, da je bil odpovedni rok po pogodbi o poslovodenju 60 dni, da je bilo fiksno plačilo neodvisno od dejansko opravljenih ur dela in da ni prostovoljno odpovedal pogodbe.

5Toženka je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov. Izpostavila je, da je odpust dolga zatrjevala že v odgovoru na tožbo, da je bila tožnica glede utemeljevanja variabilnega dela nagrade pavšalna in da zaradi prekluzije s konkretnimi navedbami v pritožbi ne more biti uspešna.

6Pritožba toženke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožnika delno utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah od 1. do 17. obrazložitve izredno podrobno povzelo vso trditveno podlago obeh pravdnih strank. Prav tako je pravilno in v zadostni meri ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah od 18. do 26. in ga kot takšnega pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja med drugim izhaja, da je tožnik po pogodbi o poslovodenju za mandatno dobo 4 leta in z odpovednim rokom 60 dni za toženko opravljal poslovodno funkcijo od 1.4.2015 do 31.12.2015, ko jo je prenehal opravljati zaradi razrešitve s strani toženke. Plačilo za tožnikovo delo je bilo sestavljeno iz fiksnega dela, ki je ne glede na število ur opravljenega dela znašal 2.000,00 EUR mesečno (op. zneski za delo do konca leta 2015 so mu bili izplačani), in variabilnega dela za preteklo poslovno leto, ki je zapadel v plačilo do 30.4. za vsako preteklo poslovno leto in pod pogojema, da družba doseže pozitivne poslovne rezultate in da bilančni prihodki družbe presegajo 1 MIO EUR (do 1,4 MIO EUR je variabilni del znašal 6% od presežka nad 1 MIO EUR).

8Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kljub dejstvu, da tožnik nesporno v času odpovednega roka (januar in februar 2016) ni opravljal poslovodne funkcije, tožniku za omenjena meseca pripada po pogodbi dogovorjeno fiksno plačilo s po pogodbi dogovorjeno zapadlostjo (mesečna plačila so zapadla 15. v mesecu za pretekli mesec). Drugačno zavzemanje pritožbe toženke glede odločitve o plačilu (fiksnega dela) iz I. točke izreka izpodbijane sodbe ni utemeljeno, saj mora toženka svoje obveznosti izpolniti tudi za čas odpovednega roka in to ne glede na dejstvo, da tožnik takrat funkcije dejansko ni več opravljal, saj jo je po primopredaji že opravljal novi direktor.

9Tožnik se je v postopku v zvezi z variabilnim delom skliceval na zvišanje bilančnih prihodkov (zneskovno se je skliceval le na prihodke od prodaje) in na nekakšne „zunajbilančne“ prihodke, ki so bili ustvarjeni na podjetju ..., medtem ko je toženka (neprerekano) ugovarjala, da je do pozitivnega poslovnega rezultata prišlo zaradi odpisa dolgov s strani podjetja Manitowoc (glej tudi 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V kolikor tožnikova pritožba izpostavlja druge bilančne podatke, velja pritrditi odgovoru toženke, da je v tej smeri prekludiran. Tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi se sklicuje na druge bilančne postavke, so neupoštevna pritožbena novota. Tožnik teh dejstev na prvi stopnji sojenja ni zatrjeval, v pritožbi pa ni izpostavil utemeljenih razlogov za prepozne navedbe (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Posledično se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z materialnopravnimi posledicami, ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z neupoštevnimi dejstvi. Sicer drži, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo, da je toženka ugovarjala v zvezi z odkupom terjatev s strani podjetja ..., vendar navedeno dejstvo ni pravno relevantno in v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nesporno dejstvo se je namreč nanašalo na odpust terjatev s strani podjetja ..., kar pa tudi sicer ni odločilno dejstvo za presojo zahtevanega variabilnega dela nagrade za poslovodenje.

10V zvezi s slednjim velja pritrditi pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pogodbeni dogovor je namreč jasen. Tožniku za vsako preteklo poslovno leto pripada plačilo variabilnega dela, če družba doseže pozitivne poslovne rezultate in če bilančni prihodki družbe presegajo 1 MIO EUR. Nekakšni „zunajbilančni“ prihodki, ki jih je ustvarilo tretje podjetje, vsekakor v tem delu ne morejo biti relevantni, obstaja pa zvišanje prihodkov od prodaje v letu 2015, ki ga je tožnik že v tožbi neprerekano izpostavljal. Ker je obenem sama toženka navajala o pozitivnem poslovnem rezultatu družbe, je ob pravilni uporabi materialnega (pogodbenega) prava tožniku treba prisoditi variabilni del v višini 6% od prihodkov od prodaje nad 1 MIO EUR. Ti so se zvišali iz 1,072.021,00 EUR (leto 2014) na 1,389.069,00 EUR (leto 2015), zato znaša 6% od presežka (nad 1 MIO EUR) 23.344,14 EUR. Ker je po pogodbi predmetni znesek zapadel v plačilo 30.4. za vsako preteklo poslovno leto, tožniku od tega zneska pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 1.5.2016 dalje do plačila, saj je od takrat dalje toženka s plačilom v zamudi. Razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik funkcijo v letu 2015 opravljal le 9 mesecev in da za izplačilo variabilnega dela (tudi zaradi (pravilno) odpusta dolga) ni neposredne povezave z njegovim delom, so napačni, saj pogodba o poslovodenju takšnih pogojev za izplačilo variabilnega dela ne vsebuje. Pogodbena pogoja za tožnikovo upravičenost do izplačila variabilnega dela nagrade sta le dva, in sicer pozitiven poslovni rezultat v preteklem letu in presežek bilančnih prihodkov nad 1 MIO EUR. Slednje je bilo s sklicevanjem tožnika na zvišanje prihodkov od prodaje izkazano, medtem ko je prvo dejstvo zatrjevala sama toženka. V tem delu je glede na povedano pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo. Kot je bilo že zgoraj izpostavljeno pa tožnik z neupoštevnimi pritožbenimi novotami (s sklicevanjem na bilančne prihodke, ki jih na prvi stopnji sojenja ni zatrjeval) ne more utemeljiti zahtevka v zahtevani višini (24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2016 dalje do plačila), zato je bilo v tem presežnem delu treba njegovo pritožbo zavrniti.

11Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo pravdni stranki nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo.

12Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo (dogovorjenega fiksnega dela plačila za poslovodenje) za meseca januar in februar 2016 s pripadki (I. točka izreka izpodbijane sodbe), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke v celoti zavrnilo (del II. točke izreka te sodbe, ki temelji na 353. členu ZPP). Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno zavrnilo zgoraj izpostavljeni del zahtevanega variabilnega dela plačila, pri čemer dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Skladno s slednjim je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prva alineja I. točke izreka te sodbe, ki temelji na peti alineji 358. člena ZPP), v preostalem, presežnem delu (tožnik zahteva plačilo 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2016 dalje, medtem ko mu je po spremembi prisojeno 23.344,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2016 dalje do plačila) pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (del II. točke izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

13Zaradi omenjene spremembe je bilo treba poseči tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji sojenja. Predmetne stroške je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo (tožniku je priznalo 3.182,50 EUR stroškov, toženki pa 1.583,40 EUR), a se je spremenil uspeh pravdnih strank. Tožnik je zahteval plačilo 32.600,00 EUR s pripadki in uspel z zahtevkom za plačilo 27.344,14 EUR s pripadki, zato znaša njegov uspeh na prvi stopnji sojenja 84 %, toženkin pa 16 %. Tožniku upoštevaje uspeha pravdnih strank pripada 2.673,30 EUR stroškov, toženki pa 253,34 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotu je torej toženka dolžna tožniku povrniti 2.419,96 EUR stroškov postopka na prvi stopnji sojenja, pri čemer je upoštevan paricijski rok od vročitve te odločbe, saj je bila s to odločbo spremenjena sodba sodišča prve stopnje in je posledično znova odločeno o stroških postopka na prvi stopnji sojenja (druga alineja I. točke izreka te odločbe).

14O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ter prvim in tretjim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo skoraj v celoti uspel, pri čemer z delno zavrnitvijo njegove pritožbe niso nastali posebni stroški, zato mu mora njegove pritožbene stroške v 15 dneh povrniti toženka. Tožniku se priznajo (priglašeni) stroški nagrade za pritožbo (750 točk in ne 1000 točk, saj se upošteva vrednost izpodbijanega dela sodbe) in 15 točk materialnih stroškov (2% od nagrade in ne priglašenih 20,00 EUR), kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 459,00 EUR. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko tožniku niso priznani nepotrebni stroški odgovora na pritožbo toženke, saj njegov odgovor ni prispeval k odločitvi v tej zadevi. Podobno velja za odgovor toženke na pritožbo tožnika, s katero je bil tožnik tudi sicer uspešen.

¹ Pritožba se obravnava po vsebini, in sicer se tožnik pritožuje le zoper odločitev o zavrnjenem variabilnem delu plačila za poslovodenje. Nenazadnje tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predmetno okoliščino izpostavlja tudi sam.
² Tožnik navaja bilančne podatke, ki jih pritožbeno sodišče ni povzemalo iz spodaj pojasnjenih razlogov.