VSL Sodba VII Kp 27575/2017

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni:

1. v odločbi o krivdi tako, da se obdolženko spozna za krivo kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. členom KZ-1,

2. v odločbi o kazenski sankciji pa se izpodbijana sodba v točki II izreka v celoti spremeni tako, da se obdolženki po 57. in 58. členu KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se ji po prvem odstavku 324. člena KZ-1 določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v roku 3 (treh) let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka I. izreka). Obdolženki je na podlagi določb 57., 58., 63. in 64. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri ji je po prvem odstavku 324. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. V izrečenem ukrepu varstvenega nadzorstva za čas dveh let ji je po prvi točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1E določilo navodilo, da se zdravi v ustreznem zdravstvenem zavodu (točka II. izreka). V III. točki izreka je sodišče sklenilo na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1, da se bo v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka določene kazni zapora v kazen vštel čas pridržanja od 02.21 ure 11. 6. 2017 do 05.10 ure dne 11. 6. 2017. Obdolženki je na podlagi 69. in 72. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil za čas treh let. V izrečeni varnostni ukrep je vštelo čas trajanja izrečenega začasnega odvzema vozniškega dovoljenja od 12. 7. 2017 dalje (točka IV izreka). Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo so zagovorniki obdolžene vložili pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije (kršitev načela enakosti pred zakonom). Z dopolnitvijo pritožbe so oblikovali še pritožbeni predlog, da se obdolženo oprosti obtožbe.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Uvodna trditev pritožnikov je, da opisano dejanje v odločbi o krivdi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja nevarne vožnje. To pa zato, ker ni konkretiziran konstitutivni znak tega kaznivega dejanja, ki se odraža v neposredni nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Pritožniki analizirajo dejstveni opis tako, da sta se voznici B. B. in C. C. obdolženki morali umikati. Vendar pa v opisu ni trditve, kaj bi se zgodilo, če se voznici B. B. in C. C. ne bi umaknili. Prav tako po trditvah zagovornikov ni razvidna vzročna zveza med vožnjo obdolžene ter neposredne nevarnosti za življenje in telo drugih oseb.

5Takšne očitke pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V dejstvenem opisu je trditev, da je obdolženka pred naseljem D. sekala levi ovinek, zaradi česar je morala voznica B. B., ki je peljala iz nasprotne smeri zavirati in se umikati delno s cestišča. V nadaljevanju pa je tudi trditev, da je na ta način preprečila trčenje. Tudi za drugo voznico C. C., ki je bila takrat udeleženka v cestnem prometu, je trditev, da se je morala C. C. zaradi obdolženkine vožnje umikati močno na rob vozišča. Zakonski znak kaznivega dejanja nevarne vožnje je povzročitev konkretne nevarnosti storilca tovrstnega kaznivega dejanja. Konkretna nevarnost se rezultira z ugotovitvijo, da lahko zaradi protipredpisne vožnje vsak čas pride do uresničenja takšne nevarnosti, skratka do trčenja, kar je najmanj za voznico B. B. ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Na isti ravni pa je trditev, da je s protipredpisno vožnjo obdolženka povzročila neposredno nevarnost za življenje in telo tudi za voznico C. C. Trditev je, da se je C. C. morala umakniti močno na rob vozišča, kar nedvomno ni običajna vožnja voznikov, ko drugi udeleženci (obdolženka) ne spoštujejo cestno prometnih predpisov. Ali drugače povedano, iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja je mogoče izluščiti neposredno nevarnost za življenje in telo, zaradi obdolženkine kršitve cestno prometnega pravila, tako za voznico B. B. kakor tudi C. C. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je iz takšnega opisa mogoče sklepati tudi na vzročno zvezo med kršitvijo cestno prometnega pravila, ko je obdolženka vozila pod vplivom kokaina, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje (str. 8 sodbe) ter grožnjo, ki je zaradi protipredpisne vožnje obdolženke grozila najmanj voznicama B. B. in C. C. Ko se je obramba vprašala, kaj bi se zgodilo, če B. B. ne bi zavirala in se delno umikala, pa je v dejstvenem opisu trditev, da bi prišlo med obema voziloma do trčenja. Drugače si besedne zveze, da je B. B. z manevrom preprečila trčenje, tudi ni mogoče razlagati.

6V nadaljevanju sicer ne tako izrecno glede kršitve kazenskega zakona, temveč bolj zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožniki še problematizirajo vprašanje oziroma okoliščino, da sta se B. B. in C. C. umikali zaradi celotne situacije in iz previdnosti in ne zato, ker bi bili neposredno ogroženi. Glede na to, da je dejstveni opis v krivdoreku delno popoln za opredelitev kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, je zato povzeto vprašanje pravzaprav predmet presoje zmotne ugotovitve ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 8 do 10 dokazno sklenilo ugotovitev o obstoju konkretne nevarnosti. Oprlo se je ne samo na izpovedbo B. B., ampak tudi policistov Č. Č. in D. D. Policista sta povedala, da ko sta vozila za obdolženko in jo kar nekaj časa neuspešno zaustavljala, da je prišlo do srečavanja dveh ali treh vozil, ki so se umikala, da ne bi prišlo do nesreče. Konkretno sta opredeljevala tudi vožnjo nasprotni vozečih voznic B. B. in C. C. ter za prvo navedla, da se je B. B. izognila trku z obdolženko, kar je povedala nenazadnje tudi B. B., pri čemer je še navedla, da se je obdolženka pripeljala po sredini cestišča. Kar pomeni, da če bi B. B. vozila tako kot je upravičena po cestno prometnih predpisih, da bi logično obdolženka v vozilo B. B. trčila. Tudi C. C. je povedala, kar je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe, stran 10, da je zapeljala skrajno desno, skoraj že na travo, da se več kot toliko niti ni mogla izogniti. C. C. je sicer še ocenila, da nevarnosti za trčenje z obdolženko ni obstajala tudi, če se ne bi umaknila, tako kot je opisala, skoraj že na travo. Vendar pa sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča policista, ki sta neposredno vozila za obdolženko, Č. Č. in D. D., bila na prometno situacijo dosti bolj pozorna in neobremenjena in sta tudi iz vidika profesionalnosti objektivno lahko zaznala nevarnost trčenja med obdolženko in C. C., če se slednja ne bi umaknila, tako kot je prvo sodišče nenazadnje tudi ugotovilo.

7Sodišče prve stopnje je v odločbi o krivdi ugotovilo, da je obdolženka izpolnila znake kaznivega dejanja iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Tosmerno kršitev je sodišče prve stopnje navedlo tako v abstraktnem kakor tudi v konkretnem opisu kaznivega dejanja, ko je ugotovilo, da je obdolženka kot udeleženka v cestnem prometu vozila pod vplivom kokaina in metabolita kokaina, benzioilelkgonina, ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena pod točko 53 v drugi skupini prepovedanih drog. Na povedani način pa je kršila tudi pravilo iz drugega odstavka 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP). Tega segmenta skratka ugotovljenega zakonskega znaka iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 pritožniki ne izpodbijajo kot zmotnega ali nepopolno ugotovljenega.

8Utemeljena pa je pritožbena kritika glede kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP glede vprašanja, ali konkretni opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse znake kaznivega dejanja nevarne vožnje po 3. alineji 3. točke 324. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 lahko ustvari predrzno ali brezobzirno vožnjo s kataloškimi, ne pa tudi z drugimi ali drugačnimi kršitvami cestno prometnih pravil, ki so opredeljena v nadaljnjih treh alinejah zakonskega teksta. Sodišče prve stopnje je povzelo obtožbeni očitek, da je obdolženka predrzno in brezobzirno vozila, ker ni prilagodila hitrosti vožnje na „nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce in ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih“. Pregled dejstvenega opisa kaznivega dejanja v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 pa pokaže, da se je lahko sodišče prve stopnje ukvarjalo samo z neprilagojeno hitrostjo vožnje obdolženke na nepreglednih odsekih ceste med Črnomljem in Vinico. Skratka v konkretnem opisu ni nobene navedbe, da je bila prehitra vožnja oziroma neprilagojena hitrost na odsekih, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih oziroma kolesarskih stezah ali prehodih. Edino izhodišče za presojo obstoja nepreglednega odseka ceste bi bil lahko levi ovinek, ki ga je pred naselje D. „sekala“ obdolženka. Vendar pa je izostala trditev ali ugotovitev, da je levi ovinek nepregleden. Pa tudi sicer je v postopkih dokazovanja razvidno, da je B. B. na zadostno razdaljo pred seboj zaznala vozila, ki so se ji približevali, zlasti pa intervencijsko vozilo policije, ki je imelo aktivirane svetlobne signale. Zato ima prav pritožba, da so v opisu kaznivega dejanja nanizane kršitve cestno prometnih pravil, ki pa jih, kot je že ugotovljeno, zakonski tekst s kataloškimi prepovedmi, ki veljajo za udeležence v cestnem prometu, ne pokriva. Iz tega razloga je zato pritožbeno sodišče poseglo v odločbo o pravni opredelitvi oziroma v krivdorek tako, da je kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvi točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Ni pa iz dejstvenega opisa reduciralo sicer ugotovljene protipredpisne vožnje obdolženke, ko je vozila z neprilagojeno hitrostjo, ker je presodilo, da so pravilno ugotovljene okoliščine podlaga za izrek odločbe o kazenski sankciji oziroma odmeri določene kazni v izrečeni pogojni obsodbi.

9V nadaljevanju pritožbene obrazložitve se pritožniki ne strinjajo še z izrečenim ukrepom varstvenega nadzorstva, ker za to ni nobene podlage, pa tudi sicer je ukrep nesmiselen, ker se osebnostna motnja po doktrini ne da zdraviti. Sodišče prve stopnje je v odločbi v kazenski sankciji res zapisalo, ko je odredilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva iz 1. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1, da se mora obdolženka zdraviti na prostosti v ustreznem zdravstvenem zavodu zaradi ugotovljene osebnostne motnje, kar bi sicer lahko bila podlaga za pritrditev pritožnikovi kritiki.

10Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe v 12. točki pojasnilo, da je varnostni nadzor z navodilom za ambulantno simptomatsko zdravljenje izreklo, ker je presodilo, da je potrebna redna psihiatrična obravnava in popolna abstinenca od nedovoljenih psihoaktivnih substanc. Navedena ocena temelji, kot je to razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe, na izvedenskem mnenju izvedenke E. E.

11Navodilo iz 1. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 sme sodišče določiti samo s soglasjem obdolženca, če je potrebno zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog. Pritožniki sicer niso izrecno zapisali, da takšnega soglasja obdolženka ni podala, ampak so izrazili samo nerazumnost izrečenega navodila glede na vsebino izreka v odločbi o kazenski sankciji. Vendar pa je odločilno v zvezi z nadaljnjo delno utemeljitvijo pritožbe ugotovitev, da so pa vendarle pritožniki nehote, ker so se pritožili tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, izrazili za obdolženko nesoglasje glede zdravljenja odvisnosti od drog. Skratka pritožba je sama po sebi na konkludentni način izrazila stališče obdolženke, da ne daje soglasja za tosmerno zdravljenje, pri čemer se v 12. točki obrazložitve sodnik niti ni opredelil do konstitutivnega pogoja za izrečeno navodilo glede „soglasja“ obdolženke, kar bi kazalo lahko tudi na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12Ob ugotovitvi, da je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče poseglo v prvostopenjsko sodbo v obsegu kot je razvidno iz izreka te sodbe. Sicer pa je pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 381. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

13Pritožbeno sodišče je s svojo odločbo delno odločilo v korist obdolženke, zato ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).