UPRS Sodba I U 296/2017-21

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-1749/2016-6 z dne 26. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitve stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ investitorju A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo dveh nezahtevnih objektov, majhnih stavb - garaže in savne/fitnessa na zemljišču s parc. št. 811/2 k. o. ... pod tam navedenimi pogoji.

2V obrazložitvi navaja, da navedena objekta izpolnjujeta pogoje za nezahteven objekt po določbah Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN). Med drugim se sklicuje tudi na določbe OPN o predpisanih odmikih za nezahtevne objekte. V zvezi s pripombami glede večje osenčenosti sosednjih zemljišč navaja, da je treba presojati, ali gre v tem smislu za prekomeren poseg. Navaja, da so bile stranke z vabilom na ustno obravnavo opozorjene na dolžnost predložiti dokaze za svoje trditve in da nihče ni predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bo predvidena gradnja vplivala na sosednja zemljišča v tolikšni meri, da bi bila s tem bistveno zmanjšana kakovost bivanja in da ne bi bile zagotovljene niti minimalne zahteve glede osončenosti po določbah OPN.

3Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da se strinja z razlogi izpodbijane odločbe. Med drugim pojasnjuje, da organ ugovore stranskih udeležencev v upravnem postopku preizkusi le v obsegu njihovega pravnega interesa v konkretni zadevi. Zato so relevantni ugovori, ki se nanašajo na pogoje gradnje nezahtevnih objektov, ki sta predmet tega postopka, ne pa stanovanjskega objekta. Pritožbi priložena študija osončenja ne vpliva na odločitev, saj ne izkazuje vpliva nezahtevnega objekta na osončenje bivalnih površin v objektih na sosednjih zemljiščih. Ker se pravni interes v zvezi s pravico do osončenja nanaša le na bivalne prostore, ni mogoče upoštevati ugovorov o protiustavnosti sprejetih predpisov. Za ugovor, da bi morali biti tožniki že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt seznanjeni z vsemi morebitnimi nadaljnjimi gradnjami na zemljišču, ni pravne podlage. Ugovor o preseganju dopustnega faktorja zazidanosti po OPN pa je nedovoljena pritožbena novota.

4Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. Uvodoma pojasnjujejo način, na katerega se je prizadeta stranka lotila gradnje s pridobivanjem ločenih gradbenih dovoljenj za odstranitev in novogradnjo stanovanjskega objekta ter predmetnih nezahtevnih objektov garaže in savne/fitnesa, čeprav je gradnja celota. Trdijo, da je prizadeta stranka vedela, da je treba glede na teren najprej zgraditi sauno/fitnes, saj njena gradnja po postavitvi stanovanjskega objekta ne bi bila več izvedljiva, tožnikom pa te namere ni razkrila. Tej gradnji nasprotujejo, ker bodo njihova zemljišča povsem zazidana in zato osenčena, pozidanost parcele prizadete stranke pa je prevelika. Ker so objekti ena celota, bi morali biti izpolnjeni pogoji za gradnjo celote. Če bi vedeli za tako gradnjo, soglasja za manjši odmik ne bi dali. Trdijo, da objekti, ki so predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, ne morejo biti zgrajeni, saj ne morejo stati na nasipu, za katerega ni izdano dovoljenje za podporni zid, ki naj bi nasutje utrdil in varoval. Na to, ali je gradnjo tako, kot je dovoljena, sploh mogoče izvesti, pa naj bi pazil organ.

5Ne drži, da so pritožbene navedbe o preseganju dopustnega faktorja zazidanosti nedovoljena novota. Gre namreč za pravilno uporabo predpisov in projektantskih standardov, na kar mora paziti organ po uradni dolžnosti. Trdijo, da je prizadeta stranka z ločenimi postopki želela zaobiti določila OPN o dovoljeni zazidanost, ki za to območje ne sme presegati 40 %, ob tem da faktor zazidanosti določa 21. točke prvega odstavka 3. člena OPN. Izračun zazidanosti naj bi bil v nasprotju z dovoljenim faktorjem zazidanosti.

6Menijo, da je sauna/fitnes dejansko zahteven objekt, saj ima vse elemente enake kot hiša in bo nedvomno stanovanjski prostor, čeprav ne za bivanje. Ne OPN, niti Uredba ne določa višine nezahtevnih in enostavnih objektov. Ker pa prav višina in dolžina objekta vplivata na osončenje sosednjih zemljišč in objektov na njih, mora biti razlaga teh predpisov skladna z Ustavo in zakoni. To naj bi pomenilo, da na meji s sosednjimi zemljišči glede na dolžino in višino objektov ne sme priti do takšne pretirane pozidave blizu meje, ki bi za sosednja zemljišča povzročila nedopustne imisije, to je preveliko senco, in s tem posegala v pravico do zdravega življenjskega okolja. Trdijo, da se organ o tem ni izrekel. Ne strinjajo se stališčem, da osenčenje zemljišča ni pomembno, saj so odmiki od meje predpisani ne glede na to, kakšni objekti so na sosednjih zemljiščih. Poleg tega pa organ prezre, da je gradnja celota. Menijo, da je z ustavo in zakonom skladna le razlaga, po kateri je odmik enega metra za enostavne in nezahtevne objekte dopusten le, če so ostali manj zahtevni in zahtevni objekti v pretežnem delu odmaknjeni za 4 metre, saj je le v tem primeru na sosednjem zemljišču zagotovljeno dovolj svetlobe, pomembna je tudi višina objektov (v tem primeru pa je treba upoštevati še nasip). V nasprotnem primeru sta OPN in Uredba v nasprotju z 72. členom Ustave in vsaj še s 75. členom Stavrnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

7Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in prizadeti stranki A.A.. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V njej predvsem poudarja, da so tožniki v tej zadevi omejeni na varovanje svojih lastnih pravnih interesov.

8Tožba je utemeljena.

9Ni sporno, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenja za gradnjo nezahtevnih objektov savne/fitnesa in garaže izdano po tem, ko je tožnik že pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenja za stanovanjski objekt z odmikom od meje, ki je na podlagi soglasja tožnikov manjši od predpisanega. Za tožnike je predvsem sporno, da bo z gradnjo, dovoljeno z izpodbijanim dovoljenjem, skupaj z predhodno dovoljeno gradnjo stanovanjskega objekta (obe gradnji pa sta po njihovih trditvah celota) v bližini meje z njihovimi zemljišči prišlo do pozidanosti sosednjega zemljišča v obsegu, ki prekomerno vpliva na njihova zemljišča.

10Drži, kot uveljavlja prizadeta stranka, da imajo tožniki v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranskih udeležencev in da v tem svojstvu nimajo enakega procesnega položaja kot stranka - investitor (v tem upravnem sporu prizadeta stranka). Kot stranski udeleženci v upravnem postopku imajo po določbah ZUP sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, je zato mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2. 7. 2015).

11Ne drži pa, da tožniki v konkretnem postopku, takega pravnega interesa za svoje ugovore niso izkazali. Ves čas, tako v postopku izdaje izpodbijane odločbe (zapisnik ustne obravnave z dne 12. 10. 2016), kakor v pravnih sredstvih (pritožbi v upravnem postopku in tožbi v upravnem sporu) uveljavljajo vpliv, ki ga ima pozidanost, dovoljena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, skupaj z gradnjo, dovoljeno z gradbenim dovoljenjem z dne 25. 5. 2016, na njihova zemljišča, in sicer zlasti v obliki zmanjšanega osončenja, ki jo v tožbi pravno okvalificirajo kot poseg v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave) in varstvo pred prepovedanimi imisijami (75. člen SPZ). S tem očitkom pozidanosti pa so povezani tudi njihovi tožbeni ugovori, da savna/fitnes ni nezahteven objekt, ker s stanovanjskim objektom tvori celoto, kakor tudi, da kot nezahteven objekt ni dovoljena, ker je presežen z OPN dovoljen faktor zazidanosti, taka, strnjena pozidava preblizu meje, glede na odmike in višino objektov, pa povzroča pretirano osenčenje njihovih zemljišč.

12Glede na navedeno je drugostopenjski organ pritožbeni očitek o preseganju dopustnega faktorja zazidanosti po OPN zmotno zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Poleg tega pa, kot uveljavljajo v tožbi, ta ugovor zajema tudi pravilno uporabo prava, na kar morata oba organa (prvostopenjski in drugostopenjski) paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s to dimenzijo svojega tožbenega ugovora se tožniki sklicujejo na predpisan maksimalni faktor zazidanosti, ki ga določa 20. člen OPN, in določbo 21. točke prvega odstavka 3. člena OPN, ki opredeljuje pomen tega instituta. Iz slednje določbe predvsem izhaja, da so pri izračunu faktorja zazidanosti upoštevane dimenzije tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih delov stanovanjske stavbe, brez balkonov in napuščev, ter tlorisne projekcije največjih zunanjih dimenzij vseh enostavnih in nezahtevnih objektov nad terenom.

13Po drugi alineji prvega odstavka 74c. člena ZGO-1 mora biti tudi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt izkazana skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. Izkazana mora biti torej tudi njena skladnost z določbami OPN o dovoljeni stopnji izkoriščenosti parcele, namenjene gradnji, ki jih za posamezno območje namenske rabe določa 20. člen OPN. Ne iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe, pa ne izhaja, da bi upravna organa sploh preizkušala skladnost predvidene gradnje z navedenimi določbami OPN, kar pomeni, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe navedene določbe OPN niso bile uporabljene in da je bila zato zmotno uporabljena druga alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1, ker ni izkazana skladnost predvidene gradnje s prostorskim aktom. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj izpodbijana odločba (niti drugostopenjska odločba) ne vsebuje dejanskih ugotovitev, pomembnih za pravilno uporabo 74.c člena ZGO-1 v zvezi z 20. členom in v tem okviru z 21. točko prvega odstavka 3. člena OPN.

14Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je bil v postopku nepravilno uporabljen materialni zakon, v tej posledici pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega tega člena vrnilo zadevo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 bo moral prvostopenjski organ v skladu s pravnimi stališči iz te sodbe v ponovnem postopku ugotoviti vse pravno pomembne okoliščine za pravilno uporabo navedenih določb OPN in ZGO-1 ter to v svoji odločbi obrazložiti.

15Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, sodišče ostalih tožbenih navedb ni presojalo.

16Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnike je v postopku zastopala odvetnica, zato so po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičeni do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

17Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.