VSK Sodba III Kp 17594/2019

I. Pritožbi obtoženega A. A. in njegove zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP je dolžan obtoženi A. A. plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki sodne takse v znesku 560,00 EUR (tar. štev. 7132 ZST -1).

1S sodbo, navedeno uvodoma, je bil obtoženi A. A., po predhodnem priznanju krivde, spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče mu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dveh let zapora in stransko denarno kazen v obliki 300 dnevnih zneskov po 5 EUR oziroma skupaj v višini 1.500,00 EUR, za katero je odločilo, da jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe in ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. V tako izrečeno zaporno kazen je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od 03.04.2019 od 18.55 ure dalje. Sodišče je obtožencu na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let in mu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo sodišče odmerilo naknadno s posebnim sklepom.

2Zoper takšno sodbo se zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožuje obtoženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da kazen zapora uskladi z obstoječo sodno prakso in obtožencu izreče največ deset mesecev zapora, prav tako pa naj mu zniža tudi izrečeno denarno kazen in sicer na največ dvajset dnevnih zneskov.

3Zoper sodbo oziroma v njej vsebovano odločbo o kazenskih sankcijah vlaga pritožbo tudi obtoženec sam. Navaja, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo vrste olajševalnih okoliščin, ki jih v pritožbi tudi navede. Prosi za milost in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, saj da bi se rad čimprej vrnil domov in nadaljeval s prodajo sadja in zelenjave, s čimer se je ukvarjal že prej, prav tako pa bi rad svoji družini z novim življenjem povrnil dostojanstvo, ki ji gre.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Obtoženec in njegova zagovornica se ne moreta nadejati uspeha, ko menita, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestroge kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero tako glavne, kakor tudi stranskih kazni, pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožnika z nasprotnimi naziranji uspeti ne moreta. Zagovornica pritožbeno sodišče poziva naj njenemu varovancu izrečene kazenske sankcije uskladi z veljavno sodno prakso. Zagovornica ob tem primeroma navaja pritožbena postopka Višjega sodišča v Kopru opr. štev. II Kp 18601/2014 in III Kp 36043/2018 ter kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 17391/2019. Pri tem pa pritožnica izhaja iz napačne predpostavke, da je za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te pri kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pretežno odločilno število prebežnikov. Že res, da to nedvomno pomeni eno od okoliščin, ki jih sodišče pri izreku kazenske sankcije mora upoštevati, res pa je tudi to, da mora sodišče ob tem upoštevati tudi ostale okoliščine, tako subjektivne, kakor tudi objektivne narave. To je pri obtoženemu A. A. tolikanj bolj pomembno, pač upoštevaje dejstvo, da gre pri njem za specialnega povratnika. Ta okoliščina, ki jo zagovornica v pritožbi sploh ne omenja, pa je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zanesljivo ugotovljena. Obtoženec, ki je v takratnem kazenskem postopku nastopal pod imenom A. G., je bil namreč s sodbo Županijskega sodišča v Osijeku opr. štev. 4 Kov-Us-1/2018-54 z dne 04.05.2018 spoznan za krivega enakega kaznivega dejanja, za kar mu je bila izrečena kazen enega leta in osmih mesecev zapora ter odvzeta premoženjska korist v znesku 11.400,00 EUR. Glede na to, da je bila obtožencu že dne 03.04.2019 ponovno odvzeta prostost zaradi enakega kaznivega dejanja, je več kot očitno, da ga hrvaški kazenski postopek v ničemer ni odvrnil od ponavljanja takšnih kaznivih dejanj. Še več, obtoženec svoje nezakonito početje še stopnjuje, saj naj bi pri obravnavanem kaznivem dejanju na naše ozemlje spravil in po njem prevažal kar 14 tujcev, več kot očitno pa je, da je bilo osnovno vodilo pri vsem skupaj pridobitev protipravne premoženjske koristi. Povzeti gre tedaj, da mora biti izrečena kazenska sankcija odraz ne samo objektivnih, temveč tudi subjektivnih okoliščin na strani obtoženca in da je tedaj enostransko prikazovanje utemeljenosti kazenske sankcije samo v luči objektivnih dejstev, v konkretnem primeru števila prebežnikov, ki jih je obtoženi A. A. najprej v dogovoru z neznanimi sostorilci najprej spravil na ozemlje naše države, pozneje pa jih po njej še prevažal, dasiravno samo za kratek čas in relacijo, nesprejemljivo.

6Obtoženec v svoji pritožbi tudi izpodbija izrečeno mu kazensko sankcijo, zlasti v luči subjektivnih kriterijev, ki naj jih sodišče pri izreku ne bi upoštevalo. Med drugimi okoliščinami navaja tudi to, da je edini v družini, ki skrbi za ostarelo mater, da je v zvezi z dekletom, ki ga težko čaka in s katerim namerava ustvariti družino, da je iz častne družine, da je kaznivo dejanje storil iz nevednosti in podobno. Povsem jasno je, da mora vsakdo, ki se za izvršitev takšnega ali drugačnega kaznivega dejanja odloči računati tudi s posledicami, ki lahko njega samega ali pa njegove bližnje doletijo v primeru, če mu bo spodletelo in mu bo odvzeta prostost. Sklicevanje na te okoliščine je tedaj v pritožbenem postopku neupoštevno. Kolikor pa obtoženec v pritožbi navaja, da je kaznivo dejanje storil iz nevednosti in malomarnosti, pa je tudi povsem za lase privlečena pritožbena navedba, pač upoštevaje dejstvo, da se je obtoženec znašel v kazenskem postopku zaradi enakega kaznivega dejanja v Republiki H. nedolgo tega oz. v lanskem letu in da je v kazenskem postopku v sosednji državi nastopal pod drugim imenom, kar že samo po sebi kaže na to, da obtoženec pri vsej stvari ni novinec, še manj pa naivnež, za kakršnega se skuša prikazati. Na podlagi vsega povedanega se, ob tem, ko je sodišče v zadostni meri ovrednotilo kot olajševalni okoliščini priznanje kaznivega dejanja in sodelovanje z organi pregona, tudi obtoženčeva pritožba izkaže kot neutemeljena, tako glede zapora, kakor tudi denarne kazni.

7Kolikor pa obtoženec izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka pa v zvezi s tem navaja le, da stroškov ne more plačati, ker naj nikakršnega denarja, povezanega z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja ne bi prejel. Razen tega pa obtoženec tega pritožbenega razloga ne konkretizira, samo sklicevanje na nesprejem premoženjske koristi, ki je že po svoji naravi protipravna, pa razlog za plačilo stroškov kazenskega postopka ne more biti. Tudi pri dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka gre za obveznost, s katero mora storilec pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja računati.

8Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno pritožbi obtoženca in njegove zagovornice na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrniti.

9Obtoženec in njegova zagovornica s pritožbama nista uspela, zato je dolžan obtoženec na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki sodne takse v znesku 560,00 EUR. Višino sodne takse, ki predstavlja stroške pritožbenega postopka, je višje sodišče odmerilo na podlagi odločbe prvostopenjskega sodišča o stroških kazenskega postopka v povezavi s tarifno številko 7132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).