VSRS Sklep I Up 137/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 312-41/2019-4 z dne 3. 4. 2019, s katero je bil zavrnjen njegov predlog, da se odločbi Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 in št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012 izrečeta za nični.¹

2Hkrati s tožbo je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži učinkovanje in izvrševanje odločb Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 in št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi je navedlo, da tožnik v smislu utemeljevanja težko popravljive škode zatrjuje, da mu kot oškodovancu zaradi kaznivih dejanj, ki so posledica izvrševanja odločb z dne 11. 10. 2010 in 6. 2. 2012, nastaja nepremoženjska in premoženjska škoda. Vendar njegove trditve v zvezi z nepremoženjsko škodo niso v zadostni meri konkretizirane in zanje ne ponudi nobenih dokazov. Prav tako tožniku kot soustanovitelju Z. neposredno ne preti zatrjevana materialna škoda, ki tudi ni konkretno opredeljena po višini, pri čemer niti ni pojasnjeno, kaj bi ta pomenila v razmerju do njegovega premoženjskega stanja.

4Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da že dejstvo nastanka inkriminiranih učinkov izvršitve odločb z dne 11. 10. 2010 in 6. 2. 2012 o izdaji dovoljenja Z., ki imajo vse znake kaznivih dejanj, dokazuje, da mu zaradi protipravno izdanih dovoljenj nastaja premoženjska in nepremoženjska škoda, ki je težko popravljiva. Nepravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni v zadostni meri konkretiziral, kako se posledice njegovih občutkov kažejo v vsakdanjem življenju, saj je izrecno navedel, da se negativne posledice kažejo vsakodnevno in se odražajo v negativnih občutkih ogoljufanosti, prevaranosti in izgubi zaupanja. Prav tako mu je že nastala in mu še utegne nastati premoženjska škoda, saj mu je bilo odvzeto premoženje oziroma zasebna lastnina. Izpostavlja, da ni dopustno, da ima izvrševanje odločbe upravnega organa za posledico protipraven odvzem premoženjskih in upravljavskih pravic oziroma zasebne lastnine in da takšna odločba povzroča kaznivo dejanje, zato je naloga sodišča, da takšno stanje odpravi ne glede na striktnost pravil glede izdajanja začasnih odredb. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6Pritožba ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navajal, da je posledica izvrševanja odločb Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 11. 10. 2010 in z dne 6. 2. 2012 nastanek kaznivega dejanja, kar mu povzroča nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

11Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s tem ni zadostil zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njegove navedbe v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki naj bi se kazala kot občutek nemoči v odnosu do države in državnih organov, kot izguba zaupanja v državne institucije in pravno državo ter kot občutek prevaranosti, kar vse naj bi vplivalo na njegovo psihofizično zdravje in stanje, so namreč pavšalne in presplošne. Prav tako zatrjevanih neugodnih občutkov in posledic, ki naj bi mu nastale, ni konkretiziral. Pritožnik za potrditev le teh tudi ni predložil dokazov, kar pomeni, da gre zgolj za njegove navedbe, ki niso izkazane. Nadalje v zvezi z materialno škodo zatrjuje, da mu zaradi izvršitve odločb Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 11. 10. 2010 in z dne 6. 2. 2012 utegne nastati tudi premoženjska škoda, saj Z. ne posluje skladno z veljavnimi predpisi, ker zbranih avtorskih nadomestil ne deli, nima sklenjenih skupnih sporazumov s tujimi organizacijami in ne poroča nadzornemu organu, za kar vse zavod premoženjsko odgovarja. Ker je soustanovitelj zavoda in za njegove obveznosti odgovarja z ustanovitvenim kapitalom, to lahko pomeni zanj finančno breme in obveznosti. Glede na navedeno torej pritožnik v obravnavanem primeru v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja zgolj morebitni nastanek materialne škode², s čimer ni zadostil niti trditvenemu bremenu glede zadostne konkretizacije težko popravljive škode niti ni zadostil zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Pravilen je tako zaključek prvostopenjskega sodišča, da pritožniku težko popravljiva materialna škoda neposredno ne preti. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode. Na podlagi navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana.

12Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da s strani pritožnika zatrjevana težko popravljiva škoda ne more biti posledica s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je bil zavrnjen njegov predlog, da se odločbi Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 11. 10. 2010 in z dne 6. 2. 2012 izrečeta za nični. V obravnavani zadevi se namreč sporno pravno razmerje nanaša zgolj na presojo, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožnikov predlog, da se omenjeni odločbi izrečeta za nični, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne more biti neposredna podlaga zatrjevani težko popravljivi škodi. Na podlagi obrazloženega pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal neposredne povezave med izpodbijanim aktom in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti, zato njegova zahteva za izdajo začasne odredbe tudi iz tega razloga ni utemeljena.

13Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati niti pritožnikove navedbe, da je naloga sodišča, da takšno zatrjevano nezakonito stanje (tj. da naj bi izvrševanje odločbe upravnega organa povzročilo kaznivo dejanje ter imelo za posledico protipraven odvzem njegovih premoženjskih in upravljavskih pravic) odpravi ne glede na striktnost pravil glede izdajanja začasnih odredb. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa tovrstni ugovori, ne da bi pritožnik konkretno navedel in izkazal težko popravljivo škodo, ne zadoščajo za njeno izdajo.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

15Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino je z odločbama št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 in št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012 izdal Z. (v nadaljevanju Z.) dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov.
² Pritožnik celo sam izrecno navaja, da mu "utegne" nastati težko popravljiva premoženjska škoda.