VDSS Sodba Pdp 39/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati 4.355,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2016 dalje do plačila (točka I izreka) in mu v istem roku povrniti stroške postopka v višini 555,75 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, ki jih je imela tožena stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v smeri ugotavljanja višine odškodnine ni obrazložilo, prav tako se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, podanih v odgovoru na tožbo glede ugotavljanja višine tožbenega zahtevka. Sodba je v tem delu brez razlogov in se ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno kot osnovo za izračun upoštevalo znesek v višini 4.118,62 EUR (glede na plačilno listo za mesec julij 2016), ker tožnik ni izkazal, da je takšno plačo prejemal celotno obdobje, tožena stranka pa je izkazala, da je tožnik na podlagi odločbe z dne 27. 6. 2016 prejemal plačo v višini 3.999,84 EUR. Kot dokaz trditvam, da je tožnik prejemal nižjo plačo od plače, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot osnovo, pritožbi prilaga plačilne liste za tožnika za mesece od junija 2016 do novembra 2016.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske z ukazom o napotitvi št. ... z dne 6. 5. 2016 in popravkom ukaza z dne 17. 5. 2016, 23. 5. 2016 in 26. 10. 2016 za obdobje od 19. 5. 2016 do 26. 11. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe v mirovni operaciji UNIFIL v Libanon pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju 24 ur ter da je tožniku iz tega naslova pripadalo 23 prostih dni.

7Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev delno uveljavlja svoje nestrinjanje s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve materialnega prava, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno in v skladu s sodno prakso, obrazložilo, na kakšen način je določilo višino urne postavke, ki jo je izpeljalo iz tožnikove nominalne plače z dodatki, in vrednost posameznega dne. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede osnove za odmero odškodnine. Sodišče se je dolžno opredeliti do trditev stranke, ki so dovolj argumentirane, utemeljene in so za odločitev v zadevi po presoji sodišča pomembne. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer res podala svoja stališča glede uporabe materialnega prava tako glede odškodnine za neizrabljen tedenski počitek kot tudi glede višine. Vendar pa se sodišče prve stopnje do vseh navedb tožene stranke ni bilo dolžno opredeliti, saj glede obravnavane tematike obstaja enotna sodna praksa, na katero se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje za izračun napačno upoštevalo kot osnovo znesek 4.118,62 EUR. Iz točke 13 obrazložitve izhajajo jasni razlogi za takšno odločitev sodišča prve stopnje. Tožniku je bila z odločbo o plači z dne 27. 6. 2016 za čas misije določena nominalna plača za čin vodnika, tožnik pa je bil na misijo s popravkom ukaza z dne 15. 5. 2016 napoten v činu višjega vodnika. Da je prejemal plačo za ta čin, izhaja tudi iz plačilne liste, ki jo je predložil tožnik, zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila spremenjena tudi odločba o plači in sicer za čin višji vodnik, saj drugače tožena stranka za takšno plačilo ne bi imela pravne podlage.

9Tožena stranka bi lahko tožnikove plačilne liste za sporno obdobje predložila že do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), pa tega ni storila. V pritožbi ni navedla razlogov, zakaj tega ni mogla storiti, zato gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega podstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo.

10Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialnopravne podlage.

11Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožbeno sodišče je potrebne stroške odmerilo skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer v višini 375 točk po tar. št. 15/4 v zvezi s tar. št. 15/1 OT, materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,60 EUR je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 280,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.