VSC Sodba Cpg 71/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 245.733,30 EUR s pripadki.

2Tožena stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku. V pritožbi ponavlja, da je bivše poslovodstvo tožene stranke v letih 2009 in 2011 protipravno odtujilo stvari, ki so bile predmet leasinga, s čemer je bila tožeča stranka oškodovana, oškodovana pa je bila tudi tožena stranka, ker ni imela več možnosti izkoriščati predmetov leasinga za svoj posel. Nadalje navaja, da sta pravdni stranki nesporno podaljšali rok za izpolnitev pogodbe, čeprav predmetov leasinga tedaj ni bilo več v posesti tožene stranke. Tak posel po oceni tožene stranke nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sodišče prve stopnje dejstev glede odtujitve predmetov leasinga ni ugotavljalo in ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi s tem ter ni sprejelo dejanskih in pravnih zaključkov. Relevantno dejansko stanje tako ni bilo popolno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

3Tožeča stranka je pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene, predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je na podlagi s toženo stranko nesporno sklenjenih in s strani tožeče stranke v celoti realiziranih štirih pogodb o finančnem leasingu iz leta 2007 in 2008 ter dodatkov k tem pogodbami iz leta 2012, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki podaljšala roke vračila obveznosti po sklenjenih leasing pogodbah, tako da so te zapadle v končno plačilo v letu 2017, uveljavlja plačilo zapadlih pogodbenih obveznosti v vtoževani višini.

6Ob nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila in toženi stranki izročila v uporabo štiri gradbene žerjave, ki so bili predmet leasinga po navedenih pogodbah, da tožena stranka obveznosti po sklenjenih pogodbah ob zapadlosti ni poravnala in da so te na dan 24. 1. 2018 znašale 245.733,30 EUR, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

7Dejstvo, da tožena stranka predmetov leasinga nima več v svoji posesti, ker je te, kakor je to sama zatrjevala, vrnila proizvajalcu oz. odtujila, na obvezo tožeči stranki poravnati pogodbene obveznosti, nima vpliva, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je bila zgolj financer tožene stranke, tej je zagotovila financiranje nakupa predmetov leasinga ter izročila predmete leasinga v neposredno uporabo in posest, kar je tudi značilnost finančnega leasinga¹. Primarni interes leasingodajalca je povrnitev njegove investicije s plačili leasingških obrokov. Zato na obveznost plačila leasingškega nadomestila ne vplivajo okoliščine iz leasingojemalčeve sfere, ki izključujejo ali omejujejo možnost rabe. Če je tožena stranka odsvojila gradbene žerjave, ki so bili predmet leasinga oz. sama povzročila, da nima stvari več v posesti je to njen riziko in zanj sama odgovarja. Tožeča stranka zato ni odgovorna in ne more nositi posledic, ki iz tega nastajajo. Kvečjemu bi lahko toženi stranki očitala protipravno odtujitev stvari, katerih dejanska lastnica je bila tožeča stranka in zanje odškodninsko odgovarja tožena stranka, ki je razpolagala s tujo stvarjo. Na plačilo pogodbenih obveznosti iz naslova leasinga tako ravnanja iz sfere leasingojemalca, ki leasingojemalcu onemogočajo uporabo stvari, ne morejo vplivati. Tožena stranka je zato obveznosti iz pogodb o leasingu v vtoževanem znesku dolžna izpolniti tožeči stranki.

8Odgovornost prejšnjega poslovodstva tožene stranke, ki je po trditvah same tožene stranke odtujilo žerjave, ki so bili predmet leasing pogodb je lahko podana le v razmerju do tožene stranke in ne do tožeče stranke. Gre za notranje razmerje, ki ne vpliva na obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke in dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z ugotavljanjem dejstev glede odtujitve gradbenih žerjavov ni izvajalo, saj ta dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantna. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tudi že odgovorilo na v pritožbi ponovljene pritožbene trditve tožene stranke v zvezi z zatrjevano protiustavnostjo, protizakonitostjo in nemoralnostjo podaljšanja rokov za izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in s temi razlogi kot s pravilnimi soglaša tudi pritožbeno sodišče.

9Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni določno uveljavljala.

¹ Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu.