VSL Sodba I Cp 1056/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede izvršilnih stroškov spremeni tako, da se znesek 13,32 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 7,92 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi opr. št. VL 89394/2016 z dne 9.9.2016 ostane v 1. odstavku izreka v veljavi glede plačila 71,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot so razvidni iz I. točke izreka sodbe, ter v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov 13,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2017 dalje do plačila. V točki II izreka je navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo glede zneska 329,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 81,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2Zoper to sodbo v njenem ugodilnem delu se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP²) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče spregledalo 1. odst. 23. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v MOL (v nadaljevanju: Odlok), ki določa, da izvajalec javne službe račune izstavlja lastniku stavbe, ki je priključena na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Katera je ta stavba, pa sodišče ni ugotavljalo, saj tožeča stranka trditvene podlage s tem v zvezi ni podala. Gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Trditvena podlaga tožnika se je nanašala izključno na odjemno mesto št. 000 na naslovu Cesta. Iz tega, da je pritožnik priznal, da je bil lastnik sporne parcele (ne pa tudi stavbe) pred 18.6.2012, pa še ne izhaja, da je priznal, da je bil tudi lastnik vodovodnega priključka z odjemnim mestom št. 000 oziroma lastnik stavbe, ki je bila s tem odjemnim mestom priključena na javni vodovod. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da je bil pritožnik tudi lastnik vodovodnega priključka in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. 23. člen Odloka ne določa, da mora uporabnik izvajalca javne službe pisno obveščati o nastanku spremembe, temveč to določa 30. člen Odloka, zato gre tu za zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik v postopku ni izkazal, da je imel z vložitvijo predloga za izvršbo kar 30,00 EUR materialnih izdatkov in je sodišče te stroške nekritično odmerilo, odločitve pa ni mogoče preizkusiti. Uporaba Odvetniške tarife tu ne pride v poštev, saj tožeča stranka ni imela odvetnika. Izvršilnim stroškom je pritožnik ugovarjal že v odgovoru na tožbo. Sodišče bi v postopku moralo zaslišati toženca in pričo V. L., ki sta bila predlagana za dokazovanje tega, da pritožnik ni lastnik spornega priključka. Sodišče bi pred postavitvijo začasnega zastopnika moralo izpeljati tudi postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pritožnika po 18. členu Zakona o prijavi prebivališča oziroma o tem obvestiti pristojne organe, da bi ta postopek izpeljali. Sodišče pa je zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu (da je bila tožena stranka lastnik priključka oziroma odjemnega mesta št. 000) nasprotje med obrazložitvijo sodišča (13. točka obrazložitve) in listinami v sodnem spisu (ZK izpisek za parcelo ID znak: parcela ..., GURS izpisek stavb na naslovu Cesta, soglasje tožeče stranke iz leta 1993 in pregled kanalizacijskega priključka iz leta 2000). Iz obrazložitve sodišča izhaja, da je sodišče iz tega, da je pritožnik priznal, da je bil pred 18.6.2012 lastnik parcele na Cesta, sklepalo na to, da je s tem priznal tudi lastništvo priključka z odjemnim mestom št. 000 in ga je torej potrebno obravnavati kot uporabnika. Takšnega zaključka iz predloženih listin ni mogoče napraviti niti ni tega pritožnik nikoli priznal.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi tudi ni nobenega nasprotja, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec sam navedel v odgovoru na tožbo, da se odjemno mesto št. 000 nahaja na naslovu Cesta in to dejstvo posledično štelo za priznano (2. odst. 214. člena ZPP). Navedel je tudi, da je bil do 18.6.2012 lastnik nepremičnine, na kateri se nahaja priključek z odjemnim mestom št. 000 in da v vtoževanem obdobju (od septembra 2015 do julija 2017) ni bil več lastnik te nepremičnine. Pritožba opozarja na določbo 1. odst. 23. člena Odloka, ki določa, da izvajalec javne službe račune izstavlja lastniku stavbe, ki je priključena na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Glede na to, da v stvarnem pravu velja načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, to je zemljišča (8. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ³), ima stavba na zemljišču enako pravno usodo kot zemljišče. Zato ne predstavlja kršitve dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec lastnik nepremičnine, na kateri se nahaja priključek z odjemnim mestom št. 000, ne da bi posebej ugotavljalo, kdo je lastnik stavbe na tem zemljišču, saj je s tem, ko je ugotovilo, da je toženec lastnik nepremičnine, ugotovilo hkrati tudi, da je lastnik stavbe. Ker toženec izvajalca javne službe ni pisno obvestil o spremembi lastništva, je ostal zavezanec za plačilo teh storitev sam. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo številko člena Odloka, v katerem je to pravilo navedeno (23. člen namesto pravilno 30. člen) pa ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, temveč očitno pisno pomoto, saj je pomembno zgolj kakšna je vsebina Odloka, ne pa točna številka člena, kjer je ta vsebina navedena. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje o pasivni legitimaciji toženca, pritožba, ki takšen zaključek graja, pa neutemeljena. Prav tako pa ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj ni nobenega nasprotja med obrazložitvijo sodišča (13. točka obrazložitve) in listinami v sodnem spisu, ki jih omenja pritožba. Toženec ni navajal, da se odjemno mesto št. 000 nahaja na drugi nepremičnini, temveč da sam ni več lastnik nepremičnine od leta 2012 dalje. Ker lastništvo sporne nepremičnine med pravdnima strankama ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje toženca in priče V. L. kot nepotrebna, bistvena kršitev določb postopka v zvezi s tem pa ni podana.

6Toženec v pritožbi prvič navaja, da bi sodišče pred postavitvijo začasnega zastopnika moralo izpeljati tudi postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pritožnika po 18. členu Zakona o prijavi prebivališča oziroma o tem obvestiti pristojne organe, da bi ta postopek izpeljali. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odst. 286. b člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi ne pojasni, zakaj te kršitve ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, zato te kršitve, uveljavljane s pritožbo, ni mogoče upoštevati.

7Utemeljeno pa tožena stranka navaja, da tožeča stranka po ugovoru tožene stranke o nespecificiranju izvršilnih stroškov ni navedla, zakaj je postavila zahtevek za povrnitev materialnih stroškov v zvezi s pripravo izvršilnega predloga v višini 30,00 EUR oziroma teh stroškov ni podrobneje pojasnila. Zato je takšna zahteva za povrnitev stroškov posledično neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede izvršilnih stroškov spremenilo tako, da je znesek 13,32 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 7,92 EUR.

8V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker je tožena stranka zastopana po začasni zastopnici, sama dejansko stroškov s pritožbo ni imela. Nagrado začasne zastopnice v zvezi s sestavo pritožbe bo v nadaljevanju moralo odmeriti sodišče prve stopnje in nato tudi odločiti o povrnitvi teh stroškov med strankama postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami