VSC Sklep II Kp 6143/2016

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi I. P. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je prvo sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče vse oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper oprostilno prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbene razloge po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP – zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom in ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo z dne 8. 3. 2019 se obtoženčev zagovornik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane prvostopenjske sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in izpodbijane sodbe v smislu pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke ni moč odreči utemeljenosti.

6Neskladje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe pritožnica zatrjuje s sklicevanjem na napačno povzemanje sodišča prve stopnje, da se obtožencu v obtožnici med drugim očita, da je oškodovance zavajal in jih preslepil s tem, ker jih je po odpovedi potovanj zavajal, da ima pri Zavarovalnici ... sklenjeno zavarovanje za primer neizpolnitve pogodbe in jim zagotavljal, da bodo s strani zavarovalnice dobili povrnjeno vso škodo. Pritožbeno sodišče v tem delu pritožbe pritrjuje pritožnici, saj je takšno povzemanje obtožbenih očitkov razvidno v zadnjem stavku 4. odstavka pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo: „Obtožencu se med drugim v obtožnici tudi očita, da je oškodovance zavajal in jih preslepil s tem, ker jih je po odpovedi potovanj zavajal, da ima pri Zavarovalnici... sklenjeno zavarovanje za primer neizpolnitve pogodbe in jim zagotavljal, da bodo s strani zavarovalnice dobili povrnjeno vso škodo. Kot pravilno zatrjuje pritožnica, tovrsten očitek na obtoženca ni naslovljen v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe niti ni bil nanj naslovljen v obtožnici. Opis kaznivega dejanja obtožencu očita, da je „oškodovance tudi zavajal s tem, da ima gospodarska družba ..., d. o. o., pri Zavarovalnici..., d. d., Koper sklenjeno zavarovalno polico tudi za zavarovanje zaradi neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti ter pri tem zamolčal, da je takšna odgovornost zavarovalnice s posebno klavzulo izključena“. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje gre v predmetnem primeru za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki se nanaša na pravno relevantno dejstvo od katerega je odvisno ugotavljanje same sklepčnosti opisa kaznivega dejanja, kot to pravilno opozarja pritožnica. Tako gre pritožnici pritrditi, da takšna hiba izpodbijane sodbe pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki že sama po sebi terja razveljavitev sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.

7Sodišče prve stopnje se je pod točkami 9 do 11 obrazložitve temeljito ukvarjalo z vprašanji konkretizacije obtoženčevega preslepitvenega ravnanja v opisu dejanja ter dokazanosti posameznih izvršitvenih ravnanj, za katera je dognalo, da jih ne gre subsumirati pod zakonski znak preslepitve. Pri tem pa je po mnenju sodišča druge stopnje preuranjeno ocenilo, da obtožbeni očitki, da je udeležencem potovanj „zamolčal okoliščino, da ima gospodarska družba ..., d. o. o., v navedenem časovnem obdobju tudi še druge obveznosti in nima dovolj sredstev za izvedbe potovanj in je imela v letu 2015 tudi blokiran transakcijski račun“ obtožencu niso z gotovostjo dokazani v smislu očitka preslepitvenega ravnanja, pač pa da naj bi šlo le za malomarno poslovanje družbe .... Pri tem sodišče prve stopnje izhaja tudi iz pravno zmotnega stališča, da je predmetno kaznivo dejanje mogoče storiti le s krivdno obliko direktnega naklepa, na kar pravilno opozarja pritožnica. Medtem, ko se kaznivo dejanje goljufije res lahko stori le s krivdno obliko direktnega naklepa, saj ima storilec motiv, da zase ali drugega pridobi protipravno premoženjsko korist, pa je moč kaznivo dejanje poslovne goljufije storiti tako z direktnim kot tudi z eventualnim naklepom. Storilčev naklep zajema lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali pa prikrivanje, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene in se zahteva v eni izmed faz posla, bodisi pri sklepanju ali pri izvajanju posla. Naklep je potrebno ugotoviti le pri preslepitvi, na pa tudi pri premoženjski škodi kot prepovedani posledici (objektivni pogoj kaznivosti). Opis predmetnega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije obtožencu očita preslepitveno ravnanje pri sklenitvi in pri izvajanju posla. Naloga sodišča prve stopnje je torej bila ugotavljanje in dokazno ocenjevanje, ali je obtoženec pri tem, ko je med septembrom 2014 in marcem 2015 z oškodovanci sklepal predmetne posle in jim nato zagotavljal, da bodo potovanja izvedena (ošk. M.U. še julija 2015 kot je izpovedala na zaslišanju 8. 6. 2016), vedel, da prevzetih obveznosti ne bo izpolnil oziroma jih ne bo mogel izpolniti in to hotel oziroma v to vsaj privolil. Pritožnica je v pritožbi, ob povzemanju dognanj izvedenke za davke in finance Brigite Gabrič Tomažin, izpostavila kar nekaj okoliščin, ki se nanašajo na poslovanje obtoženčeve družbe.. v relevantnem obdobju v letih 2014 do 2015, ki bil lahko izkazovale ne le malomarno poslovanje, pač pa tudi obtožencu očitano preslepitveno ravnanje napram oškodovancem. Tako ne gre odreči tehtnosti navedbam pritožnice, da sodišče prve stopnje pri presoji obtoženčevega subjektivnega odnosa do očitanega mu kaznivega dejanja ni dovolj pozornosti posvetilo podatkom o bančnih blokadah na transakcijskih računih družbe ..., podatkom o drugih obveznostih te družbe ter podatkom o prijavljenih terjatvah v stečajnem postopku družbe. Pritožnica v tej zvezi tudi utemeljeno opozarja na izpovedbe priče B. A., v obravnavanem obdobju računovodkinje družbe..., na glavni obravnavi 13. 11. 2018 o tem, kdaj so se finančne težave družbe že začele in kdaj so se najbolj zaostrile. Prav tako gre kot tehtne opredeliti pritožbene navedbe, da izvršba in prisilna izterjava zapadlih neplačanih obveznosti (npr. do družbe... aprila 2015) za obtoženca ne bi smele predstavljati presenečenja. Ne gre spregledati niti visokega zneska dolgoročnih finančnih naložb, ki so v pretežni meri predstavljaje posojila družbe ... obtožencu. Terjatve do obtoženca iz tega naslova pa so bile neizterljive. Tudi če so bili gotovinski dvigi glede na specifičnost poslovanja turistične agencije kot ga poudarja prvo sodišče, namenjeni za plačila določenih turističnih storitev, pa bi morali biti pokriti s pritokom vplačil. Tako pa se je ta dolg obtoženca do družbe le višal do stečaja družbe, kar bi lahko bilo obtožencu kot pooblaščencu za razpolaganje s sredstvi družbe in obenem posojilojemalcu znano. Po otvoritvenem poročilu stečajne upraviteljice S. P. z dne 30. 12. 2015 (priloga C57) izhaja, da je do roka za prijavo terjatev prispelo 66 terjatev do družbe v skupni višini 276.206,89 EUR. V predlogu za stečaj družbe ... z dne 31. 8. 2015 (priloga C35) je obtoženi sam kot direktor družbe navajal, da obveznosti družbe za nekaj desetkrat presegajo njene terjatve. Zato ne gre zanikati utemeljenosti sklepanja pritožnice, da tako slabo finančno stanje družbe oziroma njeno nelikvidnost ni mogoče pripisovati le dogodkoma, na katera se obtoženec sklicuje v zagovoru (izvršba družbe R. in reklamacije v zvezi s potovanjem na Kubo), pač pa je razumno sklepanje, da bi utegnili vzroki za finančni zlom družbe izvirati že iz njenega predhodnega poslovanja vsaj v letu 2014, ko so že prav tako bile prisotne blokade njenih transakcijskih računov.

8Kot je bilo že zgoraj zapisano, opis kaznivega dejanja obtožencu kot izvršitveno dejanje poleg prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene očita tudi prikrivanje dejanskih okoliščin (res le v konkretizaciji preslepitvenega ravnanja ne pa tudi v pravnem stavku), da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene z zamolčanjem, da ima gospodarska družba Atlantis, d. o. o., v navedenem časovnem obdobju tudi še druge obveznosti in nima dovolj sredstev za izvedbe potovanj in je imela v letu 2015 tudi blokiran transakcijski račun ter da je od dne 3. 9. 2015 dalje v stečajnem postopku. S slednjo okoliščino (stečajni postopek) se sodišče druge stopnje ni posebej ukvarjalo, saj pritrjuje razlogom prvega sodišča, da gre za okoliščino, ki je nastopila že po končanem izvajanju predmetnih pogodb, saj so oškodovanci obroke za potovanja, ki niso bila izvedena plačevali večinoma le do aprila oziroma maja 2015. Tedaj so že izvedeli za težave družbe Atlantis, obtoženec pa jim še ni mogel prikrivati stečaja, do katerega je prišlo šele septembra 2015.

9Upoštevaje spisovne podatke in dokaze, ki bi lahko potrjevali tezo pritožnice, da je obtoženec z izrazito slabim finančnim stanjem družbe bil seznanjen vsaj že koncem leta 2014 ter se ob tem posledično zavedal, da potovanj, katerih izvedbo se je oškodovancem pogodbeno zavezoval izpeljati, ne bo mogel realizirati, se utemeljeno postavi vprašanje vestnosti in poštenja njegovega ravnanja proti oškodovancem, ki so ob sklepanju pogodb in vplačilih na račun dogovorjenih potovanj utemeljeno in upravičeno pričakovali, da bo tudi obtoženec izpolnil svoj del obveznosti. Že sama okoliščina, da je v primeru poslovne goljufije preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti pomeni, da je oškodovanca lažje preslepiti. Če gre za prikrivanje takšnih okoliščin, ki bi sopogodbenika odvrnile od sklenitve posla, kar bi zamolčanje drugih obveznosti družbe, pomanjkanja sredstev za izvedbo potovanj ter blokad na transakcijskem računu, prav gotovo lahko bilo, je moč na tej podlagi sklepati tudi na morebitno preslepitveno ravnanje obtoženca. Sodišče prve stopnje bi izhajajoč iz načel vestnosti in poštenja ter dobrih poslovnih običajev, h katerim je bil obtoženec kot sopogodbenik pri sklepanju pogodb z oškodovanci v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti nedvomno zavezan, moralo z bolj prepričljivo argumentacijo odgovoriti na vprašanje, ali je bil obtoženec oškodovancem ob sklepanju pogodb in izvajanju posla dolžan te okoliščine pojasniti, ali pa k takšnemu pojasnilnemu ravnanju ni bil zavezan.

10Na podlagi vsega zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi po prvem odstavku 392. člena ZKP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo ponovno izvesti vse razpoložljive dokaze ter jih nato poglobljeno oceniti tudi z vidika zgoraj izraženih pomislekov. Tako se bo lahko dokopalo do pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov obravnavane kazenske zadeve. Svoje zaključke o odločilnih dejstvih pa bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi pospremiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi, pri čemer bo upoštevalo tudi ostale argumente, ki jih je v aktualni pritožbi nanizala pritožnica.