VSRS Sodba VIII Ips 7/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 354,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel zaradi trpinčenja na delovnem mestu, plača znesek 3.500,00 EUR, višji zahtevek za plačilo 6.500,00 EUR pa je zavrnilo. Ugodilni del sodbe temelji na ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, ki se je kazalo v tem, da mu je nadrejena delavka M. O. nedopustno onemogočila opravljanje njegovih nalog vodenja in organiziranja službe za informacijsko tehnologijo, mu odvzela delo na področju javnih naročil ter ga žalila in nadirala.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 185/2018 z dne 6. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je treba v tožbenem zahtevku iz naslova trpinčenja na delovnem mestu samostojno opredeliti posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode kot so predpisane v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.)?

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma izraža nestrinjanje s tem, da vrhovno sodišče revizije ni dopustilo tudi glede vprašanja, ali je bilo kršeno načelo neposrednosti in ali so bila kršena pravila pravdnega postopka zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V zvezi z dopuščenim vprašanjem navaja, da je sodišče nepravilno sledilo nedoločnemu tožbenemu zahtevku. Tožnik niti v svojih trditvah niti v zahtevku ni opredelil posameznih pravno priznanih pojavnih oblik nepremoženjske škode. Ne zadošča, da se zapiše zgolj to, da tožniku pripada odškodnina zaradi ravnanja (to je trpinčenja), ne da bi se pri tem opredelilo do oblike škode (telesna ali duševna bolečina in strah). Določbi 132. in 179. člena OZ pomenita, da je pravno priznana škoda le tista, ki je opredeljena v teh določbah, zato bi tožnik moral jasno in določno opredeliti, katere izmed pojavnih oblik škode vtožuje. Tožnik tega ni storil, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku ugodilo, kljub nerazdelani in nedefinirani opredelitvi pravno priznane škode, saj je tožnik niti ni postavil. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi, če se ugotovi, da je določeno ravnanje nedopustno ter se ugotovi obstoj škodljive posledice, to samo po sebi ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti, saj nimajo vse pojavne oblike škode lastnosti oziroma značilnosti pravno priznane škode. Pravno priznana je samo tista škoda, ki jo kot takšno opredeljuje veljavni predpis. Tožnik zatrjevanih in s strani izvedencev ugotovljenih posledic ni umestil v eno izmed pravno priznanih pojavnih oblik nepremoženjske škode. Tega ni storil niti v tožbenem zahtevku niti v okviru trditvene podlage. Tako sploh ni jasno, na kakšni podlagi uveljavlja odškodnino oziroma na kakšni podlagi mu je bila ta priznana. Nepojasnjeno je tudi v kakšnem delu sodišče šteje, da so nedopustne posledice odraz zatrjevanega psihičnega nasilja, v kakšnem delu pa so posledice ostalih dejavnikov (slabše ocene delovne uspešnosti, odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brezposelnosti). Škoda, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi trpinčenja, ni izkazana in dokazana. Tožnik to škodo dokazuje zgolj z enim zdravstvenim izvidom, pa še ta iz obdobja več kot dve leti po prenehanju delovnega razmerja.

5Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Revizija je lahko uperjena le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, pa še to le v okviru dopuščenih vprašanj, ne pa tudi zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o predlogu za dopustitev revizije. Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na tiste revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja, da sklepa o dopustitvi revizije ni mogoče preizkusiti. Prav tako ne odgovarja na revizijske navedbe o kršitvi načela neposrednosti in načela proste dokazne ocene, saj revizija v tej smeri ni bila dopuščena.

9Vprašanje zaradi katerega je bila revizija dopuščena, omogoča zgolj uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa tožena stranka obstoj te kršitve povezuje s tem, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo kljub temu, da tožnik ni opredelil pravno priznanih oblik škode, da je sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdilo, to pa dejansko pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dopuščeno vprašanje izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti v zvezi z revizijskimi navedbami, da sodišče ni pojasnilo, v kakšnem deležu so tožnikove težave posledica ostalih dejavnikov in ne psihičnega nasilja ter da ni dokazana škoda, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi trpinčenja. S temi navedbami tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno.

10Tožnik v tem sporu zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ker je bil v obdobju od oktobra 2008 do julija 2009 pri toženi stranki izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu. V spornem času je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je v 45. členu določal, da je v primeru nezagotavljanja varstva pri trpinčenju na delovnem mestu, delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih odškodninskega prava. Uporaba splošnih pravil civilnega prava pomeni tudi uporabo prvega odstavka 179. člena OZ.¹ Ta določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

11Revizijska navedba, da tožnik sploh ni opredelil pravne podlage odškodninskega zahtevka, je protispisna, saj je v tožbi povsem jasno navedel, da je zaradi kršitve osebnostnih pravic (te kršitve je obširno opisal kot trpinčenje, kateremu je bil izpostavljen) utrpel duševne bolečine in da zato zahteva izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 10.000,00 EUR. Tožena stranka je očitno spregledala, da je tožnik v tožbi navedel, za katero pravno priznano obliko škode (duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic) zahteva plačilo pravične denarne odškodnine.

12Tožnik s tem, ko je v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, ni zahteval plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ne bi bila pravno priznana. Nasprotno, takšna oblika škode je v 179. členu OZ izrecno predvidena, pri čemer ni bistveno, da zakon uporablja izraz okrnitev osebnostne pravice, tožnik pa kršitev osebnostnih pravic.

13Kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, kot je bila v spornem obdobju določena v 6.a členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pomeni poseg v osebnost in dostojanstvo delavca in s tem okrnitev njegovih osebnostnih pravic. Tudi sicer je sodna praksa že pred uveljavitvijo 6.a člena ZDR, v katerem je bila prvič izrecno zapisana prepoved trpinčenja na delovnem mestu, žrtvam trpinčenja priznavala odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

14V kolikor pa tožena stranka meni, da bi tožnik moral vtoževani znesek še nadalje specificirati tako, da bi navedel koliko zahteva na primer za prestane telesne bolečine in koliko za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in podobno, je treba pojasniti, da je v resnici ravno obratno. Za vso škodo, ki izvira iz trpinčenja na delovnem mestu se praviloma določi enotna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice, po uveljavitvi ZDR-1² v obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pred tem pa v obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. V takšno enotno odškodnino je vključeno celotno oškodovančevo trpljenje, ki je posledica trpinčenja na delovnem mestu, kar zajema vse duševne in telesne posledice posega v oškodovančevo duševno celovitost. Le izjemoma bo oškodovanec zaradi trajnih oziroma hujših posledic lahko hkrati uveljavljal tudi ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, kar pomeni, da bo ob duševnih bolečinah zaradi okrnitve osebnostne pravice uveljavljal še telesne bolečine ali pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in podobno. Le takšnem izjemnem primeru, ko delavec zaradi trpinčenja uveljavlja odškodnino za več različnih pojavnih oblik nepremoženjske škode, jih mora tudi ustrezno razmejiti in po višini navesti kakšno odškodnino zahteva za vsako od njih.

15Res je sicer, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo v načelu prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, vendar so dopuščene izjeme za tiste življenjske situacije, ki preprosto ne dovoljujejo razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka. Oblike škode na nekaterih področjih se lahko medsebojno tako tesno prepletajo in s tem drugo drugo pogojujejo, da jih ni mogoče ločevati.

16Takšen pristop k enotni denarni odškodnini je sodna praksa³ nato še dodatno razvila v zvezi z določbo 181. člena OZ. Ta določa, da ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrednosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Takšnim oškodovancem v skladu s sodno prakso pripada enotna denarna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, utrpljeno zaradi kršitve dostojanstva. Ta sicer ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, vendar le, če se te pojavljajo v posebej izraziti obliki, torej le v izjemnih primerih. Institut enotne odškodnine je v sodni praksi uveljavljen tudi v primerih neutemeljenega odvzema prostosti.⁴ Enak pristop k enotni odškodnini za nepremoženjsko škodo se v sodni praksi uveljavlja tudi v zvezi z posegom v osebno dostojanstvo zaradi razmer v priporu oziroma zaporu⁵ ter v zvezi z nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.⁶

17Posledice trpinčenja, zaradi katerih je oškodovanec upravičen do povrnitve negmotne škode, so praviloma večplastne in medseboj prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin do sprememb vedenja, občutka tesnobe, strahu pred nadrejenimi in podobno. Ločevanje teh težav po postavkah 179. člena OZ bi bilo neprimerno in neživljenjsko in bi lahko vodilo do izkrivljanja posameznikovih težav. Upoštevati je treba, da so posledice trpinčenja medsebojno prepletene in pogojene in da se praviloma ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati in kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenzivnost posameznikove duševne stiske oziroma porušenost njegovega telesnega in duševnega ravnovesja. Šele skupna obravnava vseh teh vidikov oškodovančeve prizadetosti lahko daje pravo sliko o posledicah nedovoljenega posega v njegovo dostojanstvo in s tem ustrezno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine.

18Smer skupnega obravnavanja nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu nakazuje tudi razvoj delovnega prava. Z uveljavitvijo ZDR-1 je bila namreč v 8. členu posebej uzakonjena pravica do nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pri čemer je izrecno izpostavljeno, da se mora pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Navedeno dodatno kaže, da je treba škodo, ki izvira iz trpinčenja, obravnavati skupaj ter za vse posledice, ki so nastale na nepremoženjskem področju, prisoditi ustrezno višino odškodnine.⁷ Skupna obravnava posledic in na njihovi podlagi prisojenih enotnih odškodnin za nepremoženjsko škodo je prav tako nujna za enotno obravnavanje škod različnega obsega oziroma njihovo medsebojno primerjavo.

19Pristop enotne odškodnine je na mestu tudi v primerih, ko je bila v delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja v skladu z določili ZDR. Trpinčenje pomeni poseg v z Ustavo RS varovano pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti duševne integritete (35. člena Ustave RS), ki predstavljajo osebnostne pravice. Zato se bo za vso nepremoženjsko škodo, ki izvira iz tega naslova, praviloma določila enotna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice. Vanjo je vključeno celotno oškodovančevo trpljenje, ki je povezano s trpinčenjem, torej vse duševne in telesne oziroma psihosomatske posledice protipravnega posega v oškodovančevo duševno celovitost. Pri odmeri enotne odškodnine se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera, ki vplivajo na naravo, težo in trajanje oškodovančevega trpljenja.

20Vendar pa v konkretnem primeru niti ne gre za to, da bi tožnik odškodnino uveljavljal za različne oblike nepremoženjske škode. Tožnik je v tožbi odškodnino izrecno uveljavljal za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice. Takšni opredelitvi pravne podlage ustrezajo tudi navedbe v tožbi, da ga je ravnanje nadrejenih prizadelo, da je živel v stresu, da se je čutil osramočenega in ponižanega, da se mu je zaradi očitkov poslabšalo zdravje ter da je dogajanje doživljal kot psihični pritisk, predvsem pa da je v tožbi podrobno opisana ravnanja nadrejenih doživljal kot mobing.

21Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da zadošča, da oškodovanec v tožbi, s katero uveljavlja odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu kot nepremoženjsko škodo opredeli zgolj duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu oziroma duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice in na tej podlagi zahteva enotno odškodnino. Le izjemoma se zaradi hujših oziroma trajnih posledic hkrati lahko uveljavljajo tudi ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, strah).

22Glede na navedeno z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, saj tožnik v tem sporu ne uveljavlja odškodnine za škodo, ki ne bi bila pravno priznana, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

23Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške revizijskega postopka. Ti znašajo 354,36 EUR (nagrada za postopek z izrednim pravnim sredstvom 282,00 EUR, pavšal za materialne stroške 8,46 EUR in 22 % DDV 63,90 EUR).

¹ V času nastanka škode in vložitve tožbe še ni veljal sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v 8. členu določa, da se v primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu.
² Ne glede na to, ali se kot podlaga opredeli 179. člen OZ ali 8. člen ZDR-1, gre za isto škodo in zahtevkov ni možno kumulirati tako, da bi delavec posebej zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice in posebej za duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu.
³ Sodba VS RS I Ips 57498/2013 z dne 12. 5. 2016.
⁴ Sodba VS RS II Ips 157/2013 z dne 7. 5. 2013.
⁵ Sodba VS RS II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017.
⁶ Sodba VS RS II Ips 221/2017 z dne 16. 1. 2018.
⁷ 8. člen ZDR-1 je sicer nekoliko nejasen, saj v primeru trpinčenja najprej določa odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava, nato pa za nepremoženjsko škodo šteje tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem.