UPRS Sodba I U 976/2019-6

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom prošnjo tožnika, državljana Nigerije, za priznanje mednarodne zaščite zavrgla in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju, Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka na podlagi spisovne dokumentacije dobila podatek, da je tožnik vstopil v evropski prostor zakonito prek Zvezne republike Nemčije. Upoštevaje prvi odstavek 3. člena, prvi odstavek 13. člena in 4. točko 12. člena Uredbe Dublin III je toženka Zvezni republiki Nemčiji poslala prošnjo za sprejem prosilca. Ta je 8. 4. 2019 odgovorila, da je v skladu s 4. točko 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Zato je toženka v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III s tožnikom opravila osebni razgovor z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede določitve odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

3Na osebnem razgovoru je toženka seznanila tožnika s potekom dublinskega postopka ter nato sklenila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Slednje iz razloga, ker je Zvezna republika Nemčija potrdila pristojnost in ker zanjo ne obstoji utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Prav tako tega ni ugotovila po opravljenem osebnem razgovoru s tožnikom, ki je sicer povedal, da se v Nemčijo ne želi vrniti, vendar pa toženka na podlagi njegovih navedb ugotavlja, da tožnik v Nemčiji ni bil izpostavljen nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju. Tožnik je v osebnem razgovoru navedel, da se v Nemčiji boji za svoje življenje, da je tam okolje zanj neugodno, da so mu na letališču ukradli prtljago, kar zanj pomeni psihološki pritisk, in mu nihče ni pomagal. Ker okolje tam ni prijazno in ni želel, da ga vrnejo v Nigerijo, v Nemčiji za mednarodno zaščito ni zaprosil. Meni, da bi v Nemčiji z njim ravnali nehumano, saj obstajajo videoposnetki o nigerijskih prosilcih za azil, ki jih trpinčijo tako, da so deportacije narejene brez ustreznih pravnih postopkov. Za vstop v Nemčijo je imel vizum in meni, da mu je v Nemčijo sledil nekdo iz Nigerije, v Sloveniji pa ga nihče ne more izslediti. V Sloveniji ima podporo, deležen je zdravljenja in terapije.

4Toženka ugotavlja, da glede na tožnikove navedbe v zvezi z njegovimi izkušnjami v Nemčiji ni moč govoriti o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, tožnik ni izkazal razlogov, zaradi katerih ga Slovenija ne bi mogla ali ne bi smela vrniti Nemčiji. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Zvezne republike Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi s stališčem tožnika, da je bil v postopku pred toženko z njim že opravljen vsebinski osebni razgovor in je tako toženka prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa toženka pojasnjuje, da iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1848/2017 izhaja, da se sodišče ne strinja z dejstvom, da ker se je začela vsebinska obravnava prošnje za mednarodno zaščito, je s tem RS prevzela odgovornost v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III (točka 13 obrazložitve zadevne sodbe). Navaja, da država članica, ki uporabi diskrecijsko klavzulo, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno in poudarja, da je tožnik šele po opravljenem vsebinskem razgovoru predložil fotokopijo letalske vozovnice kot dokaz vstopa na ozemlje Nemčije, zato se tudi ne more sklicevati, da gre v konkretnem primeru za sklep presenečenja.

5Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep nadomesti s sodbo, da je Republika Slovenija dolžna obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, podredno pa predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje. Sklep izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja na prvi odstavek 17. člena v povezavi s točko d 2. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da se lahko vsaka država članica EU odloči in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa obravnavanje prošnje pomeni kakršnokoli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo, razen postopkov določanja odgovorne države članice. S tem, ko je toženka v okviru obravnave prošnje s tožnikom opravila vsebinski osebni razgovor, je Slovenija začela z obravnavo prošnje in s tem postala odgovorna država članica. Poudarja, da je tožnik 22. 2. 2019 podal prošnjo za mednarodno zaščito, nakar je toženka 28. 3. 2019 z njim opravila osebni razgovor, na katerem ga je informirala o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite, obenem pa ga ni opozorila na možnost postopka v zvezi z Uredbo Dublin III. Vsa vprašanja so se nanašala na razloge tožnika za mednarodno zaščito, nazadnje je bilo tožniku še pojasnjeno, da bo o njegovi prošnji odločeno na podlagi vseh opravljenih razgovorov. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1042/2018 z dne 11. 10. 2018 (pravilno 18. 5. 2018, op. sodišča), v kateri je naslovno sodišče navedlo, da je toženka z izvedbo osebnega razgovora pričela z vsebinsko obravnavo prošnje in s tem v skladu s točko d 2. člena Uredbe Dublin III odstopila od 3. člena te uredbe. V zvezi s sodbo naslovnega sodišča I U 1848/2017 z dne 6. 9. 2017, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, pa tožnik navaja, da gre za različno dejansko stanje. Opozarja, da je bil osebni razgovor, katerega je toženka opravila s tožnikom 28. 3. 2019 vsebinski osebni razgovor in šele drugi osebni razgovor, ki je bil opravljen 17. 5. 2019, je bil izveden v skladu z Uredbo Dublin III, na kar so njegovi pooblaščenci toženko opozorili že tekom drugega osebnega razgovora. V zvezi s toženkino navedbo v izpodbijanem sklepu, da v sistemu Eurodac ni potrdila, da prošnjo tožnika sprejema v obravnavo, pa poudarja, da iz točke e 10. člena Uredbe Dublin III izhaja, da država v tem primeru (le) posodobi podatkovni niz o prosilcu za azil, slednje pa predstavlja deklaratorno naravo zapisa brez konstitutivnega učinka. Kljub nasprotni ugotovitvi toženke, da izpodbijani sklep za tožnika ne more predstavljati sklep presenečenja, odločitev toženke ni življenjsko logična. Da je v t.i. dublinskem postopku, je tožnik izvedel šele 17. 5. 2019, kar je tri mesece po opravljenem vsebinskem osebnem razgovoru. Res je, da je tožnik fotokopije letalske vozovnice posredoval toženki po vsebinskem osebnem razgovoru, a le zato, da bi dokazno podprl svoje navedbe. V dokazne namene predlaga vpogled v upravni spis, fotokopijo elektronskega sporočila z dne 1. 4. 2019 ter svoje lastno zaslišanje.

6V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala. Prošnjo je tako zavrgla, saj bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica unije ali pristopnica k tej uredbi. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) Uredbe Dublin III, vključno s podatki iz te uredbe, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način (prvi odstavek 13. člena te uredbe). Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

9Ne glede na navedeno, pa se z odstopanjem od 3. člena Uredbe Dublin III lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito tudi, če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe, s tem pa postane odgovorna država članica in prevzame vse obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. To dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje (diskrecijska klavzula; prvi odstavek 17. člena te uredbe).

10Kot izhaja iz vpogledanega upravnega spisa, je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 22. 2. 2019. Toženka je z njim opravila osebni razgovor 28. 3. 2019, 17. 5. 2019 pa še razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede določitve odgovorne države članice za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Po drugem osebnem razgovoru je sprejela odločitev, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje. Toženka je pravilno ugotovila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavo prošnje tožnika odgovorna Zvezna republika Nemčija, ki je odgovornost tudi sprejela. Sodišče se z razlogi, ki jih v svojem sklepu navaja toženka, strinja, in jih v izogib ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik stališču toženke nasprotuje in navaja, da je s tem, ko je toženka s tožnikom opravila vsebinski osebni razgovor v skladu s 46. členom ZMZ-1 (razgovor z dne 28. 3. 2019), pričela z obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tem pa postala odgovorna država članica. Pri tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 1042/2018 z dne 18. 5. 2018.

11Kot je pravilno poudarila že toženka v izpodbijanem sklepu, je po tem, ko je pridobila podatek o tožnikovem vstopu v območje EU, pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije poslala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Pristojni organ Zvezne republike Nemčije pa se je izrekel za pristojnega za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito upoštevaje četrto točko 12. člena zadevne uredbe.

12Tožnik se v tožbi sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 1042/2018 z dne 18. 5. 2018, vendar sodišče, ki sodi v konkretnem primeru, tam sprejetega stališča ne deli. Poleg tega je v tej zadevi toženka s tožnikom 17. 5. 2019 opravila še osebni razgovor po 2. alineji prvega odstavka 46. člena ZMZ-1, v katerem je tožnika seznanila z dejstvom, da je v evropski prostor vstopil preko Zvezne republike Nemčije in gre tako za državo, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje glede na merila Uredbe Dublin III. V osebnem razgovoru 17. 5. 2019 je toženka skladno z drugim odstavkom 46. člena ZMZ-1 tožniku omogočila, da predstavi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 51. člena ZMZ-1 v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami, torej o obstoju razlogov za zavrženje njegove prošnje kot nedopustne. Kot izhaja iz zapisnika tega razgovora je toženka tožniku pojasnila tako namen tovrstnega osebnega razgovora kot tudi razloge zanj in mu obenem dala možnost, da predstavi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 4. alineje 51. člena ZMZ-1.

13V tej zadevi je torej ključnega pomena, ali je oprava osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila toženka 28. 3. 2019 po 46. členu ZMZ-1, pomenila, da je Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. Kot izhaja iz 17. člena Uredbe Dublin III gre za diskrecijsko pravico, ki je v rokah posamezne države, da se odloči, ali bo z odstopom od 3. člena zadevne uredbe sama obravnavala prošnjo prosilca, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost. Diskrecijska pravica države, da sama odloči, ali bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, kljub temu, da omogoča odločanje po prostem preudarku, zavezuje državo članico, da upošteva zakonske okvire. Odločitev mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je to pooblastilo dano. Po prostem preudarku izdana odločba je zakonita, če je v skladu s tem namenom.¹ Kot poudarja toženka sama, takšne odgovornosti ni sprejela, tega ni moč sklepati niti iz tega, da je s tožnikom opravila razgovor po 46. členu ZMZ-1. Toženka je namreč po tem razgovoru na podlagi dokazil, ki jih je toženki posredoval tožnik, opravila še en razgovor za namen določitve države članice, ki je v skladu s 3. členom Uredbe Dublin III odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje.

14Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da je v tej zadevi sporna le pravna presoja o tem, ali opravljeni osebni razgovor toženke s tožnikom že lahko pomeni odstop od 3. člena Uredbe Dublin III, ne pa dejansko stanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, GV založba, Ljubljana 2017, stran 68-69.