VSRS Sklep I Kr 55384/2011

Za odločanje v zadevi se določi Okrajno sodišče v Novem mestu.

1Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je v teku kazenski postopek zoper obdolženca F. K. zaradi kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V zadevi poteka novo sojenje po tem, ko je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018 razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo istega sodišča.

2Na predobravnavnem naroku v novem sojenju sta obdolženec in njegov zagovornik podala predlog za prenos pristojnosti na drugo okrajno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru. Zagovornik v predlogu za prenos pristojnosti navaja, da zaradi nezakonitega ravnanja policije, tožilstva in sodišča v Mariboru, obdolžencu ne bo omogočeno pošteno sojenje. Opozarja, da je zoper obdolženca pred Okrajnim in Okrožnim sodiščem v Mariboru potekalo večje število postopkov, ki se vlečejo že več let, medtem ko so bili vsi kazenski postopki zoper obdolženca na drugih sodiščih (Murska Sobota, Slovenj Gradec) končani z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami. Zagovornik izpostavlja tudi okoliščino, da je preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku obravnavane zadeve odredil izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, čeprav je drug preiskovalni sodnik pred tem zavrnil isti predlog za izdajo odredbe. Obdolženec je v svoji izjavi, ki jo je podal na predobravnavnem naroku, navedel, da mu pred okrajnimi sodišči z območja Višjega sodišča v Mariboru, kakor tudi pred omenjenim sodiščem, ne bo zagotovljeno pošteno sojenje. Pri tem izpostavlja večje število kršitev določb postopka ter grobih, zavestnih kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih je prišlo v pravnomočno končanih kazenskih postopkih zoper njega.

3Po prvem odstavku 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstajajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija). Pomemben element pravice do nepristranskega sojenja je med drugim zahteva, da se mora nepristranskost sojenja odražati navzven. Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t.i. objektivni vidik nepristranskosti).

4V obravnavani zadevi zagovornik in obdolženec predlog za prenos pristojnosti v bistvenem utemeljujeta s trditvami o večjem številu postopkov, ki so zoper obdolženca potekali tako pred Okrajnim kot pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Pri tem ocenjujeta, da so bile v preteklih postopkih obdolžencu kršene njegove temeljne pravice, prav tako pa da so sodišča s sedežem v Mariboru zagrešila številne kršitve določb postopka. Takšne trditve zagovornika in obdolženca same po sebi ne morejo predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da očitki o kršitvah določb postopka ter obdolženčevo nezadovoljstvo s preteklim odločanjem prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča v kazenskem postopku zoper njega, ne morejo predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.(1) Vendar pa obravnavana zadeva bistveno odstopa od primerljivih zadev iz dosedanje sodne prakse, hkrati pa so v konkretnem primeru podane druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na zaupanje, ki ga mora z vidika videza nepristranskosti uživati sodišče pri obdolžencu in pri povprečno razumni javnosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je namreč treba ocenjevati tudi po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh razumne javnosti.

5Pravica do nepristranskega sodišča je sestavni del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki spada med najpomembnejše ustavne kategorije. Pravica do poštenega sodnega varstva skupaj z 22. členom Ustave tvori bistvo pravice do sodišča in do poštenega sojenja (fair trail), ki sta zajeti v prvem odstavku 6. člena Konvencije. Tudi po oceni Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ima omenjena pravica v demokratični družbi zelo ugledno mesto, saj ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava.(2)

6Obdolženec v predlogu med drugim izpostavlja svoje politično udejstvovanje, ki ni ostalo brez vpliva na lokalno okolje, kar se je po njegovi oceni odražalo v večjem številu kazenskih postopkov, ki so se v pretežni meri nanašali na njegovo delovanje v okviru županske funkcije. Na podlagi takšnih navedb ter podatkov spisa je mogoče zaključiti, da so kazenski postopki zoper obdolženca in z njimi povezane okoliščine v lokalnem okolju vzbudili veliko pozornost javnosti. Tako visoka stopnja zanimanja za obdolženčeve kazenske postopke, je nedvomno povezana tudi z določenimi pričakovanji javnosti, ki predstavljajo določeno mero pritiska na delo posameznih sodnikov in sodišča kot celote. Ob upoštevanju navedenega je treba presodili, ali bi lahko navedene okoliščine še v bistveno večji meri kot v prvem sojenju vplivale na zaupanje, ki ga mora z vidika videza nepristranskosti uživati sodišče pri obdolžencu in pri povprečno razumni javnosti. Hkrati je potrebno ugotoviti, ali lahko tovrstne okoliščine v novem sojenju predstavljajo tehten razlog za prenos pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP.

7Po presoji Vrhovnega sodišča bi lahko okoliščine, ki jih zatrjuje obdolženec in so razvidne tudi iz podatkov spisa, vplivale na videz nepristranskosti v novem sojenju pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Takšen zaključek v prvi vrsti sloni na upoštevanju pomembnosti mesta, ki ga zaseda pravica do nepristranskega sodišča v hierarhiji ustavnih vrednot. Pomen, ki ga ima ta pravica nasploh ter posebej za obdolženca, narekuje, da se odstrani vsakršna okoliščina, ki bi lahko krnila videz nepristranskost sodišča. Nadalje je treba upoštevati, da je v obravnavani zadevi pred sodišči s sedežem v Mariboru zoper obdolženca potekalo veliko število kazenskih postopkov, ki so bili v pretežni meri povezani z njegovim položajem, omenjeni postopki pa so bili deležni velike pozornosti javnosti. Velik del kazenskih postopkov je bil zaključen bodisi z oprostilnimi, bodisi z zavrnilni sodbami, obsodilne pravnomočne sodbe zoper obdolženca pa so bile razveljavljane šele z odločbami Vrhovnega sodišča in vrnjene v novo sojenje. Pravo je sicer izrazito racionalna veda, zato nobena odločitev ne more biti odvisna od občutkov oziroma subjektivnih prepričanj. Vendar pa ima ravno pri ugotavljanju morebitne (ne)pristranskosti sodišča tudi videz določeno težo, čeprav ne sme biti odločilen sam po sebi, ampak ga je potrebno presojati ob upoštevanju dejanske situacije.(3) Ravno v obravnavani zadevi je opisana dejanska situacija, povezana z obdolženčevimi številnimi kazenskimi postopki, ki izvirajo iz opravljanja županske funkcije, takšne narave, da bi lahko tako pri obdolžencu, kot tudi pri razumni javnosti vplivala na zaupanje, ki ga mora z vidika videza nepristranskosti uživati sodišče. Pri čemer ni mogoče mimo dejstva, da se je večina postopkov zoper njega končala z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami, ter dejstva, da je v obsodilnih sodbah (tudi v tem postopku), kot je bilo že pojasnjeno, obdolženec uspel šele z izrednim pravnim sredstvom.

8Iz obdolženčevih navedb je mogoče razbrati, da očita sodišču niz kršitev njegovih ustavnih pravic vsem sodiščem s sedežem v Mariboru, vključno z višjim sodiščem. Hkrati je iz njegovih obsežnih trditev razvidno, da vsa navedena sodišča dojema medsebojno prepleteno, ki naj bi bila celovito gledano odgovorna za kršitve zakona in določb postopka. Glede na takšne navedbe je treba presoditi, ali so izpostavljeni očitki takšne narave, da bi lahko ustvarili upravičen dvom v nepristranskost morebitnega odločanja pred Višjim sodiščem v Mariboru. V predmetnem zadevi kazenski postopek poteka šele pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče že kar vnaprej dvomiti v nepristransko odločanje pred sodiščem druge stopnje. V tej fazi postopka je torej relevanten le videz nepristranskosti Višjega sodišča v Mariboru, kot neposredno višjega sodišča po prvem odstavku 35. člena ZKP, pri morebitnem odločanju o predlogu za prenos pristojnosti.

9Pri ugotavljanju, ali utegne biti okrnjen videz nepristranskosti Višjega sodišča v Mariboru ni mogoče spregledati, da je v predmetni zadevi že odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je glede določenih pritožbenih očitkov o kršitvah določb postopka, vključno z uveljavljano kršitvijo pravice do obrambe, večkrat zavzelo za obdolženca neugodna stališča. Hkrati se je večina v pritožbi uveljavljenih kršitev pozneje izkazala kot utemeljena. Glede na obdolženčevo dojemanje vseh sodišč s sedežem v Mariboru, bi tudi takšna neutemeljena zavrnitev pritožbenih očitkov z njegovega vidika lahko vzbujala določeno mero dvoma v videz nepristranskosti odločanja pred Višjim sodiščem v Mariboru. Nenazadnje pa na razumevanje obdolženca o (ne)pristranskosti sodnikov omenjenega sodišča lahko vplivajo tudi zgoraj navedene okoliščine, povezane z obdolženčevim županskim delovanjem, veliko pozornostjo javnosti ter izidi številnih kazenskih postopkov zoper njega. Omenjene okoliščine se sicer v osnovi nanašajo na sodišče prve stopnje, vendar pa so v predmetni zadevi take narave, da bi zaradi poudarjene vpetosti v lokalno okolje lahko krnile tudi videz nepristranskosti drugostopenjskega sodišča.

10Glede na navedeno, je v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča podan tehtni razlog za prenos pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, zato je za odločanje o kazenski zadevi določilo stvarno pristojno sodišče z območja drugega pritožbenega sodišča, in sicer Okrajno sodišče v Novem mestu.

---

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 158/98 z dne 31. 7. 1998, sklep I Kr 25/2006 z dne 15. 6. 2006, sklep I Kr 5961/2013 z dne 17. 5. 2016 ter številni drugi.

(2) Odločba ESČP v zadevi De Cubber proti Belgiji, z dne 26. 10. 1984; KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE, urednik dr. Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 258 in 259.

(3) Odločba ESČP v zadevi Parlov – Tkalčić proti Hrvaški, z dne 22. 12. 2009.