VSRS Sodba III Ips 46/2018

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 2.606,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker tožena stranka ni ravnala po sklepu o izvršbi, ki ji je nalagal, da zarubi denarna sredstva tožničinega dolžnika in jih prenese na tožničin račun.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 7/2018-8 z dne 20. 3. 2018 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali se sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet razteza tudi na plačila, ki jih organizacija za plačilni promet prejme po vročitvi sklepa o izvršbi za dolžnika iz naslova poslovanja s plačilnimi karticami preko POS terminalov, in

- ali je imela banka v okoliščinah konkretnega primera pravico do pobota svojih terjatev do komitenta iz naslova kreditnih pogodb z nasprotnimi terjatvami komitenta, ki temeljijo na Pogodbi o izvajanju plačilnega prometa s plačilnimi karticami (t.j. s plačili preko POS terminala).

5Na podlagi navedenega sklepa je tožeča stranka vložila revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje.

6Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

7Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017); zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

8Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom o izvršbi z dne 23. 9. 2014 dovolilo izvršbo, ki jo je predlagala (sedanja) tožeča stranka zoper dolžnika A. N., s.p. (v nadaljevanju tožničin dolžnik), z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in s prenosom denarnega zneska na upnikov račun. Tožena stranka je sklep prejela v izvršitev dne 26. 9. 2014 in ga je začela izvrševati še pred 22. 10. 2014, ko je postal pravnomočen. Dolžnik je imel pri toženi stranki transakcijski račun (v nadaljevanju TRR), z njo pa je imel tudi sklenjeno Najemno pogodbo za POS terminal in Pogodbo o poslovanju s plačilnimi karticami.

9Tožena stranka del denarnih sredstev, ki so bila nakazana tožničinemu dolžniku preko POS terminala s plačilnimi karticami, ni nakazala na njegov TRR, pač pa je za ta del zmanjšala svoje terjatve na podlagi dveh kreditnih pogodb, ki jih je imela do tožničinega dolžnika (kot kreditojemalca). Po določbah 7. in 12. člena kreditnih pogodb je imela pooblastilo, da se poplača tudi iz katerihkoli prilivov kreditojemalca.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

10Sodišče prve stopnje je razumelo blokiranje dolžnikovih sredstev na vseh računih kot prepoved razpolaganja z vsemi denarnimi sredstvi, ki jih je imel pri toženi stranki. Njegovo denarno dobroimetje na TRR je štelo v skladu z enotno sodno prakso in pravno teorijo za njegovo denarno terjatev do banke (tožene stranke). Sklep o izvršbi je zajel tudi ta sredstva in zato tožeči stranki ni bilo treba predlagati izvršbe z drugim sredstvom izvršbe. Z izdajo sklepa o izvršbi je dolžnik izgubil pravico razpolagati z vsemi denarnimi sredstvi, ki jih je imel na računih pri toženi stranki, kar je vključevalo tudi možnost pobotanja. Ker tožena stranka ni imela veljavne pridržne ali zastavne pravice na denarnih sredstvih, čeprav je bilo tako dogovorjeno s kreditnimi pogodbami, in zato ni imela boljšega vrstnega reda za poplačilo svoje terjatve kot tožeča stranka, je bilo njeno ravnanje protipravno, ker je opustila rubež, prenos in izplačilo denarnih sredstev tožeči stranki.

11Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da sklep o izvršbi ne zajema plačil s plačilnimi in kreditnimi karticami. Iz Pogodbe o poslovanju s plačilnimi karticami naj bi izhajalo, da ima prodajalec (tožničin dolžnik) terjatev do banke (tožene stranke) za zneske, za katere so mu kupci „plačali“ s kartico. Šele takrat, ko banka denarna sredstva nakaže na TRR prodajalca, terjatev iz naslova prilivov POS terminala z izpolnitvijo preneha in prodajalec ima od takrat dalje na svojem TRR denarna sredstva. Sklep o izvršbi se je nanašal na denarna sredstva dolžnika na računih pri toženi stranki, pri spornih sredstvih pa naj bi šlo za denarne terjatve in ne za denarna sredstva; ravnanje tožene stranke zato naj ne bi bilo protipravno. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da terjatev lahko preneha tudi na drug način, ne le s plačilom, npr, s pobotanjem, kakor je bilo v tem primeru.

Revizijske navedbe

12Revidentka zagovarja stališče, da plačil preko POS terminalov ni „niti smiselno niti primerno obravnavati drugače kot druga bančna plačila.“ Banke pri takem načinu plačila ne bi smele imeti vloge, ki bi presegala vlogo prejemnika naloga v korist uporabnika. Po njenem mnenju pravila Zakona o plačilnih storitvah in sistemih ne dopuščajo bankam, da bi s pogodbo same določile pravno naravo takih plačil.

O utemeljenosti revizije

Glede prvega dopuščenega vprašanja

13S sklepom o izvršbi je bilo toženi stranki naloženo, da blokira denarna sredstva tožničinega dolžnika na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi(176.528,24 EUR) in ta znesek izplača upniku (tožeči stranki). Sklep o izvršbi je v skladu z določbo prvega odstavka 138. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zadeval torej vse račune pri toženi stranki in je zato nepomembno, ali so bila denarna sredstva tožničinega dolžnika na njegovem transakcijskem (TRR) ali kakšnem drugem, „tehničnem“ računu, ki ga omenja pritožbeno sodišče v 7. točki obrazložitve. Pomembno je le, ali je šlo za denarna sredstva tožničinega dolžnika. Tehnične račune tožena stranka uporablja samo zato, ker denarnih sredstev, ki so elektronsko nakazana s plačilnimi karticami imetnikom POS terminalov, ne nakaže na njihov TRR takoj, pač v pogodbeno dogovorjenih dnevih. Med tožničinim dolžnikom in toženo stranko je bilo v Pogodbi o izvajanju plačilnega prometa s plačilnimi karticami dogovorjeno, da bo tožena stranka svoje obveznosti do tožničinega dolžnika, nastale zaradi elektronskega poslovanja s plačilnimi karticami, poravnavala 9., 19. in 29. v mesecu (9. člen).

14Nobenega dvoma ni, da do izvršitve plačilne transakcije pride s trenutkom odobritve plačila preko POS terminala in da je plačilo odobreno v korist prejemnika plačila. To logično pomeni, da z odobritvijo plačila prejemnik plačila, opravljenega preko POS terminala, postane ne le imetnik terjatve do banke, lastnice POS terminala, za plačilo zneska odobrenega plačila, ampak postane v smislu določb ZIZ o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet imetnik denarnih sredstev v višini zneska odobrenega plačila. Na to ne more vplivati dejstvo, da so se od trenutka odobritve plačil preko POS terminala do prenakazila na TRR tožničinega dolžnika njegova denarna sredstva vodila na „tehničnem“ računu pri toženi stranki. Ker stranke tožničinega dolžnika niso plačevale toženki, pač pa tožničinemu dolžniku, je šlo tudi v primeru sredstev, vodenih na „tehničnem“ računu, za denarna sredstva tožničinega dolžnika in ne za denarna sredstva tožene stranke.

15Na kakšen način so prišla sredstva tožničinega dolžnika na račun pri toženi stranki, z nakazilom, položitvijo zneska na račun ali „iz naslova poslovanja s plačilnimi karticami preko POS terminalov“, prav tako ni pomembno. Plačilne kartice (debetne, kreditne ipd.) so sredstvo za plačilo blaga in storitev ali za dvig denarja. POS (Point-of-sale) terminal je naprava, ki omogoča uporabo plačilnih kartic na fizičnem (ne virtualnem) kraju, kjer se opravi posel/storitev, ki ga/jo plačuje imetnik kartice (kupec). V plačevanju s plačilnimi karticami preko POS terminalov zato ni ničesar takega, kar bi tako plačevanje v bistvenih lastnostih ločevalo od kateregakoli drugega načina plačevanja blaga in storitev.

16Skladno z obrazloženim se odgovor na prvo dopuščeno vprašanje glasi, da se sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet razteza tudi na plačila, ki jih organizacija za plačilni promet prejme po vročitvi sklepa o izvršbi za dolžnika iz naslova poslovanja s plačilnimi karticami preko POS terminalov.

Glede drugega dopuščenega vprašanja

17Drugo dopuščeno vprašanje izhaja iz predpostavke, da je imel tožnikov dolžnik v času od izdaje sklepa o izvršbi pa do 25. 9. 2015, ko je bil nad tožnikovim dolžnikom začet postopek osebnega stečaja, tudi prilive iz naslova plačil s plačilnimi karticami preko POS terminala, ki pa jih toženka ni v celoti prenesla na TRR tožnikovega dolžnika. Te prilive je toženka knjižila na „tehničnem“ računu in s tega računa je deloma poplačevala svojo terjatev, ki jo je imela do tožnikovega dolžnika iz naslova kreditnih pogodb (5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

18Upoštevaje odgovor na prvo dopuščeno vprašanje, da se je sklep o izvršbi raztezal tudi na plačila, ki jih je toženka za tožnikovega dolžnika prejela po vročitvi sklepa o izvršbi iz naslova poslovanja s plačilnimi karticami preko POS terminalov, je odgovor na drugo dopuščeno vprašanje jasen; toženka po prejemu sklepa o izvršbi ni imela pravice pobotati svojih terjatev do tožnikovega dolžnika iz naslova kreditnih pogodb s plačili zanj, ki temeljijo na Pogodbi o izvajanju plačilnega prometa s plačilnimi karticami.

Sklepno

19Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

20Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremenjeno odločitev sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) in glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja o pritožbi (0,459 EUR), znašajo 783,27 EUR (1375 točk oziroma 631,12 EUR za nagrado za odgovor na redno pravno sredstvo po točki 1 tar. št. 21 OT, 23,75 točk oziroma 10,90 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tretjem odstavku 11. člena OT ter 141,24 EUR za 22% DDV).

21Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve revizijskih stroškov, ki glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja o reviziji (0,60 EUR), znašajo1.005,40 EUR (1350 točk oziroma 810,00 EUR za nagrado za odgovor na izredno pravno sredstvo po točki 3 tar. št. 21 OT, 23,50 točk oziroma 14,1 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tretjem odstavku 11. člena OT ter 181,30 EUR za 22% DDV). Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za revizijo v višini 818,00 EUR.

22Njeni skupni potrebni stroški pritožbenega in revizijskega postopka tako znašajo 2.606,67 EUR (II. točka izreka).