UPRS Sodba III U 298/2016-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo z dne 22. 7. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo: (1.) da se pritožbi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije ugodi ter se odločba Upravne enote Piran, št. 352-1/2013-74 z dne 26. 4. 2016, odpravi v I. točki izreka, v preostalem delu ostane v veljavi; (2.) da se zahtevek razlastitvenega zavezanca (tožnika v tem upravnem sporu) za prevzem parcele št. 5630/3 k.o. ... zavrne in (3.) da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški postopka, o katerih bo odločil prvostopenjski upravni organ ob odločanju o vseh stroških postopka.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ z odločbo, št. 352-1/2013-74 z dne 26. 4. 2016 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba), pod I. točko izreka odločil, da se tožnikovemu zahtevku za prevzem parcele št. 5630/3 k.o. ... (v nadaljevanju: predmetna parcela ali predmetna nepremičnina) ugodi ter je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija (v nadaljevanju tudi: prizadeta stranka) dolžna prevzeti v last in posest tudi predmetno nepremičnino v lasti tožnika; pod II. točko izreka pa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Po tem, ko predstavi vsebino pritožbe, ki jo je zoper prvostopenjsko odločbo vložila prizadeta stranka, in vsebino tožnikovega odgovora nanjo, drugostopenjski organ ugotavlja, da je pritožba utemeljena. Ugotavlja, da je tožnik na ustni obravnavi pri prvostopenjskem organu dne 25. 3. 2013 podal zahtevo, naj prizadeta stranka prevzame v last tudi tožnikovo predmetno parcelo v izmeri 548 m2, ker da je ta v smislu 99. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) izgubila gospodarski pomen; in sicer je tožnik navedel, da je omenjena parcela pred izgradnjo ceste skupaj z nepremičninami s parc. št. 5630/8 in 5630/9 k.o. ..., ki so predmet razlastitve, predstavljala enotno parcelo v obsegu več kot 700 m2, na kateri je bila možna gradnja, kar zaradi razlastitve sedaj na parceli 5630/3 k.o. ... ni več mogoče. Tekom postopka je tožnik to dodatno obrazlagal in podal dokazne predloge, do česar se drugostopenjski organ opredeli v nadaljevanju. Kot pojasni, sta oba upravna organa o tožnikovi zahtevi že večkrat odločala, odločalo pa je že tudi to sodišče, ki je v sodbi v zadevi III U 36/2014 z dne 28. 8. 2014 navedlo, da predmetna nepremičnina za tožnika gospodarskega pomena ne bo izgubila, če bo na njej tudi po odvzemu razlaščenih nepremičnin po veljavnih predpisih še mogoča gradnja.

3Prvostopenjski organ je v zadnjem ponovljenem postopku izgubo gospodarskega pomena lastninske pravice na predmetni parceli za tožnika utemeljil s pregledom svoje prakse pri uporabi 20. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v občini Piran (v nadaljevanju: PUP) glede velikosti gradbene parcele. Navedel je, da je v svojem arhivu našel le dve gradbeni dovoljenji, katerih predmet je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja na parceli, manjši od 600 m2. V prvem primeru je bilo izdano gradbeno dovoljenje za rušitev dela objekta, rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo stanovanjskega objekta, zgrajenega pred letom 1967 na gradbeni parceli velikosti 580 m2, v drugem primeru pa gradbeno dovoljenje za rušitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnjo novega, nekoliko večjega dvostanovanjskega objekta na gradbeni parceli velikosti 530 m2. Prvostopenjski organ je določbo 20. člena PUP, ki določa velikost gradbene parcele "praviloma 600 m2", uporabljal v smislu, da mora biti gradbena parcela v večini primerov (običajno) velika 600 m2, lahko pa je glede na okoliščine konkretnega primera tudi manjša. Pri čemer izpostavi, da je v obeh omenjenih primerih šlo za obstoječe objekte oziroma da še ni bilo izdano dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na nepozidanem stavbnem zemljišču, manjšem od 600 m2. Zato je pričakovati, da v obravnavanem primeru ob upoštevanju velikosti parcele 548 m2 in ker gre za nepozidano stavbno zemljišče, gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano (ne za objekt maksimalnih gabaritov po PUP ne za manjši objekt niti za objekt druge namembnosti, ker je zemljišče po podrobnejši namenski rabi namenjeno stanovanjski gradnji) in je tako predmetna nepremičnina za tožnika izgubila gospodarski pomen. Tak zaključek prvostopenjskega organa je po presoji drugostopenjskega organa nepravilen ter nima podlage v zakonu.

4Drugostopenjski organ kot nesporno izpostavi, da parcela št. 5630/3 k.o. ... meri 548 m2 in da je na tem območju dopustna dopolnilna gradnja - novogradnja objektov. Prav tako ni sporno, da PUP v merilih in pogojih za oblikovanje pri posegih v prostor za stanovanjske stavbe v 20. členu določa, da je gradbena parcela praviloma 600 m2 na ravnini ali rahlo nagnjenem terenu ter praviloma 800 m2 v hribovitem predelu. Glede na uporabljeni izraz "praviloma" PUP ne določa, da mora biti vsaka gradbena parcela na ravnini obvezno velika vsaj 600 m2. Izraz "praviloma" pomeni, da mora biti tako ponavadi, načeloma, da pa je glede na okoliščine primera lahko parcela tudi manjša. Določbe (20. člena) PUP so tudi sicer na več mestih oblikovane tako, da omogočajo odstopanje glede na okoliščine konkretne situacije. Zgolj okoliščina, da je velikost gradbene parcele manjša od 600 m2, sama zase torej ne more pomeniti, da gradnja na parceli ni mogoča. Takšno stališče ne izhaja niti iz sodne prakse. V primeru iz sodbe tega sodišča, št. I U 404/2011 z dne 12. 4. 2012, je bilo sporno, ali gradbena parcela lahko zajema zemljišče, ki je po namenski rabi v PUP opredeljeno kot kmetijsko, medtem ko je bila kot stavbno zemljišče določena le površina velikosti cca 250 m2 predvidene gradbene parcele. Navedeni primer je bil torej povsem drugačen od obravnavanega, ko gradbena parcela ne bi posegala na kmetijsko zemljišče, površina parcele (548 m2) pa bi bila manj kot 10 % manjša od zahteve iz 20. člena PUP, kar po mnenju drugostopenjskega organa sodi v okvir odstopanja, ki ga dovoljuje PUP. Drugostopenjski organ se ne strinja z zaključki, ki jih je napravil prvostopenjski organ na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz pregleda prakse glede uporabe 20. člena PUP. V primerih obeh gradbenih dovoljenj, na katere se sklicuje prvostopenjski organ, je bila namreč gradnja objekta dovoljena (v drugem primeru celo novega objekta na gradbeni parceli v velikosti 530 m2, kar je manj od površine tožnikove predmetne parcele), pri čemer iz obrazložitve odločb ne izhaja, da bi bila velikost gradbene parcele pod 600 m2 obravnavana kot za pridobitev gradbenega dovoljenja problematična okoliščina. Da ni šlo za gradnjo na nepozidanem stavbnem zemljišču, ne pomeni bistvene okoliščine za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj za takšno razlikovanje ni pravne podlage. To, da še ni bilo zaprošeno za izdajo dovoljenja za gradnjo na nezazidanem stavbnem zemljišču, manjšem od 600 m2, pa tudi ne more biti ključni objektivni razlog, ki bi utemeljil izgubo gospodarskega pomena predmetne nepremičnine za tožnika. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na mnenje Direkcije RS za ceste z dne 17. 7. 2013, ker je v njem jasno navedeno, da je soglasje možno le na podlagi konkretnega projekta za konkretno gradnjo.

5V zvezi s predlogom za postavitev izvedenca projektantske stroke drugostopenjski organ obrazlaga, da se ta predlog po vsebini nanaša na izvedbo dokaza o tem, kako tolmačiti 20. člen PUP (ali je gradbena parcela lahko manjša od 600 m2 ali ne), kar ni predmet dokazovanja, ampak vprašanje uporabe materialnega prava in kot tako pridržano neposredno upravnemu organu. Okoliščin morebitne konkretne gradnje na predmetni parceli ni možno dokazovati s hipotetičnim projektom in tudi iz tega razloga izvedba omenjenega dokaza ni možna. Tožnik je (poleg trditve o premajhni dopustni površini gradbene parcele) navajal, da gradnja na parceli ni več mogoča zaradi varovalnega pasu ceste, obstoja vodotoka, oblike parcele, pri čemer pa te trditve nimajo opore v kogentnih določbah PUP ali drugega ustreznega predpisa in v tem smislu ne pomenijo izključitvenih pogojev za gradnjo na predmetni parceli, zato bi moral tožnik ne le zatrjevati, ampak konkretno izkazati nasprotno. Na tožniku je namreč trditveno in dokazno breme, da je predmetna nepremičnina izgubila gospodarski pomen. Prav tako ni dokazal, da so se mu oziroma se mu bodo stroški gospodarskega izkoriščanja predmetne nepremičnine prekomerno povečali. Tožnik povsem prezre, da je on podal zahtevo za prevzem preostale parcele, prizadeta stranka pa je nanjo odgovorila in se pri tem oprla tudi na mnenje svojega strokovnega pomočnika A.A., ki je med drugim prikazal možno potencialno umestitev po PUP maksimalnega objekta na predmetni parceli, upoštevajoč vse zahtevane odmike od sosednjih parcel in druge zavezujoče določbe PUP. Njegove navedbe je šteti kot trditve prizadete stranke, tožnik je bil z njimi seznanjen, vendar jih ni uspešno izpodbil. Tudi sicer pa je po mnenju drugostopenjskega organa logičen sklep, da je ob tem, ko izključitveni pogoji za gradnjo na predmetni parceli niso izkazani, možno zarisati več možnih variant potencialnih gradenj. Pri čemer drugostopenjski organ poudari, da je razlog za zavrnitev zahteve to, da tožnik ni uspel izkazati, da je z razlastitvijo tudi lastninska pravica na parceli št. 5630/3 k.o. ... zanj izgubila gospodarski pomen, in ne ugotovitev, da je na parceli možna hipotetična gradnja, opisana v mnenju A.A.. Drugostopenjski organ (na str. 9 izpodbijane odločbe) obrazloženo zavrne dokazni predlog za pridobitev avtentične razlage B. o tem, ali je gradbena parcela lahko manjša od 600 m2 in v katerih primerih. Čeprav, kot izrecno poudari, na tem ne temelji svoje odločitve, v njen prid kažejo tudi smernice, ki jih vsebuje na spletni strani B. objavljeni osnutek za javno razgrnitev Sprememb in dopolnitev prostorskih ureditvenih pogojev v B. (planska celota 11-...), da je lahko parcela, namenjena gradnji stanovanjske stavbe, pod tam navedenimi pogoji lahko tudi manjša od 600 m2, vendar ne manjša od 500 m2. Ob upoštevanju, da je bilo v postopku izdanih že več upravnih odločb, s katerimi še ni bilo odločeno glede stroškov, ampak bo o tem prvostopenjski organ izdal poseben sklep, je drugostopenjski organ takšno odločitev sprejel tudi o stroških pritožbenega postopka.

6Tožnik je zoper izpodbijano odločbo kot tisti upravni akt, ki vsebuje odločitev o njegovi pravici, vložil tožbo v upravnem sporu. Kot navaja, odločbo izpodbija v celoti, iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče samo odloči o stvari tako, da razsodi, da se izpodbijana odločba v zvezi s prvostopenjsko odločbo v 2. točki izreka odpravi in se tožnikovemu zahtevku za prevzem parcele št. 5630/3 k.o. ... zaradi izgube gospodarskega pomena ugodi, tako da je prizadeta stranka dolžna prevzeti predmetno tožnikovo nepremičnino. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zvezi s prvostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožnik zahteva, da mu toženka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi tožnik povzame razloge iz sodbe v zadevi III U 36/2014. Nato ugovarja, da drugostopenjski organ ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka in ne ustne obravnave; čeprav je zavzel drugačno stališče od prvostopenjskega, strank z njim pred izdajo odločbe ni seznanil in jim ni dal možnosti, da se o tem opredelijo, kar pomeni kršitev pravice do izjave oziroma pravice do kontradiktornosti. Poenostavljeno si predstavlja tudi razmejitev med pravnimi in dejanskimi vprašanji. Izpodbijana odločba temelji na presoji, ali je teoretično v B. mogoča gradnja na parceli, manjši od 600 m2, ki se oddaljuje od bistvenega vprašanja, ali je tožnikov položaj zaradi razlastitve tako spremenjen, da je preostalo zemljišče zanj izgubilo gospodarski pomen. Tožnik je trdil, da je zagotovo tako, saj je osrednje merilo za dopustnost primernosti gradnje po prostorskih predpisih velikost parcele 600 m2, pri čemer je nepremičnina tožnika pred razlastitvijo skupaj merila 725 m2, po tem pa mu je ostalo 548 m2. Po prepričanju tožnika tako po razlastitvi gradnja na predmetni parceli niti teoretično ni več mogoča. Drugostopenjski organ spregleda, da je mogoče zadevno določbo 20. člena PUP tolmačiti tudi drugače, v smislu minimalne velikosti parcele. Prav tako ne pojasni, kdaj je parcela lahko manjša od 600 m2 in ali predmetna parcela izpolnjuje ta merila. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja gotovo ne bi zavzel takšnega stališča kot v izpodbijani odločbi. V vsebino pojma je vnesel arbitrarna merila. Zavzeto stališče je nesorazmerno, nepravično ter razlaščencu neutemeljeno nalaga, da obdrži premajhno parcelo, čeprav ni jasno, ali je na njej še mogoča gradnja. V primeru iz sodbe v zadevi I U 404/2011 sta upravna organa štela, da je 600 m2 minimalna velikost parcele, sodišče pa ni štelo, da bi bila to napačna razlaga PUP. Določbe PUP, ki uporabljajo izraze "praviloma" in "načeloma", se tolmači kot obvezne smernice, ki se jih upošteva, če ni posebnih okoliščin. Le-teh prizadeta stranka v konkretnem primeru ni zatrjevala in tudi sicer niso bile ugotovljene, kar je zlasti pomembno, ker bi praktično celotna gradnja posegala v varovalni pas ceste. Tožnik ne more dokazovati negativnih dejstev. Poudarja, da bo v izrazito težavnem položaju glede graditve, posledično pa tudi glede prodaje parcele. Ker je ta položaj povzročila država z razlastitvijo, se zdi materialnopravno nepravilno, da se v dvomu odloča v škodo razlaščenca in organ šteje, da preostalo zemljišče ni izgubilo gospodarskega pomena. Pri razlagi tega pojma je drugostopenjski organ zmotno uporabil 99. člen ZUreP-1 ter z izpodbijano odločbo nedopustno posegel v tožnikovo pravico do zasebne lastnine (33. in 69. člen Ustave Republike Slovenije).

8Tožnik ugovarja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe protislovna. Drugostopenjski organ je navedel, da brez konkretnega projekta ne more presojati drugih tožnikovih ugovorov (o varovalnem pasu, obstoju vodotoka, nepravilni obliki parcele), istočasno pa zavrnil predlagani dokaz z izvedencem projektantske stroke. Tožnik je ves čas zatrjeval, da četudi je gradnja na zemljišču, manjšem od 600 m2, teoretično mogoča, konkretne okoliščine kažejo, da je njegov položaj tako poslabšan, da preostalo zemljišče zanj nima gospodarskega pomena. To je skušal dokazati z več dokaznimi predlogi, med drugim z ogledom v naravi in postavitvijo izvedenca projektantske stroke, kar je drugostopenjski organ neutemeljeno zavrnil. Navedeno velja tudi za obrazložitev, da tožnik ni dokazal, da je zaradi premajhne velikosti možnost izkoriščanja parcele bistveno okrnjena in s tem povezani stroški bistveno večji; tudi v zvezi s tem je tožnik predlagal izvedenca. Glede navedbe, da ni uspešno izpodbil mnenja A.A., se tožnik sprašuje, kako bi to lahko storil, če upravni organ v tej zvezi predlaganega dokaza ni izvedel. Tako tudi ni jasno, od kod zaključek, da je mogoče zarisati več možnih variant potencialnih gradenj, za katerega upravni organ nima niti strokovnega znanja niti podlage v spisu. Tožnik ponavlja, da četudi je gradnja na zemljišču, manjšem od 600 m2, teoretično mogoča, to ne utemeljuje zavrnitve njegove zahteve. Upravni organ bi moral presoditi še, ali je izguba gospodarskega pomena podana, ker je nepremičnina za gradnjo neprimerna oziroma ker bi bila gradnja zaradi razlastitve izrazito otežena. V ta namen bi moral izvesti predlagane dokaze ter ugotoviti, ali je konkretna gradnja na parceli (stroškovno in sicer) še mogoča, dopustna ter razumna. Tožnik vztraja, da ni tako, in predlaga postavitev izvedenca projektantske stroke. Poudarja, da je dopustnost posegov v pravice razlastitvenega zavezanca treba razlagati ozko in v njegovo korist. V konkretnem primeru se tožnikov položaj očitno bistveno spremeni, saj je pred razlastitvijo njegova nepremičnina obsegala 725 m2 strnjenega zemljišča v pravilni kvadratni legi in je bila to po PUP za gradnjo primerna nepremičnina, po odvzetih 177 m2 (25 % zemljišča) pa zaradi majhnosti za gradnjo ni več primerna in je tako za tožnika izgubila gospodarski pomen. Do tega se je drugostopenjski organ opredelil le pavšalno, ne da bi upošteval spremenjeno obliko zemljišča, ki je pri projektiranju ključna za zagotavljanje odmikov in smiselne umestitve objekta v prostor. Vsakemu laiku je namreč jasno, da pravilna kvadratna oziroma pravokotna oblika parcele omogoča bistveno več možnosti gradnje kot nepravilna trikotna oblika po razlastitvi. V spisu je več posnetkov, ki prikazujejo spremembo stanja (oblike) predmetne parcele, ki jo tožnik prikaže tudi s skicama v tožbi. Zgolj presoja kvadrature, brez upoštevanja drugih okoliščin, vodi v arbitrarno odločanje. Glede na stališče sodne prakse, da lahko izgubo gospodarskega pomena utemeljijo že povečani stroški gospodarskega izkoriščanja preostalih nepremičnin (sodba, I U 418/2011 z dne 6. 9. 2011), mora enako veljati, če preostalo zemljišče nima nobene vrednosti več, kar se očitno zgodi, če preostala nepremičnina zaradi razlastitve izgubi možnost razumne uporabe. Bistveno širše tolmačenje je zavzela tudi sodna praksa, oblikovana na podlagi prej veljavnega zakona (ki je vsebinsko smiselno enako določal, da razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, lahko predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju razlastitve); tako npr. iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1498/1999 z dne 20. 10. 1999, izhaja, da bi že manjša vrednost nepremičnine zaradi odvzema lastninske pravice na drugih nepremičninah v istem kompleksu lahko pomenila bistveno poslabšanje položaja.

9Kot v tožbi sklene tožnik, je drugostopenjski organ glede na navedeno zmotno uporabil materialno pravo in posledično nepopolno ugotovil dejansko stanje, zagrešil pa je tudi procesno kršitev, saj je sestavni del pravice do izjave tudi pravica do dokaza, katerega izvedbe organ ne sme zavrniti brez ustavno sprejemljivih razlogov za to. Tožnik je predlagal, da se vprašanje možnosti gradnje in primernosti preostale parcele preveri z izvedencem projektantske ali druge ustrezne stroke, čemur organ ni sledil. V zvezi s tem tudi razlastitvena upravičenka ni navedla nasprotnih razlogov (razen mnenja A.A., ki ne more biti odločilno, saj je gradbenik in ne projektant, plačala ga je razlastitvena upravičenka ter je zato mnenje napisal pristransko in nepravilno).

10Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

11Razlastitvena upravičenka Republika Slovenija, ki ji je bila tožba vročena kot prizadeti stranki glede na določbe 19. člena ZUS-1, v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijana odločba sledi usmeritvam iz sodbe III U 36/2014. Glede na tožbene ugovore poudarja, da drugostopenjski organ ni ničesar na novo ugotavljal, ampak je na podlagi prvostopenjskih ugotovitev le sprejel drugačen materialnopravni zaključek, ter da sta se o vsem tem stranki že v upravnem postopku, ki ga je treba gledati celovito, lahko izjavili. Razen ugovora, da je predmetna parcela manjša od 600 m2, tožnik svojih trditev ni zmogel konkretneje izkazati, čeprav je dokazno breme izključno na njegovi strani. Prizadeta stranka je z mnenjem A.A. primeroma pokazala eno od možnih potencialnih umestitev objekta na predmetni parceli. Ovrgla je pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da njegovo zemljišče ni več primerno za kakršnokoli gradnjo in da je izgubilo gospodarski pomen. Neutemeljeno je stališče, da je v postopku, kot je obravnavani, v dvomu treba odločiti v prid razlastitvenega zavezanca. Glede tožnikove navedbe, da je izgubil kar 25 % zemljišča, prizadeta stranka navaja, da razlaščenih 177 m2 zemljišča v naravi predstavlja skrajni rob oziroma jugozahodni kot tik ob cesti ležeče parcele, ter poudarja, da je v obravnavanem primeru šlo rekonstrukcijo ceste Sečovlje - Dragonja in je torej že pred tem tožnikovo zemljišče ležalo tik ob cesti. Glede na mnenje strokovnjaka gradbene stroke A.A. pa je tudi na zemljišču z velikostjo in obliko predmetne parcele, ob upoštevanju zahtevanih odmikov in faktorja pozidanosti, mogoče zgraditi objekt tlorisa 116,16 m2. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži, da ji povrne priglašene stroške postopka, in sicer priglaša stroške odgovora na tožbo.

K I. točki izreka:

12Sodišče sodi, da je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna ter ima podlago v zakonu.

13V zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve, da prizadeta stranka kot razlastitvena upravičenka (poleg razlaščenih nepremičnin tožnika s parc. št. 5630/8 in 5630/9 k.o. ...) prevzame v last (tudi preostalo) tožnikovo nepremičnino s parc. št. 5630/3 k.o. .... Kot je razvidno iz upravnih spisov, se je upravni postopek začel z zahtevo prizadete stranke, da se tožniku odvzame lastninska pravica na nepremičninah s parc. št. 5630/8 in 5630/9 k.o. ..., in sicer na podlagi določb 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 z dne 18. 10. 2005, v nadaljevanju: ZJC-B). Kot izhaja iz prvega odstavka 19. člena ZJC-B se, če ob uveljavitvi tega zakona (to je 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu ZJC-B. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZJC-B se, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena, za poseben postopek razlastitve uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Na tej podlagi za obravnavano zadevo relevantni 99. člen ZUreP-1 v prvem odstavku določa, da razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Takšno zahtevo vloži pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve; ta o zahtevi odloči hkrati z odločitvijo o razlastitvi (drugi odstavek 99. člena ZUreP-1).

14Tožnik razlastitvi nepremičnin s parc. št. 5630/8 in 5630/9 k.o. ... v postopku niti ni nasprotoval, je pa pri prvostopenjskem organu podal zahtevo v smislu 99. člena ZUreP-1, da prizadeta stranka prevzame tudi nepremičnino s parc. št. 5630/3 k.o. ..., ker da je zanj izgubila gospodarski pomen. Kot izhaja iz spisov zadeve, sta upravna organa v postopku večkrat odločala. S prvostopenjsko odločbo, št. 352-1/2013-47 z dne 17. 12. 2014, (med drugim) sprejeta odločitev, da se v korist prizadete stranke razlastita tožnikovi nepremičnini s parc. št. 5630/8 in 5630/9 k.o. ..., je postala pravnomočna in ni predmet tega spora. Glede tožnikove zahteve za prevzem nepremičnine s parc. št. 5630/3 k.o. ... pa je bil postopek večkrat ponovljen ter nazadnje z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev o zavrnitvi zahteve, ki, kot rečeno, ostaja med strankami sporna.

15Kot je navedel že drugostopenjski organ, je v zvezi z zadevo že odločalo tudi to sodišče. In sicer v upravnem sporu, v katerem je s sodbo III U 36/2014 ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo, št. 352-1/2013-20 z dne 16. 8. 2013, s katero je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo, ki je sedaj predmet izpodbijane odločbe, zavrnil. V obrazložitvi sodbe III U 36/2014 je sodišče navedlo, da je treba pri razlastitvi kot posegu v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico upoštevati načelo sorazmernosti, zato lahko razlastitev obsega samo tolikšen del nepremičnine, ki je nujen za dosego razlastitvenega namena. Pri tem pa lahko pride do položaja, ko preostanek (nerazlaščeni del) nepremičnine ali preostale nepremičnine nimajo več gospodarskega pomena za lastnika. V takem primeru bi načelo sorazmernosti lahko bilo kršeno, ker razlaščenec ne bi dobil ustrezne odškodnine, ker bi bila ta zmanjšana za preostali del nepremičnine, ki pa bi bil neuporaben za razlaščenca. Zato lahko ta poda zahtevo iz 99. člena ZUreP-1, in sicer je glede na namen te določbe razlaščenec upravičen zahtevati prevzem nepremičnine, če izkaže, da bi zaradi razlastitve zanj izgubila gospodarski pomen. V konkretni zadevi gre za stavbno zemljišče. Kot je nadaljevalo sodišče v sodbi III U 36/2014, ima že lastništvo parcele, na kateri je predvidena gradnja, za lastnika gotovo gospodarski pomen, ne glede na to, ali na njej v kratkem namerava graditi in ali je že ukrenil kaj konkretnega v zvezi z nameravano gradnjo. Splošno znano je namreč, da je zemljišče, na katerem je dopustna gradnja, na trgu več vredno od zemljišča, na katerem gradnja ni dopustna. Že vrednost parcele opredeljuje gospodarski pomen, ki ga ima takšna nepremičnina za lastnika, in le ob takšni razlagi je za razlaščeno nepremičnino ustrezno odškodovan. Da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist lahko odvzame ali omeji (pod pogoji, ki jih določa zakon) le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini, določa že Ustava RS (69. členu. Po povedanem je sodišče v sodbi III U 36/2014 kot pravilno potrdilo stališče, da predmetna nepremičnina za tožnika gospodarskega pomena ne bo izgubila, če bo na njej tudi po odvzemu razlaščenih nepremičnin po veljavnih predpisih še mogoča gradnja.

16Po tem, ko je to sodišče izdalo sodbo III U 36/2014, pa je Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi II Ips 106/2015 z dne 24. 9. 2015 zavzelo drugačna stališča. V omenjeni zadevi so sicer pravno podlago za odločanje pomenile določbe predhodno veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ), ki je v drugem odstavku 24. člena določal, da razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, lahko predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju, kjer poteka razlastitev. Glede na takšno vsebino navedene določbe ZSZ so na njeni podlagi oblikovana stališča sodne prakse, kot nenazadnje v tožbi navaja tudi sam tožnik, relevantna tudi za obravnavani spor. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa II Ips 106/2015, je revident tam zatrjeval, da njegovi nepremičnini zanj nista več uporabni, niti za gradnjo niti za kmetijsko pridelavo. Ugovarjal je, da sta sodišče prve in druge stopnje zmotno presodili, da sta parceli še vedno zazidljivi. Kot neutemeljeno je revident opredelil zahtevo, da bi moral biti aktiven v smislu prizadevanja za gradnjo na teh parcelah, saj je menil, da je nepomembno, na kakšen način parceli dejansko uporablja, ampak je do odvzema teh dveh parcel in odškodnine upravičen že zato, ker je dokazana nemožnost gradnje, ki je bila pred razlastitvijo mogoča. Vrhovno sodišče je takšna stališča v sklepu II Ips 106/2015 zavrnilo. Obrazložilo je, da gre v tem delu za postopek, ki poteka na predlog razlaščenca (za razliko od razlastitvenega postopka, ki se začne na predlog razlastitvenega upravičenca). Zato je pravilno izhodišče, da je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki utemeljujejo sklepanje o bistvenem poslabšanju položaja v smislu drugega odstavka 24. člena ZSZ, na strani razlaščenca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, namen zakonske določbe, ki govori o bistvenem poslabšanju položaja, ni v tem, da bi pokrila vse, tudi le hipotetično mogoče uporabe zemljišča. Pri razlagi navedenega pravnega standarda je treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega je sicer mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišč, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Ob takšnem izhodišču po presoji Vrhovnega sodišča zgolj s trditvami, da na zemljiščih ni mogoča gradnja oziroma da so ta nezazidljiva, ne da bi bila hkrati zatrjevana in nato z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana možnost oziroma namera gradnje na teh zemljiščih, revident ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki mu ga nalaga zakon. Drugačno razumevanje, ki bi zajelo vse, tudi le hipotetično mogoče rabe zemljišča, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenilo neupravičeno okoriščenje razlaščencev na račun razlastitvenega upravičenca. Ob tem, da namera gradnje na zemljiščih ni bila izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti, se po presoji Vrhovnega sodišča nižji sodišči tudi utemeljeno nista oprli na mnenje izvedenca, ki je ocenjeval potencial revidentovih zemljišč pred razlastitvijo.

17Opisana stališča Vrhovnega sodišča so relevantna tudi za konkretni primer, v katerem pravno podlago za odločanje sicer pomeni prvi odstavek 99. člena ZUreP-1. Ta utemeljenost zahteve za prevzem preostalega dela nepremičnin pogojuje z ugotovitvijo, da je z razlastitvijo dela nepremičnin razlastitvenega zavezanca zanj tudi lastninska pravica na preostalem delu njegovih nepremičnin izgubila gospodarski pomen. Trditveno in dokazno breme o tem je v celoti na razlastitvenem zavezancu (v obravnavnem primeru torej tožniku), kar jasno izhaja tudi iz stališč sicer ustaljene sodne prakse tega sodišča, ki se nanaša na prvi odstavek 99. člena ZUreP-1 (prim. sodbe, I U 1123/2013 z dne 11. 3. 2014, II U 335/2012 z dne 3. 9. 2013 in U 784/2008 z dne 3. 11. 2009). Ob tem je treba pojasniti, da lastniku po zakonu (prvi in drugi odstavek 105. člena ZUreP-1) za razlaščeno nepremičnino pripada odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina; odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in tudi morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev mora razlastitveni zavezanec za uspeh z zahtevo iz prvega odstavka 99. člena ZUreP-1 najprej konkretizirano utemeljiti ter nato dokazati, da je z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin lastninska pravica na preostalem delu njegovih nepremičnin zanj izgubila vsak gospodarski pomen. Sicer lahko namreč ustrezno odmeno za svoje prikrajšanje zaradi razlastitve uveljavi drugače, konkretno v postopku določanja odškodnine, ki jo lahko uveljavlja tudi za morebitno zaradi razlastitve zmanjšano vrednost preostalega dela nepremičnin. Takšna zakonska ureditev ustreza zahtevam, ki izhajajo iz določb 33. in 69. člena Ustave. Sodišče po navedenem tudi ne vidi podlage, ki bi utemeljevala stališče, da je v postopku, kot je obravnavani, v dvomu treba odločiti v korist razlastitvenega zavezanca.

18V obravnavanem primeru tožnik že trditvenega bremena, ki mu ga nalaga zakon, ni uspel izpolniti. Z navedbami v upravnem postopku in tudi še v upravnem sporu ni v zadostni meri konkretiziral, kakšna je bila njegova raba zadevnih nepremičnin pred razlastitvijo. Pri obravnavani odločitvi pa je treba glede na povedano izhajati primarno prav iz obstoječe rabe pred razlastitvijo. Bodočo rabo je sicer mogoče upoštevati, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Trditev, s katerimi bi zadostil tej zahtevi, tožnik v konkretnem primeru ni podal. Z zatrjevanjem, da na zemljišču ni več mogoča gradnja, ne da bi bila obenem dovolj konkretno zatrjevana oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana konkretna namera gradnje na tem zemljišču, namreč, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, razlastitveni zavezanec svojemu trditvenemu bremenu ne more zadostiti. Sodišče dodaja, da manjkajoče dovolj konkretizirane trditvene podlage o predvideni (načrtovani) bodoči rabi zemljišča tožnik tudi ne more v celoti nadomestiti s sklicevanjem na podane dokazne predloge. Glede na navedeno upravna organa utemeljeno nista sledila dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca projektantske stroke (posledično takšnega dokaza ni dolžno izvesti niti sodišče). Izvajanje dokazov namreč manjkajoče trditvene podlage ne more nadomeščati, sploh v primeru, ko tožnik ne utemelji, da ne more poznati dejstev, ki bi jih moral (z vidika pred razlastitvijo obstoječe in dovolj verjetno utemeljene bodoče rabe zemljišč) navesti v okviru svojega trditvenega bremena. Že iz navedenega razloga tudi tožnikova tožbena trditev, da je predlagal ogled, sklicevanje na listine v spisu, ki kažejo obliko predmetne parcele pred in po razlastitvi, pa tudi predhodno v upravnem postopku podani predlog za zaslišanje tožnika, do drugačne odločitve o obravnavani tožnikovi zahtevi ne morejo pripeljati.

19Sodišče dodaja, da je v tej sodbi izpostavljena stališča, kot jih je navedlo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 106/2015, pred tem v obravnavanem primeru smiselno zavzel že drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe, št. 35020-31/2013-200641110 z dne 16. 12. 2013. V nazadnje ponovljenem postopku, v katerem je bila nato na drugi stopnji izdana izpodbijana odločba, je stališča Vrhovnega sodišča izrecno izpostavila prizadeta stranka, v vlogi z dne 30. 3. 2016 in nato tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 26. 4. 2016, ki sta bili vročeni tožniku, vendar ta tudi po tem ni podal navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko zaključilo, da je izpolnil trditveno breme, ki mu ga za utemeljitev obravnavane zahteve nalaga zakon. Njegova tožbena trditev, da predmetna nepremičnina nima nobene vrednosti več, je presplošna. Na tem mestu sodišče dodaja, da je bil sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 106/2015 izdan kasneje kot sodne odločbe, na katere se pri utemeljevanju svojih stališč v tožbi sklicuje tožnik.

20Sicer pa sodišče pripominja, da tudi glede na argumentacijo, kot jo je v izpodbijani odločbi podal drugostopenjski organ, tožbeni ugovori za drugačno sodno presojo ne bi zadoščali. Tožnik je bil tekom upravnega postopka seznanjen z vsebino vlog nasprotne strank in dejanj upravnih organov, pomembnih za odločitev, ter je imel možnost izjave in tudi polno možnost, da dovolj konkretno poda navedbe za utemeljitev svoje zahteve in zanje predlaga dokaze. Poseben ugotovitveni postopek na drugi stopnji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil potreben, ker drugostopenjski organ ni ugotavljal novih dejstev, ampak je na podlagi ugotovitev iz prvostopenjskega postopka napravil drugačne pravne zaključke. Njegovih razlogov, ker so razvidni že iz izčrpnega povzetka izpodbijane odločbe, sodišče ne ponavlja. Drugostopenjski organ je utemeljil, zakaj tožnikovo sklicevanje na to, da je po razlastitvi preostala parcela št. 5630/3 k.o. ... manjša od 600 m2, ne zadošča za zaključek, da iz tega razloga gradnja na tej parceli ni več mogoča. Obrazložil je, v čem se primer iz zadeve I U 404/2011 pomembno razlikuje od obravnavanega. Iz razlogov izpodbijane odločbe dovolj jasno izhaja tudi, da nameravanih sprememb in dopolnitev PUP drugostopenjski organ ni upošteval v smislu veljavnega predpisa, ampak le kot okoliščino, ki po njegovem mnenju kaže na v izpodbijani odločbi podano razlago relevantne določbe 20. člena ob odločanju veljavnega PUP. Razen tega, da je predmetna parcela sedaj parcela manjša od 600 m2, tožnik drugih okoliščin za utemeljitev svoje zahteve za prevzem parcele v upravnem postopku ni dovolj konkretno navedel. Tudi po tem, ko je prizadeta stranka konkretno navedla možno umestitev objekta na predmetni parceli (kot njene navedbe je namreč, kot je pojasnil že drugostopenjski organ, šteti navedbe iz mnenja A.A.) in je trditveno breme o nasprotnem tudi zato bilo na tožniku, so njegove navedbe, ki se navezujejo na bližino ceste oziroma varovalne pasove, bližino vodotoka in obliko parcele, ostale na ravni (pre)splošnih trditev in izpeljav za to, da bi se na njihovi podlagi izvajal nadaljnji (dokazni) postopek.

21Glede na to, da je bilo s prvostopenjsko odločbo na temelju četrtega odstavka 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, sodišče ne vidi niti podlage, ki bi terjala odpravo 3. točke izreka izpodbijane odločbe. Obrazloženih ugovorov zoper ta del odločitve tožnik sicer niti nima.

22Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

23Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Kot rečeno, tožnik že trditvenega bremena, ki mu ga nalaga zakon, ni izpolnil. Da ob pomanjkljivi trditveni podlagi njegovo tožbeno sklicevanje na predlog za postavitev izvedenca projektantske stroke, pa tudi na listine v spisu, ki prikazujejo obliko predmetne parcele pred in po razlastitvi, na predlog za ogled ali zaslišanje tožnika, do drugačne odločitve ne more voditi, je sodišče že obrazložilo in v tej zvezi le še dodaja, da tožnik v tožbi ni predlagal novih dejstev ali novih dokazov, ki bi po obrazloženem bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, tožnik in toženka trpita vsak svoje stroške postopka. Glede povrnitve stroškov prizadeti stranki se v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako sklep Vrhovnega sodišča, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Kot izhaja iz prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, pa upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). V tem smislu sodišče ugotavlja, da je prizadeta stranka argumente iz odgovora na tožbo izpostavila že v vlogah v upravnem postopku in da tako konkretni odgovor na tožbo za upravni spor ni bil potreben, zato v zvezi s tem odgovorom priglašenih stroškov ni priznalo kot stroškov, ki bi jih tožnik moral povrniti prizadeti stranki. Povračila drugih stroškov prizadeta stranka ni uveljavljala.